Kar se moje življenjske izkušnje tiče, gre za eno od prispodob, ki najbolj slikovito metaforično strnejo na eni strani nevarnost, da gre oblastni aparat izven nadzora in prične s pretiranimi omejitvami iz življenja ljudi odstranjevati dobro, resnično in lepo. Na drugi strani nakazuje tudi potencialne posledice zapadanja v stanje anarhičnega prakomunizma, ko središče več ne drži in je posamezniku dovoljeno praktično vse. Posebej zatiranje drugih. Volitve so mimo, nevarnost ostaja.
Isaiah Berlin je pri tem v svoji obravnavi svobode ob nastopnem predavanju na Univerzi v Oxfordu poudarjal obe nevarnosti. Družba, ki ljudem dovoljuje vse in ne regulira eksternalij, na koncu ne bo mogla obvarovati človekovega dostojanstva. To je v tem primeru ogroženo zaradi stalne potrebe po samozaščiti pred ekscesnimi ravnanji soljudi in po tem, da v stanju premalo regulirane anarhične družbe, zaradi osredotočanja na golo preživetje in temeljno varnost, enostavno kratkoročno ne ostane dovolj časa in energije za kulturo in gojenje vrlin.
Na drugi strani oblast, ki pobegne izven nadzora in si začne prisvajati vedno več upravičenja za urejanje vedenja ter ravnanja posameznic in posameznikov z izdajanjem vedno novih zapovedi ter prepovedi, življenje prav tako otežuje. Tudi dobronamerne rešitve, ki pomenijo pretirano birokratizacijo družbe, izhajajo iz prepotentnega prepričanja, da je mogoče moralo nadomestiti s pravili in vnaprej predvideti ter urediti vse mogoče potencialne situacije. Te so seveda brezštevilne. Birokratizacija družbe zavira gospodarski razvoj in ljudem jemlje čas, ki bi ga lahko porabili za bolj produktivne stvari, kot je korist za druge ljudi in tudi iskanje presežnega.
Družbena stvarnost je pač preveč barvita za kaj takega. Življenje in družba nista tako enostavna.
Težava pri tem izhaja tudi iz črno-belega mišljenja, ki ga je v svoji želji po poenostavitvi stvarnosti kriv tudi Berlin. Prav nimata niti Rousseau niti Hobbes. Naravno stanje človeka ni boj vseh proti vsem, bellum omnium contra omnes, kot trdi Hobbes. Ljudje smo po naravi skrajno socialna in sodelovalna bitja, celo do te mere, da je osamljenost ena najhitrejših poti v depresijo, in da naše najhujše zločince lahko sankcioniramo z družbeno izolacijo.
Niti nismo plemeniti naravni divjaki, ki so izven družbe svobodni, v družbi pa povsod v verigah, kot je v svojih razmišljanjih sanjaril Rousseau. Ne pokvari nas družba, temveč boj med dobrim in zlim reže skozi srce vsakega človeka, če parafraziram Junga. Tako ni dvoma, da smo kot vrsta in posamezniki zmožni tudi strašnih dejanj, ki jih najbolje povzemajo peremptorne norme mednarodnega prava. Sposobni smo genocida, zločinov zoper človeštvo, vojnih hudodelstev, piratstva, apartheida, agresije in najbrž še česa drugega, česar še nismo zmogli ubesediti.
Nevarnost pri tem ni zgolj anarhija ali klasični totalitarizem, temveč tudi čudaška zmes obeh. Družba, kjer drobnjakarski oficirji življenja želijo nadzorovati vedno večji nabor človeških ravnanj in kjer hkrati temeljne vrednote vladavine prava ter praktične razumnosti niso spoštovane. Kjer pravila nadomeščajo moralo, ta pa se na ravni družbe razkraja, odgovornosti pa zaradi ravnanja 'skladno s pravili' ne prevzema dovolj ljudi. Kjer vidimo drevesa, pozabimo pa, da smo v gozdu.
Novinar Fareed Zakaria takšno stanje s političnega vidika imenuje neliberalna demokracija. V skrajnosti gre za sistem, kjer demokratične volitve in institucije površinsko gledano sicer delujejo, hkrati pa so osnovna liberalna načela, kot so svoboda govora, politične svoboščine in pravna država, bodisi napadena bodisi selektivno udejanjana. Prekomerna regulacija vpliva na običajno vsakodnevno vedenje, govor je podvržen cenzuri, mediji napadom, ekonomski in pravni pritisk je uporabljen zoper disidente. Hkrati kriminal, pogosto na najvišji ravni, ni preganjan, stabilnost družbe in varnost državljank ter državljanov nista zagotovljeni. Nadzor nad uslužnim prebivalstvom ima prednost pred reševanjem sistemskih težav.
Zakarijeva ideja neliberalne demokracije pri tem ni omejena na en ali drugi politični pol. Če jo uporabljamo vrednostno selektivno, se lahko v popačeni obliki izrazi kot ideja anarho-tiranije, ki jo občasno popularizira skrajni desničar Carlson. Njena zrcalna slika so neliberalne skrajno leve reakcije na zatrjevano nedemokratičnost in lažno zatrjevanje kršitev vladavine prava, kjer se v imenu boja proti neoliberalnim elitam in institucijam, ki so del kapitalističnega hegemonskega bloka, upravičuje omejevanje liberalnih svoboščin za dosego 'resnične' ljudske suverenosti in pravičnosti.
Čeprav je naša družba precej dlje od stanja neliberalne demokracije, kot nekatere družbe vzhodno in zahodno od nas, pa elemente takšnega sistema z znaki usihanja vladavine prava, ob hkratni birokratizaciji družbe, nedvomno lahko zaznamo tudi pri nas. Kaže se v želji po omejevanju svobode govora, na eni strani s pojmi z neskončnim pomenskim dosegom, kot so lažne novice in s širjenjem dometa definicije sovražnega govora, na drugi strani pa z impulzom po prepovedi kritiziranja oblastnih organov, kakor hitro začne civilna družba uveljavljati svojo zakonito pravico do protestiranja.
Kaže se v primerih, ko izostaja pregon (bagatelnih) tatvin in gospodarskega kriminala, kadar je ta bodisi premajhen ali prevelik, da bi si ga sploh upali priznati. Elementi neliberalne demokracije se kažejo tudi s kršitvami vladavine prava z izostankom uveljavljanja ustreznih rešitev, ob hkratnem uveljavljanju novih, ki so problematične z vidika pravic in svoboščin (t.i. Šutarjev zakon), pa tudi ob takšnih in drugačnih napadih na svobodo medijskega prostora ter ignoriranjem temeljnih postulatov državnosti po Konvenciji iz Montevidea.
Glavna nevarnost, ki nam grozi v teh časih, ko se na obzorju že kaže viharno nebo, je pri tem, da nas odnese iz na videz dolgočasne zmernosti. Levo-desne skrajnosti ne vodijo do bolj učinkovitega poraza nasprotnikov in do zmage ljube opcije in vrednot, karkoli že to za vsakega in vsako izmed nas pomeni. Vodijo do boja vseh proti vsem in triumfa enega ekstrema, ki nato uporabi prisilni aparat države v svojo navidezno korist, zares pa v pogubo vseh. Peljejo po poti neliberalne demokracije.
Pred časom sem na nekem predvolilnem plakatu videl domiselno parolo: 'Bolje levi, kot hijene.' Kaj pa vem. Oboji te lahko požrejo. Posebej, če so lačni.
-------------------------------
[1] D. Zajc (1958). Požgana trava. Ljubljana: samozaložba.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
