10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v 1. odstavku jasno sporoča, da ima ‘vsakdo ... pravico do svobodnega izražanja. Pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje’. Svoboda izražanja pa vsebuje ‘tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvržena obličnostim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi’, med drugim tudi zaradi ‘zavarovanja ugleda ali pravic drugih ljudi’ (2. odstavek 10. člena). Tukaj pa nastopi ena od ključnih dilem, kako razrešiti navzkrižje med svobodo izražanja ter varstvom časti in dobrega imena posameznikov.
Evropsko sodišče za človekove pravice je v zgodovinski zadevi Handyside v Združeno kraljestvo ((1976) 1 EHRR 737) zapisalo, da svoboda izražanja ‘ne velja samo za "obvestila" in "ideje", katerih sprejemanje je blagohotno ali ki se štejejo za pozitivne ali nepomembne, temveč tudi na tista, ki žalijo, prizadenejo ali vznemirijo državo ali kateri koli del prebivalstva. Takšne so zahteve pluralizma, strpnosti in širokosrčnosti, brez katerih ni "demokratične družbe"’ (49. odstavek, slovenski prevod v D. Gomien, Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Ministrstvo za pravosodje, 2009, str. 87). Pravica do svobode izražanja je še posebej varovana v razmerju do institucij vseh treh vej državne oblasti in posameznikov, ki opravljajo javne funkcije.
Svoboda izražanja jasno varuje pravico do ostre kritike oseb, ki zasedajo javne položaje in sodelujejo v javni razpravi. Politiki in druge javne osebe so lahko predmet ostrejše kritike kot posamezniki, ki ne zasedajo javnih položajev oziroma ne sodelujejo v javnem prostoru, saj je kritika nosilcev javnih položajev v javnem interesu (Castells v Španija, (1992) EHRR 445, 46. odstavek, Otegi Mondragon v Španija, št. 2034/07, 50. odstavek). Vsakdo lahko sodeluje v razpravi o zadevi javnega pomena, pri čemer lahko pretirava ali provocira, vendar pod pogojem, da spoštuje ugled in pravice drugih. Pravica do svobode izražanja pa ne varuje neresničnih izjav in zapisov.
V totalitarnih družbah lahko mnogokrat zasledimo izjave ali prispevke, ki želijo očrniti ali uničiti posamezno osebo, institucijo ali celo državo, ne da bi bile takšne izjave ali zapisi podkrepljeni z ustreznimi dokazi. V nedemokratičnih družbah se takšne izjave predstavljajo kot resnične in objektivne, v demokratičnih družbah pa so kaj hitro pometene na obrobje družbenega prostora.
Seveda pa tudi svoboda izražanja v javnem prostoru ni neomejena. Evropsko sodišče za človekove pravice (Sodišče) je v svoji praksi jasno razmejilo med t.i. vrednostnimi sodbami in dejstvi. V zadevi Lingens v Avstrija (1986) 8 EHRR 407) je Sodišče zapisalo, da je ‘skrbno ... potrebno razlikovati med dejstvi in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je mogoče dokazati, za resnico o vrednostni sodbi pa ni dokazov … se novinarji v zadevi, kot je navedena ne morejo izogniti obsodbi … razen, če lahko dokažejo resničnost svojih trditev …’ (46. odstavek, D. Gomien, str. 88).
Pogosto je tako težko potegniti mejo med izjavami in prispevki novinarjev, ki temeljijo na dejstvih, in vrednostnimi sodbami. Avstrijsko sodišče je tako v zadevi Scharsach in News Verlagsgesellschaft mbH v. Avstrija ((2003) ECHR 596) pogojno obsodilo novinarja, ker je v svojem prispevku o političarki avstrijske svobodnjaške stranke uporabil izraz ‘Kellernazi'. Avstrijsko okrožno sodišče je zapisalo, da je članek obveščal, da političarka deluje v skrivnem nacističnem omrežju, vendar za slednji zapis ni predložil dokaza. Avstrijsko sodišče je prispevek štelo za izjavo o dejstvih, za katero je potreben dokaz. Nasprotno pa je Evropsko sodišče presodilo, da gre za vrednostno sodbo in odločilo, da prispevek ni prekoračil meje, ki se lahko še šteje za upravičeno kritiko.
Četudi Sodišče prispevek ali izjavo označi za vrednostno sodbo, pa mora novinar vseeno dokazati, da zanj obstaja določena zadostna podlaga v dejstvih (Otegi Mondragon v Španija, 53. odstavek). Če vrednostna sodba nima niti najmanjšega temelja v dejstvih, potem je svoboda izražanja ne more varovati. Tako vrednostna sodba kot izjava ali zapis, ki temelji na resničnem dejanskem stanju, morajo zato imeti podlago v dejstvih.
Svoboda izražanja pa ne varuje neresničnega žaljivega izražanja zoper javno osebo (Tammer v Estonija (2003) 37 EHRR 43), še posebej, če oseba ne deluje več v javnem življenju. Države imajo pozitivne obveznosti, da uresničujejo in varujejo svobodo izražanja tudi v razmerjih med zasebnimi subjekti. Država se mora ustrezno in učinkovito odzivati na posege v pravice drugih (Gundem v. Turčija (2001) 31 EHRR 49, 43. odst.).
Dilemo med navzkrižjem med svobodo izražanja ter varstvom časti in dobrega imena posameznikov je mogoče rešiti le z uporabo načela sorazmernosti. Pri presojanju posegov v svobodo izražanja mora Sodišče najprej ugotoviti, ali je država posegla v pravico pritožnikov do svobode izražanja oziroma ali jo je ustrezno varovala, ali je bil poseg predpisan z zakonom in je zasledoval legitimen cilj, ki vključuje, denimo, zavarovanje ugleda ali pravic drugih, ter ali je bil takšen poseg v demokratični družbi nujen, kjer Sodišče uporabi test sorazmernosti, da razreši navkrižje med dvema ali več vrednotami.
Svoboda izražanja sodi med najpomembnejše stebre svobodne demokratične družbe. Čeprav pravica do svobode izražanja ni absolutna in jo je potrebno uskladiti z drugimi pravicami, ima pogosto prednost pred drugimi pravicami. Vrednostne sodbe, ki nimajo nikakršnih temeljev v dejstvih, ali izjave, ki dejstva le domnevajo, ter jih ne dokažejo, pa pravica do svobode izražanja ne varuje. Evropsko sodišče v takšnih primerih daje prednost drugim vrednotam, ki jih v svobodnih, demokratičnih in pluralnih družbah varuje Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
