Pisalo se je leto 2018, ko je Vrhovno sodišče na svoji spletni strani objavilo nepodpisano sporočilo za javnost, v katerem je oznanilo, da bo spoštovalo tiste odločbe, ki prepričajo z argumentacijo. Ob tem je hkrati javno naznanilo, da se Vrhovnemu sodišču zdi argumentacija ESČP v zadevi Pro plus proti Sloveniji, št. 47072/15, neprepričljiva. Ker je to moralo pomeniti, da Vrhovno sodišče te sodbe ne bo spoštovalo (če spoštuje samo tiste sodbe, ki ga prepričajo), se je ostro in enotno odzvala tradicionalno zadržana slovenska pravna stroka, oglasili pa so se celo nekateri vrhovni sodniki.
Po viharju v kozarcu vode je zadeva slednjič razvodenela. Vrhovno sodišče je sporočilo za javnost umaknilo, se na svojstven način posulo s pepelom in vsi skupaj smo se delali, da je vse dobro in prav. A kaj ko najnovejše izjave, tokrat predsednika Vrhovnega sodišča, kažejo, da to res ne bi utegnilo biti tako. Poglejmo, zakaj.
Predsednik Vrhovnega sodišča, ki mu zaradi starosti ne bo uspelo dokončati mandata, je nedavno nastopil na javni RTV v oddaji Politično, kjer je komentiral predvsem politične odzive na sojenja nekaterim strankarskim prvakom. To, namreč komentiranje, drugače od preštevilnih političnih odzivov, ki so gotovo pod ravnijo pričakovane politično kulture, ni nič nenavadnega.
Nasprotno. Od predsednika Vrhovnega sodišča se spodobi, da s svojim zgledom in strokovno pokončno držo zavaruje integriteto sodnika posameznika ter sodstva kot celote, ki ga sam s svojo persono v simbolnem smislu predstavlja in pooseblja.
Jasno, del te iste integritete je tudi priznavanje pomanjkljivosti v lastnih sodnih vrstah in aktivno prizadevanje, da se te čim prej na sistemski in trajni način odpravijo in popravijo. Te zavzetosti je na strani vodilnih predstavnikov slovenskega sodstva in tudi širše v pravosodju tradicionalno malo, če sploh kaj.
Kakorkoli že, beseda v studiu je nanesla tudi na nedavno sprejeti sklep Sodnega sveta, kjer je ta v zvezi z ravnanjem predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi X in drugi proti Sloveniji, začel postopek ugotavljanja okoliščin po 64. členu Zakona o sodiščih. Z drugimi besedami, Sodni svet je sprožil nič več in nič manj kot postopek razrešitve funkcije predsednika največjega sodišča v državi.
Po sodbi ESČP, v kateri je to ugotovilo, da je zadevni predsednik tako grobo, namreč flagrantno, kršil nacionalne predpise o (pre)dodeljevanju zadev, da je spodkopal samo bistvo pravice do sojenja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem, kaj drugega dobro delujočemu Sodnemu svetu – resnici na ljubo – niti ni preostalo.
Pa vendar. In zdaj se vrnimo k uvodu te kolumne. Ko je novinarka Tanja Gobec o tej za Slovenijo praktično revolucionarni odločitvi Sodnega sveta, ki je doslej tovrstne zadeve v znak sodniške solidarnosti praviloma na tak ali drugačen način pometel pod preprogo, povprašala predsednika Vrhovnega sodišča, smo lahko slišali naslednji odgovor.
Citiram: »Sodstvo je že stopilo v stik z ministrstvom za pravosodje in pripravljajo se spremembe nekaterih predpisov, da bi se to bolj natančno določilo. V zvezi s tem moram povedati, da je eno dodeljevanje zadev naravnemu sodniku, kakor je v Sloveniji predvideno, torej tistemu, ki je po kriterijih na vrsti. Ni pa to naključno dodeljevanje zadev, ki ga omenja tista odločba.«
Kaj je pravzaprav z izrečenimi besedami želel povedati predsednik Vrhovnega sodišča? Da je ESČP spet udarilo mimo? Ker, kot lahko beremo, v Sloveniji sicer imamo dodeljevanje zadev naravnemu sodniku, kar pa »ni naključno dodeljevanje zadev, ki ga omenja tista odločba«.
Ali smo spet, resda tokrat bolj zavito in skrito, slišali, da za predsednika Vrhovnega sodišča tudi zadeva X in drugi proti Sloveniji, ta – kot se je izrazil nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic – »neverjeten sodni škandal v Sloveniji, eden največjih, kar jih poznam, in obenem […] neverjetn[a] sramot[a] za slovensko sodstvo«, v bistvu ni prepričljiva?
Tega zares ne vemo in morda ne bomo nikoli niti izvedeli. Vemo pa, da izvajanje predsednika Vrhovnega sodišča ni prepričljivo. Iz zadevne sodbe ESČP nikjer ne izhaja, da je treba v sodelovanju z ministrstvom spreminjati kakršnekoli predpise. V njej niso bili problem slovenski predpisi, ni bil kriv noben sistem, temveč je bilo protipravno konkretno ravnanje predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je, kot v 126. točki svoje sodbe zapiše ESČP:
»Z dodeljevanjem primerov iz družinskega prava sodniku z najmanjšim številom nerešenih primerov te vrste na določen dan […] dejansko dodeljeval te primere določenemu sodniku, v nasprotju z objektivnimi vnaprej določenimi merili (glej primerjalno standarde iz odstavkov 105, 106 in 108 zgoraj) in v nasprotju z jasnim namenom domače zakonodaje – to je zagotoviti naključnost pri dodeljevanju primerov. Ta zaključek ni omajan niti z dejstvom, da sodnik P. ni bil izrecno naveden v predsednikovem odloku z dne 18. aprila 2022, niti z dejstvom, da se je ta odlok nanašal na vseh enaindvajset primerov s področja družinskega prava, ki jih je obravnaval sodnik H. Sodišče meni, da je vredno omeniti, da so bili preostali civilnopravni primeri sodnika H. očitno razporejeni drugim sodnikom na način, ki je – ob upoštevanju njihove obremenjenosti – spoštoval merila, določena v Sodnem redu, s čimer je bila zagotovljena naključnost pri razporeditvi teh primerov (glej odstavka 12 in 96 zgoraj).«
Počakajmo torej, kako bo, slednjič, odločil Sodni svet.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
