c S
Svarilo Auschwitza
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
31.01.2020 Vsak posameznik in vsaka družina sta v slovenski družbi globoko pogojena s svojo osebno, družinsko in družbeno zgodovino. Spominjanje težkih preteklih dogodkov in hudodelstev zoper človečnost zato ni nebodigatreba, temveč predpogoj za uresničevanje človekovega dostojanstva v sedanjosti in prihodnosti.

Petinsedemdesetletnica osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz v tako tesnobnem času, kot je današnji, terja skrben premislek ne le o hudodelstvu holokavsta, temveč o vseh primerih genocida in hudodelstev zoper človečnost ter grobih in samovoljnih posegih v človekovo dostojanstvo zaradi privrženosti neki ideologiji. Hkrati zahteva, da se vprašamo ali so bili storilci holokavsta, povojnih pobojev in podobnih hudodelstev ustrezno kaznovani in pravice žrtev v zadostni primeri zavarovane?

Spominjati se večletnih hudodelstev iz Auschwitza, je v sedanjosti preprečevati njihovo ponovitev. Ko sem pred leti obiskal ostanke prisilnega delovnega taborišča v gozdu na severu Poljske ob sedanji poljsko-nemški meji, kjer je bil skoraj s tisočimi drugimi zavezniškimi ujetniki štiri leta zaprt in je prisilno delal moj dedek, me je pretresla kričeča odsotnost spominjanja. Ko smrti, večletno trpljenje in prisilno delo ne pomenijo prav nič za sedanje in prihodnje generacije. V gozdu, kjer so trpeli deset tisoči ter umrli številni vojni ujetniki in prisilni delavci, razen manjše spominske table v parku, ni nič spominjalo na grozodejstva, ki so jih tam storili vojaki nacističnega totalitarnega režima. Trpljenje tamkajšnjih žrtev počasi tone v pozabo in čez nekaj deset let nihče več ne bo vedel, kaj se je tam dogajalo med drugo svetovno vojno. Še domačini v manjšem poljskem kraju ob nekdanjem taborišču skorajda ne vedo nič, kaj se je tam dogajalo. Težko je razumeti, zakaj poljska država ustrezno ne poskrbi za spomin na tamkajšnje žrtve medvojnih hudodelstev. Spominjati se polpreteklih hudodelstev je zato zavestna odločitev vsakokratne družbe, ki tlakuje pot sedanjih in prihodnjih generacij.

Pozaba in izbris imata izjemno simbolično moč, kar v slovenski družbi še predobro vemo. Zato spominjanje na Auschwitz ni le spominjanje, na verjetno najbolj grozovito totalitarno koncentracijsko taborišče, temveč tudi na podobna manjša koncentracijska in delovna taborišča, kjer so bili ubiti oziroma so trpeli milijoni. V tem letu lahko na različnih koncih Evrope, tudi v Sloveniji, slišimo glasove širom svetovnonazorskih stališč, ki zmanjšujejo pomen holokavsta in ostalih nacističnih hudodelstev ali pa jih celo zanikajo. Poskusi zmanjševanja pomena različnih totalitarnih režimov niso novost. V njih so se v zadnjih desetletjih izurile številne evropske države. A različne javnomnenjske raziskave kažejo na naraščanje sovražnosti zoper pripadnike judovske skupnosti, ne samo v državah srednje in vzhodne Evrope. Povojna hudodelstva so tako pogosto predmet različnih manipulacij v kratkoročne politične namene. Holokavst je v zadnjem desetletju postal priročno sredstvo, ki ga uporabljajo različne politične in interesne koalicije v državah srednje in vzhodne Evrope.

Nekateri odločevalci v vrhovih slovenske državne oblasti se ob obletnicah radi spominjajo holokavsta, v praksi pa denimo ne storijo prav nič, da bi se judovska skupnost na Slovenskem začela počasi številčno obnavljati. V isti sapi seveda pozabijo omeniti povojna hudodelstva na Slovenskem, ki se praviloma ne skladajo z njihovo ideologijo. A njihovi sotrpini na nasprotni ideološki strani redkokdaj omenijo trpljenje judovske skupnosti v Slovenji in njen skoraj popoln izbris. Ob obletnici hudodelstva bi se morali vsi skupaj vprašati, kaj in kako lahko storimo več za izboljšanje položaja judovske skupnosti v Sloveniji.

Nevarno je, ko je v vsakokratni družbi spominjanje na pretekla hudodelstva in sedanje varovanje človekovih pravic pogojeno z ideologijo državnih oblasti. Nevarnost, da se kaj podobnega ponovi, ni zanemarljiva, kot kažejo hudodelstva v sedanjem času, kot so denimo genocidni poskusi myanmarske vlade, da izbriše narodnostno manjšino Rohingya, kar trenutno obravnava Meddržavno sodišče v Haagu v sporu med Gambijo in Myanmarom. Slovenski vsakdanjik po drugi strani otežujejo tudi številna nekaznovana hudodelstva zoper človečnost med drugo svetovno vojno in po njej na slovenskem ozemlju. Podobno v slovenski družbi težko spomnimo, da bi bil kateri izmed storilcev kaznovan za hudodelstva zoper judovsko skupnost in povojna hudodelstva zoper civilno prebivalstvo. Država v preteklosti ni želela in ni bila zmožna izpolniti svoje negativne in pozitivne obveznosti, da razišče hudodelstva, potrdi istovetnost storilcev in sproži ustrezne postopke.

Ko se vsakokratna država sooča s tako osnovnimi težavami pri pregonu in kaznovanju storilcev za grozovita dejanja, je spominjanje oteženo. Hkrati pa pasivnost države in celotne družbe ustvarjata plodna tla za zanikanje preteklih in storitev hudodelstev v sedanjosti. Če nekdo denimo zanika holokavst ali povojna hudodelstva zoper človečnost na slovenskem ozemlju, takšno izražanje po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v demokratični družbi ni varovano. Petinsedemdesetletnica Auschwitza zato ne bi smela biti le še ena v vrsti zgodovinskih obletnic. Vse nas opominja, da se moramo spominjati preteklih hudodelstev in si po najboljših močeh prizadevati zoper ponovitev genocida in hudodelstev na slovenskem ozemlju in drugod. Spominjanje na mračna poglavja slovenske zgodovine je zato nuja za vsakodnevno uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Človekovo dostojanstvo pripada vsakomur ne glede na posameznikovo ideološko usmerjenost.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.