Pozabljivost je pomemben del našega življenja, ki mu praviloma posvečamo premalo pozornosti. Seveda se vsakodnevno zavedamo, da smo to ali ono pozabili, oziroma da nam je ušlo iz spomina. Toda v pozabljivost kot takšno, tj. kot v pojav, ki je bistven za naše življenje, se praviloma ne poglabljamo. Zakaj smo pozabljivi? V čem je funkcija naše pozabljivosti? Ali je morda le prirojena motnja, brez globljega pomena ali smisla za naše življenje? Ter še nekoliko bolj družboslovno, ali celo pravniško: zakaj ljudje pozabljamo tudi pomembna družbena dejstva in kakšen pomen ima lahko pozabljivost za družbo ter še posebej za pravo in pravniški poklic?
Če se najprej ustavimo kar pri pravu, lahko ugotovimo, da je pravo močno povezano s predpostavko dobrega spomina oziroma pomnenja. Povsem nemogoče bi bilo urejati družbo, če bi bila lahko pozabljivost ljudi temelj za opravičljivo pravno zmoto. Nekdo, ki bi prekršil zakonsko normo, bi pač dejal, da je pozabil, da ta norma obstaja in bil posledično oproščen obsodbe in sankcije. To očitno ne bi dobro delovalo. No, v resnici je pravo še bolj zahtevno, saj predpostavlja celo nemogoče: da ljudje poznamo vse pravne predpise. Nepoznavanje prava nam zato v pravnem smislu škoduje (Ignorantia iuris nocet), četudi se sklicujemo na povsem normalno življenjsko lastnost, tj. pozabljivost. Slednja je pravno opravičljiva le v zelo resnih primerih, npr. pri neprištevnosti, ki pa seveda ni tista običajna pozabljivost, ki se nam vsakodnevno redno dogaja.
Zanimivo in nadvse aktualno vprašanje je, kako je s pozabljivostjo pravnikov. Čeprav smo pravniki znani po tem, da imamo v spominu kar veliko pravnih norm in dejstev, smo seveda tudi pravniki le ljudje in marsikaj tudi pozabimo. Dandanes, ko nam pri pomnenju »pomagajo« ne le pravne knjige in zapisi pravnih predpisov, temveč tudi digitalizirani sistemi in umetna inteligenca, postajamo nekako vedno bolj prepričani, da je naloga pravnika predvsem logično in ustvarjalno razmišljanje, sklepanje, ustrezna uporaba pravne (npr. argumentativne) metodologije ter da lahko pomnenje v vedno večji meri prepuščamo omenjenim umetnim sistemom. Še več, že v sedanji najbolj elementarni in začetni fazi ukvarjanja s t. i. umetno inteligenco, prepuščamo le-tej tudi logično in kreativno razmišljanje ter se začenjamo postavljati v vlogo (zgolj) nekakšnih nadzornikov oziroma kontrolorjev tega, kar ta umetna inteligenca proizvede. Pri tem si lahko zamislimo, da bodo ob eksponentnem razvoju tega, kar imenujemo umetna ingeligenca, že zelo kmalu namesto nas predavali pravo in pravne probleme reševali umetno-inteligenčni roboti. Če kdo res misli, da jih bomo lahko ljudje pri tem celovito in kakovostno nadzirali in preverjali, je zelo naiven in ve zelo malo o človeški naravi.
Kot sem že večkrat zapisal, tudi na tem mestu v svojih kolumnah, človek na sedanji stopnji razvoja sploh ne more celovito in dovolj kakovostno nadzirati in preverjati pravilnosti vsebine, ki jo umetna inteligenca v nekaj sekundah ali minutah proizvede na podlagi stotine milijonov ali celo milijard podatkov – temu človeški možgani zaenkrat enostavno niso kos. Če pa pristanemo na to, da pri takem človeškem nadzoru oziroma preverjanju zadostuje že pravni občutek izkušenega pravnika, ki se oblikuje na temelju površnega poznavanja kompleksnega sklopa podatkov, potem se seveda poslavljamo od človeške racionalnosti prava in pravo premikamo v povsem novo (i)racionalno dimenzijo. Vse to se seveda v določeni meri že dogaja, toda pravi tektonski premiki na tem področju nas šele čakajo v prihodnjih letih in desetletjih. Če se prenos prava na umetno inteligenco ne bo načrtno in nadzirano zamejil, bo pravo – kot sem že večkrat zapisal – izgubilo svojo temeljno človeško naravo in postalo nekakšen hibrid med človekom in strojem, ali pa bo – če bo stvar pripeljana v skrajnost – postalo pretežno ali v celoti obvladovano s strani umetne inteligence kot nove (vladajoče) družbene entitete. Takšen transhumanizem bo lahko nato prav s pomočjo prava še lažje in izrazito prevladal tudi na drugih področjih.
Če se vrnem k pozabljivosti, lahko v zvezi s povedanim dodam, da nam digitalizacija in umetna inteligenca postavljata odlično berglo, zaradi katere se polje pravnikovega spomina navidez približuje maksimumu. Ker nas stroji opozarjajo že skoraj na vse (če malo pretiravam), pravnik ob obravnavi pravnih primerov skorajda ne more več ničesar pozabiti. Težavo mu zdaj predstavlja predvsem preobilje podatkov, saj vseh ne more sprocesirati tako kot umetnointeligenčni stroj. Digitalni in umetnointeligenčni sistemi pravniku predočijo vse relevantne predpise in vso relevantno pravno prakso, mu ponudijo številne možne interpretacije in rešitve ter mu vse to tudi izpišejo v vedno bolj dodelani pravniški obliki. Problem zdaj ni več toliko pozabljivost, temveč neobvladljivo preobilje prava in z njim povezanih dejstev.
Toda ta problem je relativno majhen v primerjavi s tistim večjim. In kateri je tisti večji problem? Človek, seveda. Če namreč človek v pravu in vsepovsod drugod (digitalizacija in umetna ingteligenca sta seveda vseprisotni) svoje energije več ne vlaga v pomnenje – če se omejim le na to področje -, ker pač meni, da mu bodo spominske funkcije nadomestili stroji, se s tem samouničujoče pasivizira. Tako kot zdaj to ugotavljajo starši in šolski učitelji, ko spoznavajo, da domače naloge iz matematike, kemije, slovenščine, zgodovine itd. učencem izdeluje umetna inteligenca. To pomeni, da je vse to in še marsikaj drugega mogoče že v tej primitivni, začetni fazi umetne inteligence. Kaj bo, ko se bo le-ta še mnogo bolj razvila? Če je zdaj problem v tem, da odgovore na vprašanja namesto učenca ali študenta prava že piše (ali vsaj pomaga pisati) umetna inteligenca, bo lahko – če ne bomo uporabe umetne inteligence uspešno zamejili – čez nekaj let problem ta, da učenec ne bo znal več pisati oziroma sestaviti niti vprašanj. To je velikanski izziv za vse nas in upam, da mu bomo kos na pravi način.
Človek bi ali bo ob takem razvoju postal izrazito pozabljiv, saj se mu ob pomoči strojev, ki ga bodo ves čas spremljali in podpirali, ne bo treba kaj dosti zapomniti. Tujih jezikov se ne bo več treba učiti, ker bomo imeli ob sebi ves čas strojne prevajalnike. Sarkastično rečeno je le še vprašanje časa, ko nam bodo tudi materni jezik pomagali pisati in govoriti stroji – v manjši meri se to žal že dogaja. Še lakoto in žejo, potrebo po gibanju ali mirovanju ter vse ostale življenjske funkcije naj bi nam v prihodnje merile in determinirale naprave, ki bi jih imeli pripete na telo ali infiltrirane vanj. Že zdaj si lahko ogledate znanstvenike in druge ljudi, ki se navdušujejo nad tem, da nam bo srčni utrip, pritisk ali stanje ph faktorja v želodcu ves čas merila kaka naprava, ki jo bomo pripeli nase. Ali si tega res želimo? Ali bomo res ob vsakem čustvenem ali fizičnem odzivu našega telesa gledali na ekran in se sproti med hojo, tekom, hranjenjem, pogovorom itd. ravnali po napravi in ne več po svojih občutjih in mislih? Ali je to res na splošno dobro za človeka? Ali se ne bomo s tem povsem dehumanizirali, pozabili nase kot človeška bitja in na svoje življenjsko poslanstvo – tj. da se učimo ter vsestransko (miselno, čustveno, energetsko itd.) razvijamo, napredujemo? Seveda s tem ne zanikam številnih koristnih učinkov strojnih naprav in umetne inteligence na področju zdravstva oziroma diagnosticiranja in zdravljenja bolezni. Pa tudi ne na vseh drugih področjih. Govorim pa na splošno o življenju in o razvoju človeka kot bitja, ki se mora skozi svoje življenje samorealizirati, ne pa svojo substanco in potencialnost projecirati v stroje in se razvojno obubožati.
Opisano kaže na eno od tistih vrst pozabe, ki so lahko usodne za človekov individualni in družbeni razvoj. Obstaja pa seveda še veliko drugih, manj usodnih vrst pozabe oziroma pozabljivosti, čeprav tudi te pogosto povzročijo neugodne posledice. Včasih pozabimo na obljubo, na obletnico ali drug pomemben prihajajoč dogodek, na mnoge stvari in dogodke iz preteklosti ter včasih tudi na (kakega) človeka. Ne spomnimo se svojega življenja pred rojstvom in neko obdobje po njem. Ne spomnimo se še marsičesa, kar je uskladiščeno v naši podzavesti ali v kozmični shrambi (kroniki) dogodkov. Zakaj?
Pozabljivost ima tako negativno kot pozitivno razvojno funkcijo. V negativnem pogledu nas vodi v neprijetne situacije, s čimer nas na boleč način opozarja, da moramo biti na določene stvari v življenju (bolj) pozorni. Če zaradi takšne pozabljivosti ne bi doživeli neugodja oziroma psihične ali fizične bolečine, nas to ne bi sililo v pozitivno spremembo. Tudi v tej negativnosti je torej že zametek pozitivnega (kot to nazorno kaže kitajski simbol yin-yang). Pozitivna funkcija pozabljivosti pa je v tem, da nas pozaba rešuje pred prevelikimi bremeni tega življenja. Če bi se namreč ves čas spominjali vsega, kar smo doživeli in storili, bi bilo to za človeški psiho-fizični organizem na sedanji stopnji človeškega razvoja enostavno preveč. Bilo bi tako, kot da bi v žarnico spustili napetost, ki večkrat presega njeno kapaciteto. Žarnico bi s tem seveda »prekurili« in bi takoj pregorela. Predvsem bi bilo za človeka tudi prehudo psihološko breme, če bi se ves čas spominjal vseh svojih napak in slabih dejanj. Pozabljivost nam torej v tem pozitivnem smislu omogoča, da se neobremenjeni usmerimo v prihodnost in tako lažje izkoristimo svoje razvojne potenciale. Seveda pa je tudi v tej pozitivnosti že hkrati tudi prisotna negativnost (spet yin-yang), kajti dlje trajajoča ali celo popolna pozaba lastnih preteklih napak in zmot nas praviloma vodi v njihovo ponavljanje. Če smo že povsem pozabili, da nas ogenj opeče (dobesedno in v prispodobi), se ga bomo zelo verjetno spet dotaknili in se opekli. Pozabljivost je lahko v tem pogledu tudi zelo nevarna ali usodna. To pa ne velja le na individualni ravni, temveč seveda tudi na kolektivni, družbeni ravni.
Če nas na izhodiščno individualni ravni pozabljivost vodi v psihofizične bolezni, neuspešne družinske in druge medčloveške odnose ipd., nas na kolektivni ravni vodi v družbeno patologijo, ki se kaže v vseh vrstah nehumanosti in konfliktov. Med njimi so praviloma najhujše vojne. Če pozabimo zakaj in kako je prišlo do preteklih vojn, bomo zelo verjetno zagrešili iste ali podobne napake ter zakuhali novo vojno. Če torej zgodovina zaradi naše pozabljivosti ali nerazumevanja ni naša učiteljica, se bodo vojni in drugi konflikti, različne oblike diskriminacije, mučenja in druga nehumana dejanja v novih oblikah, vendar z isto brutalno vsebino, vedno znova ponavljala.
Trenutno žal v tem pogledu človeštvu na kaže najbolje. Predvsem tudi zaradi pozabljanja oziroma pozabe. Pohlep in napuh sta pri mnogih ljudeh tako močna, da kljub vsej pismenosti, šolski izobrazbi in informiranosti pozabljajo na vrline in vrednote poštenja, sočutja, solidarnosti in širše družbene soodgovornosti. Fascinacija s populističnimi – četudi nadvse primitivnimi oziroma ne-umnimi – nastopi velikih voditeljev nekaterih najbolj vplivnih držav sveta je tako močna, da ljudje vedno bolj pozabljajo tudi na to, kam so jih v daljnji in bližnji preteklosti pripeljali takšni voditelji. Če pogledmo npr. le tri politično in vojaško najmočnejše države sveta, vidimo na eni strani nepremišljeno (ne-umno), arogantno in spačeno retoriko, ki asociira na vsaj dva velika evropska diktatorja iz prejšnjega stoletja, ki sta med drugim (so)pozvročila drugo svetovno vojno, na drugi strani pa vidimo ledeno hladno, brezčutno, manj gostobesedno in bolj preračunljivo retoriko, za katero se skriva velika krutost, ki prav tako asociira na dva velika diktatorje iz prejšnjega stoletja (seveda tudi na mnoge druge), ki sta bila sicer v drugi svetovni vojni na pravi strani, vendar pa sta po njej v totalitarnih manirah pobila in človeško degradirala desetine oziroma stotine milijonov ljudi. In ko potem vidimo, da se še t. i. izbrano ljudstvo, ki je na svoji koži doživelo genocid, ne zna ali noče v večji meri upreti svoji genocidni vladi, ki le nekaj tisoč kilometrov od nas kaže, kako nehumani in zverinski smo lahko ljudje, vidimo, da je človeška pozabljivost res neverjetna.
Za konec naj rečem le hvala vsem tistim posameznikom in skupinam doma in po svetu, ki zgodovine in njenih temeljnih vzvodov niso pozabili in tudi danes dvigajo glas zoper vsa nehumana ravnanja in njihove povzročitelje, ki zadajajo sodobni človeški civilizaciji vedno hujše rane ter povsem zanikajo mednarodno pravo in univerzalne etične principe. Kot profesor prava si ob tem še posebej želim, da bi tudi slovenski pravniki ostali varuhi pravne države (vladavine prava), ki je v sozvočju s sodobno demokracijo edina možna in resna alternativa arogantnim in nasilnim diktatorjem ter drugim političnim skrajnežem. Tistim, ki zaradi pomanjkljivosti slovenske ali evropske demokracije idealizirajo in zagovarjajo takšne trdo-ročne totalitarne pristope, pa bi želel, da se temeljiteje poglobijo v vse, kar totalitarni sistemi prinašajo – predvsem tudi enoumje, nesvobodo, popolni nadzor in nehumanost. Alternativa naši precej pravno in politično nezreli demokraciji ne smeta biti avtokracija ali totalitarizem, pač pa še intenzivnejše in pogumnejše prizadevanje za višjo demokratično politično in pravno kulturo. Če se namreč odrečemo demokraciji, bo to dokaz, da smo pozabili zakaj smo se zanjo odločili in bomo zato »ustrezno sankcionirani« z izgubo še tistega dela človekove svobode in dostojanstva, do katerega smo se v samostojni Sloveniji in Evropski uniji uspeli dokopati po stoletjih vojn in drugih negativnih izkušenj.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
