c S
Ustavne spremembe, človekove pravice in slovenski javni prostor
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
02.10.2009 V slovenskem javnem prostoru v zadnjih mesecih lahko zasledimo različne predloge in komentarje le-teh za spremembo Ustave RS. Čeprav so predlagatelji predstavili vrsto predlogov za spremembe in dopolnitev ustave, pa predlagane vsebine ne predvidevajo morebitnih sprememb v njenem drugem poglavju, ki se nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine.

Večina politikov in komentatorjev se zdi prepričanih, da takšne spremembe in dopolnitve niso potrebne. Ali spremembe in dopolnitve omenjenega poglavja slovenske ustave res niso potrebne?
Dopolnitve in spremembe določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah so v današnjem slovenskem javnem prostoru potrebne bolj kot kdajkoli prej, saj bo le na takšen način mogoče izboljšati uresničevanje varstva človekovih pravic tudi v praksi. Slovenska ustava vsebuje od 14. do 65. člena vrsto najosnovnejših, tako vsebinskih kot postopkovnih temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Vendar lahko vsak študent prava človekovih pravic hitro opazi, da so nekatere izmed poglavitnih človekovih pravic izpuščene iz ustavnega besedila. Na eni strani veljavno ustavno besedilo vključuje veliko število političnih in državljanskih človekovih pravic, medtem ko na drugi strani zanemarja ekonomske, socialne in kulturne človekove pravice, ki jih v ustavnem besedilu ni prav veliko, če pa so, so pa dvoumno opredeljene.
Ustava tako določa, na primer v 3. odstavku 57. člena, da ‘država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo’, pa bi bila precej bolj ustrezna opredelitev, ki pravi, da ima ‘vsakdo ima pravico do izobraževanja in dostopa do poklicnega in nadaljnjega usposabljanja’. Takšna dikcija odraža mednarodne standarde in pomembno mesto izobraževanja v sodobnem slovenskem javnem prostoru. Ustava podobno v 78. členu opredeljuje, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, ne priznava pa pravice vsakogar do stanovanja.
Slovenska ustava tako le delno zagotavlja normativno varstvo ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. Čeprav vključuje nekatere ekonomske, socialne in kulturne pravice, pa ne zagotavlja varstva tistih pravic, ki bi bile primae facie najbolj potrebne varstva. Mednarodno pravo človekovih pravic tako tudi priznava pravico do prehrane in vode kot temeljni človekovi pravici, vendar ju boste v besedilu slovenske ustave zaman iskali. Ustava kot najvišji normativni akt slovenske države bi morala poudarjati povezavo med bojem zoper revščino in varstvom ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, saj so le-te temelj resničnega in stabilnega razvoja vsake države in lahko v veliki meri prispevajo k uresničevanju razvojnih ciljev.
Državljanske in politične pravice ter ekonomske, socialne in kulturne pravice so enakopravne in nedeljive in država jih mora obravnavati kot celoto, če želimo doseči celovito uresničevanje vseh človekovih pravic v slovenskem prostoru. Normativno ustavnopravno varstvo človekovih pravic je le ena stran varstva človekovih pravic. Enako oziroma morda še bolj pomembno je učinkovito varstvo pravic, pri čemer bi morala biti v slovenskem pravnem zagotovljena možnost individualnega uveljavljanja kršenja človekovih pravic ekonomske, socialne in kulturne narave, ker so tiste, ki so varovane v ustavi na splošni ravni, v večini primerov neiztožljive.
Če je že napočil čas za spremembe in dopolnitve ustave, si ne moremo zatiskati oči v prepričanju, da so ustavne določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah popolne in vseobsegajoče. Ker so pač daleč od tega. Formalna razprava o ustavnih spremembah, če bo do nje prišlo, bi morala vključevati tudi tehten premislek o kakovosti ustavnega poglavja o človekovih pravicah. Kajti če slovenska država vsakomur zagotavlja človekove pravice in temeljne svoboščine, potem mora zagotoviti tudi enakopravnost, nedotakljivost in nedeljivost tako državljanskih in političnih pravic kot tudi ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. Čas je že, da slovenska država zagotovi visoko in mednarodno primerljivo varstvo vseh človekovih pravic tako na normativni ravni, kot predvsem tudi pri njihovem uresničevanju.


Max Weber post-doktorski raziskovalec
Evropski univerzitetni institut


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.