Ker se bliža zima in postaja vedno bolj mrzlo, se tudi letos spomnim, da mnogi nimajo dovolj toplega doma. Govorim o energetski revščini. Čeprav smo jo v Sloveniji v zadnjem desetletju uspeli zmanjšati, je, glede na zadnje podatke Statističnega urada, še vedno energetsko revnih prek 100.000 ljudi. Gre za problem, ki je v družbi široko prisoten, čeprav je situiranim pretežno neviden. Kot je pel Bob Dylan: 'How many times can a man turn his head, pretending that he just doesn't see?'
Energetska revščina v Sloveniji zajema več med seboj povezanih vidikov materialne ogroženosti gospodinjstev. Najprej se kaže v prenizkem dohodku, to je v dohodku, ki ne dosega praga tveganja revščine. Poleg tega se kaže tudi v slabi energijski učinkovitosti stanovanjskih prostorov. Za gospodinjstva, ki porabijo več kot 150 kWh toplote na kvadratni meter bivalne površine letno, se šteje, da živijo v energetsko neučinkovitih razmerah, kar pomeni visoke stroške za ogrevanje in slabšo kakovost bivanja.
Del energetske revščine so tudi neustrezne bivanjske razmere, med katere spadajo puščajoča streha, vlažne stene, tla ali temelji, trhli okenski okvirji ter druga konstrukcijska pomanjkljivost, ki vpliva na udobje in varnost bivanja. Poleg materialnih pomanjkljivosti pa je pomemben kazalnik tudi prevelik delež izdatkov za energijo glede na razpoložljivi dohodek gospodinjstva. Če izdatki za energijo presegajo najmanj 50 odstotkov razpoložljivega dohodka, oziroma presegajo povprečni delež izdatkov za energijo v državi, se gospodinjstvo šteje za energetsko revno. Energetska revščina tako združuje finančne, tehnične in bivanjske dejavnike, ki skupaj opredeljujejo ranljiv položaj posameznikov in družin.
Pri tem je prav lepo, da imamo energetsko revščino tako jasno opredeljeno v Uredbi o merilih za opredelitev in ocenjevanje števila energetsko revnih gospodinjstev, v Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu, Dolgoročni strategiji energetske prenove stavb do leta 2050, Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 (ReDPS50) in celo v Akcijskem načrtu za zmanjševanje energetske revščine.
Na kar bi rad opozoril, je pozabljena določba Zakona o oskrbi z električno energijo (ZOEE), za katero se tako radi pretvarjamo, da preprosto ne obstaja. Govorim o nujni oskrbi ranljivih odjemalcev iz 33. člena ZOEE.
Spomnim se pogovora, ki sem ga imel o tej temi na Komisiji OZN za mednarodno pravo v Ženevi leta 2015. Kolegici Elinathan, takrat še študentki na Harvard Law School, se je zdelo nepojmljivo, da se ob nizkih temperaturah lahko v Sloveniji ljudem odklopi električno energijo brez cele vrste veliko bolj rigoroznih varovalk in ukrepov. Takrat sem še prvenstveno delal kot pravnik v elektrogospodarstvu. S problematiko odklopov sem se redno srečeval in ta pogovor mi je dal misliti.
Nekaj let kasneje smo s kolegico in kolegom preučili vprašanja uporabe instituta nujne oskrbe in dejanskih zdravstvenih posledic.
Institut nujne oskrbe iz 33. člena ZOEE ranljivim odjemalcem zagotavlja posebno zaščito pred odklopom električne energije. Za ranljivega se šteje gospodinjski odjemalec, ki si zaradi socialnih, dohodkovnih ali bivalnih razmer ne more zagotoviti drugega, cenovno primerljivo učinkovitega vira energije za osnovno rabo. Takemu odjemalcu distribucijski operater ne sme odklopiti elektrike oziroma zmanjšati moči pod tisto raven, ki je glede na letni čas, temperature, kraj bivanja in zdravstvene okoliščine nujna za preprečitev ogrožanja življenja ali zdravja.
Odlično, boste rekli? V čem je sploh problem? Motite se.
Takrat smo iz javno dostopnih podatkov ugotovili, da ni bila v zadnjih petih letih pred opravo raziskave odobrena niti ena prošnja za nujno oskrbo. Nekaj let nazaj je nosilec javnih pooblastil o številu odobrenih nujnih oskrb še moral poročati v letnem poročilu. Do leta 2022 tako nujne oskrbe v praksi praktično ni bilo. Teh podatkov za zadnja tri leta ob hitrem brskanju in pregledu letnih poročil nisem uspel najti, mi pa kolegi iz panoge pravijo, da je stanje bolj ali manj nespremenjeno.
Številne študije iz področja medicine kažejo, da so nizke notranje temperature za daljše časovno obdobje povezane s povečanjem tveganja za poslabšanje zdravja pri ranljivih skupinah, kot so nosečnice, dojenčki, kronični bolniki in starejše osebe. Čeprav ni določene univerzalne 'kritične' temperature, raziskave pogosto opozarjajo, da so notranje temperature pod 18?°C za dlje časa lahko problematične. Ali med več kot 100.000 energetsko revnimi osebami v Sloveniji res ni oseb iz teh kategorij?
Do koliko poslabšanj zdravstvenega stanja ali celo smrti je zaradi neuporabe instituta lahko prišlo zaradi neuporabe instituta priti v zadnjih dvajsetih letih? Kakšne so bile posledice za zdravstveno blagajno? Ne bom špekuliral, ker ne vem, razmislite sami. Je pa o tem vsaj vredno govoriti. Dodatno vprašanje je, zakaj (vsaj po mojem vedenju) nihče svojih pravic do nujne oskrbe ni sodno uveljavljal. Preprosto, ker gre za najbolj ranljiv segment prebivalstva.
Lepo je, da z vsakokratnimi zakonodajnimi spremembami dobivamo tudi vsakič nove in boljše določbe za odpravo energetske revščine. Del rešitve pa je tudi, da spoštujemo osnove, ki smo jih zapisali v zakon. Če pa je nujna oskrba z električno energijo ekonomsko nevzdržna, si vsaj nalijmo čistega vina in jo iz zakona izbrišimo.
Pri tem gre tudi za vprašanje vladavine prava, ki se v tem primeru neposredno povezuje s temeljno vrednoto življenja ter z ustvarjanjem resničnih pogojev in možnosti za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja. Razkorak med zapisanim in udejanjenim pravom je tipičen primer Fullerjevega osmega postulata vladavine prava. Fuller opozarja, da pravo ni le skupek pravil, temveč sistem, ki mora biti izvedljiv, razumljiv, predvidljiv in usklajen s prakso, sicer pravo izgubi notranjo moralnost, legitimnost in funkcijo. Če zakoni obstajajo le na papirju, brez dejanske možnosti uveljavljanja, pravna država izgubi svoj moralni in praktični smisel.
V primeru energetske revščine gre ugotoviti, da čeprav imamo določbe, ki naj bi zaščitile ranljive odjemalke in odjemalce pred odklopi električne energije, te določbe v praksi ne delujejo. Posledice tega niso le formalne. Neudejanjena pravica do nujne oskrbe lahko vodi do poslabšanja zdravstvenega stanja, povečanja tveganja za hospitalizacije in dodatnih stroškov za zdravstveni sistem. Gre torej za neposredno povezavo med spoštovanjem vladavine prava, temeljno vrednoto življenja in ustvarjanjem pogojev ter možnosti za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja.
V tem kontekstu razkorak med zapisanim in udejanjenim pravom ni le teoretičen problem: je resnična grožnja ranljivim posameznikom, ki jim zakon formalno priznava pravico, katere uresničevanje praksa (vsaj z neaktivnostjo) dejansko zavira. To je hkrati tudi kritični test učinkovitosti pravne države. Ko pravo ne zagotavlja uresničljivih možnosti za zaščito ranljivih, smo na izpitu pravne države padli na celi črti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
