Ko študente ob uspešnem zaključku zagovorov diplomskih in magistrskih nalog vprašamo, kakšni so njihovi načrti za naprej, je v zadnjih letih vse več odgovorov, da odhajajo na nadaljnji študij, prakso ali na delo v tujino. Nekateri odidejo v sosednje, razvitejše države, drugi na evropski sever, tretji v evropske globalne prestolnice, četrti pa poiščejo srečo na oddaljenih kontinentih. Učitelji smo ponosni na mlade ljudji, ki zberejo dovolj poguma in volje, da se odločijo za tako pot in jim zaželimo vse najboljše, da se samouresničijo in opolnomočijo v življenju. Nanje smo ponosni, ker sami še predobro vemo, da takšen korak še zdaleč ni mačji kašelj, zapustiti znano domače okolje in družino ter prijatelje. A vsemu navkljub vendarle znotraj nas ostaja grenak priokus. Mladi strokovnjaki, ki so bili izobraženi v slovenskem sistemu, s katerimi smo izmenjavali argumente na predavanjih odhajajo, zato vemo kakšno izgubo z njihovim odhodom utrpi naša družba in država. Istočasno pa tudi vemo, da bi večina izmed njih, če bi se odločili ostati, kaj hitro naletela na nevidne zidove slovenske družbe in države, kjer vlada glagol »zrihtati«, in da v bistvu slovenske institucije na njih kaj malo dajo.
Statistični urad Republike Slovenije je pred prazniki objavil analizo migracijskih tokov za leto 2016. Številke so zaskrbljujoče, saj je statistika zaznala, da je takrat slovensko državo zapustilo čez 8.800 njenih državljanov, pri čemer je selitveni prirast skoraj za 6000 negativen. Leto prej se jih je odselilo 8.654. Kdo ve, koliko je še takšnih, ki jih statistike še niso zaznale. Če seštejemo številke zadnjih let, pridemo do res impozantnih številk, nekaj deset tisoč odseljenih ljudi, kar je visoka številka, glede na število otrok, ki se v Sloveniji rodi vsako leto.
Jasno je, da je treba zagotoviti varstvo človekovega dostojanstva posameznikov, ki upravičeno iščejo pribežališče v slovenski državi zaradi vojn in sistematičnih kršitev človekovih pravic. A prav je tudi, da se včasih ozremo navznoter in se vprašamo, ali slovenska država in družbe varujeta človekovo dostojanstvo svojim ljudem, ki so bili rojeni oziroma vzgojeni na njenem ozemlju. Vprašajte se, koliko vaših prijateljev, kolegov, znancev in sosedov se je v zadnjih letih odselilo v tujino? Zakaj so odšli? Ali se nameravajo srednjeročno vrniti? Takšna vprašanja si v slovenski družbi postavljamo vse premalokrat.
Z izjemo redkih analiz, v slovenskem prostoru primanjkuje poglobljenih socioloških raziskav, zakaj ljudje odhajajo. Jasno je, da bodo v vsaki generaciji odhajali tisti najbolj pogumni, odlični in željni novih znanj in izkušenj. A takšnih posameznikov je le peščica. Večina jih odhaja s trebuhom za kruhom v tujino zaradi boljših možnosti za samouresničenje. Nekateri strokovnjaki predvidevajo, da odhajajo predvsem tisti, ki jih po zaključku študija ne čaka stanovanje, ki jim ga je uredila družina. Slovenska družba mora večjo pozornost posvetiti tistim, ki so morali zaradi slabih razmer v lokalnih okoljih, oditi. Zagotoviti je potrebno dostojanstveno mladost, življenje in starost vseh prebivalcev slovenske družbe.
Statistike kažejo, da odhajajo pripadniki skoraj vseh generacij. A ko odhajajo mladi ljudje, je izguba za slovensko državo še toliko večja. Odhajajo v letih na vrhuncu svojih intelektualnih sposobnosti in življenjske energije, ko si počasi začenjajo ustvarjati družino. Potem, ko so slovenska država in njeni prebivalci v njih vložilaiizjemna sredstva. Redki izmed njih se bodo vrnili, pa še ti verjetno zaradi nostalgije po slovenskih hribih in ravnicah ter ljubljeni družini, kot po hrepenenju, da se vrnejo v slovensko državo.
Institucije slovenske pravne in demokratične države si morajo v tem kontekstu bolje prizadevati zavarovati človekovo dostojanstvo njenih ljudi. Prvič, v slovenski družbi je nujno povrniti dostojanstvo tudi njenim domačim ljudem, da ne bodo primorani v tolikšnem številu s trebuhom za kruhom odhajati v druge dežele in da se bodo lahko uresničili tudi na domačem ozemlju. Drugič, slovenska država mora okrepiti stike s Slovenci v sosedstvu in v diaspori na vseh kontinentih. Tam se namreč skriva izjemno bogastvo v ljudeh, ki nesebično vsakomesečno ali celo vsakotedensko skrbijo za ohranitev slovenskih običajev, tradicij, kulture in jezika, in ki vsakodnevno dihajo za domovino, ki so jo bili prisiljeni iz različnih razlogov pred desetletji zapustiti. Od njih se lahko domovina in še predvsem njene institucije veliko naučijo.
Če bo slovenska država nadaljevala svojo mačehovsko politiko do Slovencev, ki živijo v tujini, bo prepozno tudi za ljudi, ki v zadnjih letih tako množično zapuščajo domovino. Ko se stiki ne vzdržujejo, asimilacija deluje še prehitro. Slovenska država je v tem trenutku glede svojih ljudi pred dvojnim izzivom, da zavaruje človekovo dostojanstvo v Sloveniji živečih ljudi vseh generacij, da ne bodo primorani odhajati, kot tudi, da vzpostavi pristnejši odnos z vsemi še obstoječimi skupnostmi Slovencev po svetu, da se bodo z veseljem pripomogli k človekovem razvoju v domovini. Ustvarjalnost, pogum in odločnost ljudi, ki se odseljujejo, so lahko tudi dobra popotnica za razvoj Slovenije, če se jih le vključi v kovanje slovenske sedanjosti in prihodnosti. Slovenija obstaja namreč povsod, kjer živijo njeni ljudje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
