Ena prvih stvari, ki so nas jih naučili na pravi fakulteti, je trditev, da nepoznavanje prava škoduje. Manj je bilo govora o odgovornosti pravnikov za jasnost, razumljivost in dostopnost pravnih pravil.
Spomnim se predmeta Priprava zakonodaje na Univerzi v Londonu. Zajemal je vsebine, ki jih pri nas okvirno poznamo pod imenom nomotehnika. V anglosaški tradiciji to razumejo širše. Pomemben del kurikuluma je bil študij idej, povezanih z uporabo preprostega jezika v zakonodajnih besedilih.
Zamisel je enostavna. Državljani naj bi zakone razumeli. Če so pravila prezapletena, ne vemo, kaj oblast od nas pričakuje. Gre za enega temeljev vladavine prava. To trdi Lon Fuller, to trdi Joseph Raz, pridružujeta se jima med drugim Sunstein in Bingham.
Ko vzamem v roke kak naš zakon, se pogosto zgrozim. Opazim žargonske besede, kompleksne stavčne strukture, nedoločne in večpomenske pojme ter nepotrebne sklice na druge določbe. Meni kot vsega hudega vajenemu pravniku je vse to sicer večinoma razumljivo.
Če pa se postavimo v položaj osebe, ki ni šla skozi sedem- ali večletni trening branja pravnega jezika, je situacija precej drugačna. Tako se Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) zdi bolj podoben stvarnemu kazalu kot predpisu. Vendar so tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2), Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1) in drugi zakoni na številnih mestih prepredeni z besedami in besednimi zvezami s posebnim, žargonskim pomenom. Takšna pravna besedila so težko berljiva. Kako povprečna oseba sploh lahko ve, kaj oblast od nje pričakuje ali katere natančno so njene pravice?
Seveda je utopično misliti, da bi bili vsi zakoni lahko napisani tako, da bi jih razumel »preprosti človek«. Vendarle pa se zdi, da se je v slovenskem in najverjetneje tudi širšem kontinentalnem prostoru oblikovalo neko prepričanje, da je kompleksni jezik vselej bolj natančen. To ni nujno res.
Nenatančen in preprost zakon očitno ne bo dosegel svojega namena. Vendar tudi natančen in kompleksen zakon ne bo nič več kot mrtva črka na papirju, če ga nihče ne more razumeti. Uporabljeni slog mora biti toliko preprost in berljiv, kolikor to vsebina dopušča. Medtem ko so kakšni tehnični detajli podzakonskih aktov, na primer na področju energetike, lahko zapisani v bolj zahtevnem jeziku, bi splošni zakoni morali biti splošno razumljivi. Bistveno je torej, komu je specifični pravni akt namenjen.
Zagovorniki uporabe preprostega jezika v pravu so v anglosaškem svetu le del širšega gibanja za preprost jezik. Nekateri med njimi zagovarjajo preprosto in dostopno javno upravo, finančna poročila ali znanstvene članke. V svojih vrstah nimajo zgolj pravnikov, temveč tudi jezikoslovce, urednike, prevajalce, zlasti pa odvetnike, ki za svoje stranke pišejo jasno in razumljivo.
Zgodovini gibanja je mogoče slediti v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Glavni namen je bil pisati zakone in dokumente s področja potrošniškega prava na tak način, da bi jih razumel tudi (kot rečejo po angleško) average Joe. Za neformalni začetek gibanja velja uvedba preproste potrošniške zadolžnice Citibank leta 1975, ki je zaradi uporabe enostavnega jezika tako v stroki kot v laični javnosti požela pozitiven odziv.
Gibanje za preprost jezik v pravu je v preteklih desetletjih oblikovalo neformalne smernice, ki jih lepo povzema Xanthaki v delu Thornton's legislative drafting. Besedilo naj bo preprosto in natančno. Pisec zakona naj se vživi v osebe, ki jih zakon zadeva. Nujna je jasnost glede namena zakonodaje, ki naj bo transparentna. Vsebina mora biti pregledna in smiselno urejena v dele in pododdelke. Primerna je uporaba diagramov in ponazoritev, ki naj olajšajo razumevanje vsebine. Tem temeljnim napotilom se dodajajo še ideje, kot so izogibanje tujkam in pravniškemu žargonu, uporaba aktiva in kratkih stavkov ter izpuščanje vseh nepotrebnih besed.
Veliko tega je kontinentalno izobraženemu pravniškemu umu tuje. Nekje globoko v §možganih imamo vtisnjeno idejo, da naj pravo ureja čim več življenjskih situacij. Hočemo silogizem – zgornja premisa, spodnja premisa, sklep. Pravnik naj bo birokrat, po nemško Subsumtionsautomat. Zaradi neskončne barvitosti življenjske stvarnosti to seveda ne deluje. Reševanje pravnih vprašanj premakne zgolj na naslednjo raven nejasnosti, ki pa je v jeziku po naravi stvari vedno prisotna.
Prenormiranost tako ne obstaja zgolj v smislu inflacije števila zakonov in podzakonskih aktov, temveč tudi kot večanje obsega in ohranjanje visoke stopnje kompleksnosti izrazja v posameznih zakonskih besedilih. Na primer Zakon o oskrbi z električno energijo (ZOEE) ima skoraj dvesto členov in je osnova za več kot deset podzakonskih aktov, pa se še vedno pojavljajo vprašanja o njegovi uporabi in življenjski primeri, ki jih ne ureja.
Naučiti se bomo morali živeti s stanjem, ki ga Sunstein imenuje nepopolna teoretiziranost prava. Pravila in načela so lahko učinkovita, pa čeprav razlogi in interpretacije ostajajo nepopolni. To odraža kompleksnost stvarnega sveta, v katerem je popolna jasnost redko dosegljiva, a kljub temu pride do praktičnega soglasja in delovanja v družbi.
Previsoka stopnja kompleksnosti zakonodaje se torej povezuje tudi z vrednotami. Gre za znano trditev, da angeli ne bi potrebovali zakonov. Čeprav ta trditev drži zgolj v veliki meri, pa ni dvoma, da pomanjkanje vrednot v družbi, takšnih, ki bi ljudi usmerjale k poštenemu ravnanju, pogosto spodbuja sprejemanje čedalje bolj kompleksnih in podrobnih zakonov. Brez temeljnih vrednot, ki bi usmerjale vedenje in ravnanje, se pravila spreminjajo v neprebavljiv pravni žargon, jezikovni zid med oblastjo in državljani, v katerem pravniki igramo vlogo posvečene kaste ali kar oraklja. Ko vrednote izginejo, pravo nadomešča moralo.
Za konec naj vam, kolegicam in kolegom, kljub vsemu nekaj priznam. Naj se, kot se reče, posujem s pepelom. Kar danes kritiziram, pogosto počnem tudi sam. Redno pišem in govorim v naši ljubi pravniški latovščini. Pa vendarle, za zaključek, dve ključni vprašanji.
Če pravo vselej potrebuje tolmače, kako naj človek spozna, kaj je prav? In če zakoni ne govorijo v jeziku ljudi, komu služimo tisti, ki jih razumemo?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
