c S
Neželeno mnenje
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
20.02.2015 Sodišče Evropske unije je v tednu pred zadnjim Božičem podalo »neželeno« mnenje, da osnutek Sporazuma o pristopu Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin nasprotuje njenim temeljnim pogodbam. Ali lahko takšno mnenje dokončno zamaje ali pa celo okrepi evropski sistem za varovanje človekovih pravic?

Evropski sistem za varstvo človekovih pravic sestavlja več vzporednih sistemov, pri čemer prevladujeta pravni red Sveta Evrope na čelu z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice na eni strani in pravni red Evropske unije z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah kot osrednjim dokumentom na drugi strani. Med njima seveda obstajajo pomembne razlike. Najpomembnejša je v tem, da posameznik lahko dostopa do Evropskega sodišča za človekove pravice na podlagi pravice do individualne pritožbe, medtem ko posameznik pred Sodišče EU praviloma dostopa le preko predhodnih vprašanj domačih sodišč. Čeprav naj bi se oba sistema medsebojno dopolnjevala in krepila, v praksi praviloma ni tako. Sodišče EU razlaga določene pravice, kot je denimo pravica do družinskega življenja prosilcev za mednarodno zaščito, precej ožje kot Evropsko sodišče za človekove pravice. V tej zvezi je to Sodišče presojalo »ali so podrobna pravna pravila, v skladu s pravili s katerimi je določen pristop Unije k EKČP, združljiva … s temeljno ustavno listino Unije, ki sta Pogodbi« (163. odstavek mnenja).

Sodišče je v mnenju št. 2/13 z dne 18. decembra 2014 natančneje zapisalo, da »Sporazum o pristopu Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni združljiv s členom 6(2) PEU niti s Protokolom (št. 8) o členu 6(2) Pogodbe o Evropski uniji o pristopu Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.« Mnenje nasprotuje predhodnemu stališču generalne pravobranilke Juliane Kokott, ki je Sodišču priporočila, da naj razsodi, da je osnutek Sporazuma skladen s temeljnimi pogodbami Evropske unije. Pri tem je zapisala, da »bo pristop Unije k EKČP v primerjavi s sedanjim pravnim položajem tudi znotraj Unije povzročil močnejšo vezanost držav članic na EKČP« (266. odstavek), vendar »to sicer ne bi smelo imeti nobenih praktičnih učinkov, ker so s pravom Unije neodvisno od pristopa Unije k EKČP (člen 6(2) PEU) zagotovljene številne temeljne pravice, s katerimi je v okviru Listine (člen 6(1) PEU) ali v obliki splošnih pravnih načel (člen 6(3) PEU) ponujena vsaj enakovredna, če ne že višja raven varstva kot s tistimi iz EKČP«  (267. odstavek). Generalna pravobranilka je v svojem stališču poudarila, da normativno varstvo človekovih pravic v pravnem redu Evropske unije že danes ni formalno nižje kot ga zagotavlja Evropska konvencija. Kljub dobro obrazloženemu mnenju generalne pravobranilke, takšno mnenje Sodišča ni bilo povsem nepričakovano, vsaj v koluarjih evropske birokracije. Mnenje je zato vse od decembra naprej predmet hudih kritik evropskih strokovnjakov na področju človekovih pravic, saj naj bi Sodišče pred varstvom človekovih pravic dalo prednost primarnosti in avtonomiji evropskega prava.

Sodišče je denimo v 194. odstavku mnenja zapisalo, da »če bi se z EKČP – s tem, da določa, da se Unija in države članice štejejo za pogodbenice ne le v svojih odnosih s tistimi državami, ki niso države članice Unije, temveč tudi v svojih medsebojnih odnosih, vključno kadar te odnose ureja pravo Unije – od države članice zahtevalo, da preveri, ali druga država članica spoštuje temeljne pravice, čeprav se s pravom Unije nalaga vzajemno zaupanje med temi državami članicami, bi s pristopom lahko ogrozila ravnotežje, na katerem temelji Unija in avtonomija prava Unije.« Vprašanje, ki se tukaj pojavlja je ali je vzajemno zaupanje pomembnejše od učinkovitega varovanja človekovih pravic v evropskem pravnem redu in možnosti, da bi se posameznik zoper sodbo Sodišče Evropske unije lahko pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice.

V bistvenem pa verjetno ne smemo biti preveč kritični do Sodišča Evropske unije, ker na prvi pogled ne gre za spor med dvema vzporednima sistemoma varovanja človekovih pravic v evropskem pravnem redu. Šlo je za nekaj drugega. Sodišče Evropske unije se je namreč zbalo, da bi izgubilo svojo ekskluzivno suverenost pri reševanju zadev na področju evropskega prava. Zato je uporabilo celofansko retoriko in jo utemeljilo s pomočjo primarnosti evropskega prava. Če bi dopustilo, da je možno preverjati pravilnost njegove odločitve, bi to pomenilo, da je posredno podrejeno Strasbourgu pri sporih glede varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, čemur se je želelo na vsak način izogniti. Šlo je predvsem za politično odločitev, in manj pravno. Sodišče Evropsko unije je preprosto zavrnilo, da bi se v spopadu  med dvema suverenoma podredilo Strasbourgu, pa četudi v korist varovanja človekovih pravic. Pričujoče je, da se Sodišče Evropske unije v mnenju ni v ničemer obregnilo zoper delovanje Evropskega sodišča za človekove pravice in njegovo sodno prakso. Iz branja izhaja predvsem, da ni bilo zadovoljno z delom snovalcev in piscev pridružitvenega sporazuma znotraj Evropske unije. Zato je mnenje potrebno razumeti predvsem kot notranjo kritiko, čeprav verjetno bolj učinkuje navzen, saj površinsko predstavlja Sodišče kot sovražnika učinkovitega varstva človekovih pravic znotraj Unije.

Kaj mnenje št. 2/2013 pomeni za delovanje evropskega sistema za varovanje človekovih pravic? Oba pravna reda bosta še naprej obstajala drug ob drugem, pri čemer mnenje ne pomeni, da kako drugače pripravljen Sporazum ne bi mogel biti skladen s temeljnimi pogodbami Evropske unije. Pravni red Evropske unije že danes vsaj na normativni ravni zagotavlja primerljivo raven varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot Evropska konvencija. Do razlik pa prihaja v sodni praksi obeh sodišč. Sodišče Evropske unije kljub temu samo posredno priznava, da je Evropska unija zavezana pristopu k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče Evropske unije bo moralo v svojih naslednjih odločitvah pokazati, da je šlo v predmetni zadevi le za politično odločitev. Enako bo Sodišče Evropske unije moralo prikazati, da je predano učinkovitem varovanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in da v svoji sodni praksi ne odstopa od prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Do pristopa Evropske unije k Evropski konvenciji pa bo verjetno prišlo šele takrat, ko bo osnutek Sporazuma upošteval specifičnosti evropskega pravnega reda do takšne mere, da ne bo ogrožal njegovega obstoja in bo spoštoval njegovo pravno naravo. Zagotovo pa bo Sodišče Evropske unije v prihodnje še bolj pod drobnogledom pri varovanju temeljnih pravic, kot je bilo do sedaj.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.