16. julija je predsednica Evropske komisija v Bruslju predstavila osnutek novega večletnega finančnega okvira (VFO) za EU. Gre za iniciativo v okviru sicer skromne lastne fiskalne politike EU, ko se za sedemletno obdobje vzpostavijo referenčne vrednosti, na podlagi katerih so sestavljeni letni proračuni EU. Tokrat za obdobje 2028–2034 Evropska komisija predlaga najvišji znesek v zgodovini EU, ki bi v sedmih letih dosegel kar 2000 milijard. Politični, strokovni in medijski odzivi, tako na nacionalni kot na nadnacionalni ravni, so bili zelo burni in pretežno odklonilni.
Za nekatere, zlasti za Nemčijo in Nizozemsko, je predlagani obseg sredstev znatno previsok. Nizozemci predlagajo učinkovitejšo porabo zneskov na obstoječem nivoju. Nemci pa prav tako pozivajo k fiskalni vzdržnosti ter nasprotujejo skupnemu zadolževanju in ustvarjanju novih lastnih virov EU v obliki davka na transakcije velikih korporacij, ki letno generirajo 100 milijonov evrov ali več.
Države, ki so bile doslej prejemnice zlasti kmetijskih in kohezijskih sredstev, ocenjujejo, da je predlagani fiskalni okvir še prenizek. Španci bi imeli več, tudi Slovenija je pričakovala več, vendar je po mnenju finančnega ministra zadovoljna tudi s tem, kar je bilo predlagano.
Spet tretji ocenjujejo, da je sredstev za razvojni preboj, ki ga potrebuje EU, zlasti za višjo konkurenčnost v svetu, za varnost in tudi za nadaljevanje zelenega prehoda v luči klimatskih sprememb, znatno premalo. To je skorajda soglasno stališče v Evropskem parlamentu, ki hkrati združeno in glasno graja netransparenten način nastajanja predloga VFO, izključitev parlamenta in dejstvo, da se težišče fiskalne politike EU vse bolj premika na os Evropska komisija – vlade držav članic.
Toda ne glede na vse kritike se ozrimo tudi na številke same. Kot prepričljivo analizirajo na francoskem inštitutu za mednarodne in strateške zadeve, predlagano zvišanje fiskalne zmogljivosti EU v resnici ni tako dramatično, kot se morda zdi na prvi pogled.
Skupaj s skladom NextGenerationEU je že finančni okvir za leta 2021–2027 presegal 2000 milijard. Če od novega predvidenega zneska odštejemo zneske kredita za NextGenerationEU, ki ga bo treba začeti poplačevati, bi v deležu bruto nacionalnega produkta novi VFO v razmerju do aktualnega bil višji le za 0,02 odstotka.
Skupni obseg fiskalne zmogljivosti EU potemtakem dejansko ne bi bil mnogo višji. Spremenile pa bi se prioritete in načini financiranja, tako da bi ti bili prožnejši, manj administrativno naporni, s tem pa dostopnejši za uporabnike. To naj bi ob strogem spoštovanju vladavine prava pripeljalo tudi do večje učinkovitosti porabe EU sredstev in omogočilo njeno boljše odzivanje na vsakokratne krize.
Levji delež nove fiskalne zmogljivosti EU bi bil namenjen t. i. nacionalnemu in regionalnemu partnerstvu, znotraj katerega bi se za vsako državo v dogovoru med Evropsko komisijo in državo članico predvidela združena sredstva za poprej številne ločene postavke, vključno s skupno kmetijsko politiko in kohezijo.
Številni so to spremembo pričakali na nož, češ da prinaša manj sredstev za kmete in kohezijo, spodbuja centralizacijo na ravni držav (na škodo regij) in EU ter vrh vsega zaradi poudarjene vloge nacionalnih načrtov za porabo sredstev pospešuje nacionalizacijo proračuna EU. Ker zaradi varnostnih tveganj načrtovani VFO krepi položaj regij na vzhodu Evrope – in tako nagrajuje predvsem Poljsko –, pa to sproža velike pomisleke in nasprotovanja v zahodnoevropskih državah članicah. Te so vrh vsega še neto plačnice v proračun EU.
Kakorkoli že, pričakovati gre, da bo, čeprav najbrž ne točno v tem obsegu, nacionalno in regionalno partnerstvo postalo hrbtenica fiskalnega delovanja EU v prihodnje. To pomeni, da bosta uspešnost črpanja evropskih sredstev in njihov multiplikativni učinek v državah članicah odvisna od sposobnosti upravljanja na nacionalni ravni.
Konkretno od tega, kako bo celotni politiki uspelo opredeliti nacionalne prioritete, kako jih bo vlada znala preliti v konkretne strateške in izvedbene načrte, predvsem v sodelovanju z lokalno samoupravo, od koder morajo priti potrebne iniciative, ter od tega, kako proaktivni bodo znali biti drugi sistemski deležniki.
Ker prihodnji VFO napoveduje krepitev podpore za obrambo, konkurenčnost, globalno Evropo, zlasti pa za znanost in raziskave, se ogromno priložnosti ponuja tudi slovenskemu raziskovalnemu in visokošolskemu prostoru v sodelovanju z dinamičnimi podjetji iz gospodarstva.
Vse seveda pod predpostavko, da se bomo znali premakniti iz raziskovalnega fevdalizma, zabetoniranega v za nekatere nadvse udoben status quo, ter da bodo tudi podjetja pograbila potencial, ki ga zanje ob podpori z evropskimi sredstvi ponuja z znanjem bogata slovenska družba.
Bitka za nov večletni finančni okvir EU med državami članicami se torej začenja. Slovenija lahko največ izgubi ne pri opredelitvi agregatnega zneska, temveč pri nadaljevanju dosedanjega neučinkovitega, nestrateškega, drobnjakarskega, samoupravnega upravljavskega pristopa na vseh ravneh delovanja države.
Ta kolumna je nastala tudi v okviru projekta Jean Monnet Chair PluralEU (ERASMUS-JMO-2022-CHAIR), ki ga sofinancira Evropska unija.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
