c S
Človekove pravice v davčnih postopkih
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
06.05.2011 Davčno pravo in človekove pravice na prvi pogled nimata nič skupnega. Vendar sta obe področji utemeljeni v vertikalnem razmerju posameznika do državne oblasti. Klasično razumevanje človekovih pravic je usmerjeno na varstvo pravic posameznika v razmerju do državne oblasti. Enako tudi davčno pravo določa pravice in obveznosti posameznika do državnih organov. Zato je presenetljivo, da se davčni zavezanci že od vsega začetka ne poslužujejo prava človekovih pravic za varstvo svojih pravic v davčnih postopkih.

V zadnjem desetletju so pritožniki začeli kreativno uporabljati in se sklicevati na Evropsko konvencijo za človekove pravice (EKČP) zaradi domnevnih kršitev človekovih pravic v davčnih postopkih. 1. člen protokola št. 1 k EKČP v 2. odstavku sicer jasno določa, da določba o varstvu premoženja 'ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnimi interesi ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni.' Pravica države, da odmerja davke, tako ni sporna. Hkrati pa velja, da pobrani davki davčnim zavezancem omogočajo uresničevanje tako državljanskih in političnih kot ekonomskih in socialnih človekovih pravic. Brez javnih sredstev država ne more zagotavljati učinkovitega uresničevanja denimo pravice do poštenega sojenja in pravice do izobraževanja. Vendar pravica države do odmere davkov ni absolutna oziroma neomejena, saj država z odmerjanjem davkov posega v pravico davčnih zavezancev do lastnine oziroma premoženja.

Evropsko sodišče za človekove pravice  je v zadnjih letih presojalo vrsto davčnih zadev. Pritožniki so v davčnih zadevah uveljavljali predvsem kršitve pravice do premoženja oziroma lastnine, pravice do poštenega sojenja, pravice do zasebnosti, prepovedi diskriminacije ter prepoved ponižujočega in nečloveškega ravnanja v davčnih postopkih.

V zadevi Intersplav v. Ukrajina (št. 802/02) je Evropsko sodišče denimo spoznalo Ukrajino odgovorno kršitve 1. člena 1. protokola, ker je nesorazmerno posegla v pritožnikovo človekovo pravico do lastnine. Ukrajinska davčna uprava je namreč redno in sistematično odlašala s povračilom davka na dodano vrednost. Evropsko sodišče je v omenjeni zadevi povračilo davka na dodano vrednost razlagalo kot ‘premoženje’ v smislu 1. člena 1. protokola k EKČP.  Korak naprej je izvedlo Evropsko sodišče v zadevi Di Belmonte v. Italija (št. 72638/01), ko je odločilo, da davčne obveznosti, ki nesorazmerno obremenjujejo davčne zavezance, nasprotujejo pravici do lastnine. Državni organi tudi ne smejo samovoljno zviševati davčne stopnje, ki niso skladne z zakoni  (Shchokin v. Ukrajina, št. 23759/03 in št. 37943/06).

Še bolj zanimiva je sodna praksa Evropskega sodišča glede 1. odstavka 6. člena EKČP, ki določa, da ima vsakdo 'pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega … odloča neodvisno in nepristransko … sodišče.' Ali se lahko omenjeni člen uporablja tudi v davčnih zadevah, saj govori o ' civilnih pravicah in obveznostih' in o 'kazenskih obtožbah'? ESČP je v zadevi Ferrazini v Italija (št. 44759/98) odločilo, da davčni postopki sodijo izven civilnih pravic in obveznosti ter da se 6. člen ne more uporabljati tudi v davčnih postopkih. Vendar t.i. doktrina Ferrazini ni imela daljnosežnih posledic, saj Evropsko sodišče veliko davčnih zadev obravnava v okviru dela 1. odstavka 6. člena EKČP, ki govori o poštenem sojenju o 'kazenskih obtožbah'.  V takšnem primeru pa mora biti dejanje določeno kot kaznivo v domačih pravnih redih.

Ni sporno, da 1. odstavek v 6. členu velja v upravnih sporih iz davčnih zadev. Evropsko sodišče je v zadevi Hannu Lehtinen v. Finska (št. 32993/02) ugotovilo, da finsko upravno (davčno) sodišče ni opravilo javne obravnave in ni zaslišalo pritožnika in treh prič, s čimer pritožniku ni zagotovilo poštenega sojenja.  Javni interes pri pobiranju davkov ne more opravičevati neenakega obravnavanja davčnih zavezancev v enakih situacijah (Darby v. Švedska, št. 11581/85). Davčni policijski organi pri preiskovanju davčnih zadev ne smejo s pritožniki ravnati nečloveško ali ponižujoče (Kozinets v. Ukrajina, št. 75520/01).

Evropsko sodišče je tako v okviru sodne prakse omejilo pravico držav, da neomejeno pobirajo davke. Vse davčne obveznosti morajo imeti zakonsko podlago in morajo zasledovati legitimen namen. Pobiranje davkov mora biti skladno s cilji, zaradi česar se davki pobirajo. Namen pobiranja davkov mora biti upravičen v javno ali splošno korist in mora biti sorazmeren. Arbitrarno določanje vrste in stopnje davčnih obveznosti nasprotuje EKČP.

Davčni zavezanci se zato v postopkih pred davčnimi organi lahko sklicujejo na EKČP. Že iz sodbe v zadevi Tyrer v Združeno kraljestvo (št. 5856/72)  izhaja, da je EKČP 'živ instrument, ki ga je potrebno razlagati v luči današnjih razmer'. Očetje EKČP verjetno niso predvidevali, da se bo EKČP uporabljala tudi v davčnih zadevah. Vendar tudi v davčnih postopkih prihaja do kršitev EKČP, zato ni razloga, da se pritožniki nanjo ne bi sklicevali v davčnih zadevah. Sodna praksa Evropskega sodišča tako vpliva tudi na davčne politike držav članic in jim nalaga, da davčno politiko uredijo skladno s temeljnimi človekovimi pravicami. S tem pa se krepijo tudi pravice davčnih zavezancev.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.