Pred nekaj tedni sem sodeloval na posvetovalnem panelu o tem, kako naj v Sloveniji vrednotimo znanstvene dosežke. Nakazan je bil korak v pravo smer. Čeprav radi govorimo o tem, da mora biti znanost usmerjena k družbeni koristi, področje prava pri tem rado izpade.
Kljub iniciativam, kakršna je CoARA, smo raziskovalci in visokošolski učitelji na področju prava za zdaj usmerjeni v to, da tekmujemo s kolegicami in kolegi iz večjih držav ter da objavljamo v mednarodnih revijah. To po svoji naravi zahteva, da so članki bodisi interdisciplinarni bodisi usmerjeni v mednarodno relevantna pravna področja, čeprav so ta v manjšini (pravo Evropske unije, mednarodno pravo ipd.). Če želimo karierno napredovati in izpolniti pogoje za izvolitve, moramo delovati v skladu s temi usmeritvami.
Čeprav mi gre v tem sistemu relativno dobro in sem z interdisciplinarnimi objavami v prestižnih tujih revijah uspešen, bi rad zlasti v času, ko so razprave o vrednotenju raziskovanja v Sloveniji spet aktualne, poudaril, da tak pristop morda ni najboljša popotnica za slovensko zakonodajno in sodno kulturo. Slovensko pravno znanost namreč oddaljuje od slovenske pravne prakse in jo zapira v slonokoščeni stolp.
Pravne vede so prvenstveno praktične in moralne. Čeprav imajo akademske objave svojo vrednost, ne morejo nadomestiti razvoja domačega prava in specifične, na materni jezik vezane argumentacijske kulture. Interdisciplinarno in v mednarodno sfero usmerjeno raziskovanje je na področju prava torej pomembno, ni pa tisto, ki bo družbi, v kateri pravnik deluje, dalo poglavitni prispevek.
Pravna pravila in načela so globoko povezana z nacionalno zgodovino, kulturo in pravnimi tradicijami, medtem ko mednarodne revije in založniki dajejo prednost temam, ki imajo omejeno relevantnost za nacionalne kontekste. Za domačo pravno stroko in javnost so pomembni specifični problemi, ki so pogosto povezani s tistimi v tujini, hkrati pa se od njih lahko bistveno razlikujejo. Tujino manj zanimajo slovenska sodna praksa, postopkovna pravila in materialno pravo. Pomemben cilj pravne znanosti bi moral biti služenje domačim institucijam in družbi, v kateri pravnik deluje.
To velja tem bolj, ker pravo sploh ni znanost v klasičnem pomenu besede. Spomnim se, kako neprepričljiv se mi je zdel neki eminentni kolega, ki je pred desetletjem na Dnevih slovenskih pravnikov dokazoval, da je pravo znanost. Čeprav sem formalno doktor znanosti s področja prava, menim, da je pravo bližje praktični modrosti. Vprašate, kaj to pomeni? Vrnimo se k Aristotelu.
Aristotel je razlikoval med znanostjo (episteme), obrtjo (techne) in praktično modrostjo (fronesis). Slednjo je razumel kot argumentirano aktivnost z etičnim ciljem. Prav to je značilnost prava. Pravniki, tudi v pravni »znanosti«, predvsem oblikujemo argumente, ki jih vodi moralna presoja, in ne znanstvena, v epistemologiji utemeljena metodologija. Hkrati ne gre za obrt, ker morajo odvetniki, sodniki in drugi praktiki obrtniško, tehnično pravno znanje bistveno presegati z moralnim razlogovanjem, da bi lahko služili pravičnosti in občemu dobremu ali vsaj dosegli dobre rezultate pri svojem delu. Ko ustavni sodnik tehta med pravico do svobode izražanja odvetnika in zaščito avtoritete sodišča, ne gre za znanstveno preverljiv izračun, temveč za premišljeno moralno presojo.
Pravnik mora seveda usvojiti obrtniški del pravniškega delovanja. Tega pooseblja pravniški državni izpit, naš plemenski iniciacijski obred. Nato mora pravnik izbrati dobre vrednote, kot so življenje, znanje in praktična razumnost, ter svoje delovanje usmeriti v obče dobro.
Namen mednarodnih akademskih objav je drugačen. Bistvena sta predstavljanje teoretičnih novosti in možnost posploševanja ugotovitev, pogosto za ceno zanemarjanja aplikativnih, za slovensko pravo relevantnih vidikov. Pravne vede ne bi smele imeti za cilj znanja zaradi znanja samega, temveč iskanje odgovorov, ki v etičnem smislu koristijo družbi.
Ker pravo ureja vedenje in ravnanje ljudi in njihovih združenj ter služi družbeni dobrobiti, so praktični učinki pomembnejši od števila citatov. Oblikovanje javnih politik in zakonodajna dejavnost zahtevata aplicirano pravno znanje, odzivnost na nacionalne, regijske in lokalne potrebe ter razumevanje domače družbene stvarnosti. Praktična pravna znanost – zlasti komentarji, analize doktrin, ki jih pri argumentiranju uporablja ustavno sodišče, in v domače okolje usmerjene raziskave – je tista, ki najmočneje neposredno vpliva na sodno prakso ter razvoj in kakovost zakonodaje. Revije, kot sta Pravna praksa ter Podjetje in delo, sodnice in sodniki berejo pogosteje kot slovenske objave v najboljših svetovnih pravnih in drugih znanstvenih revijah.
Praktične izkušnje so za kakovostno pravno znanost, usmerjeno k javni koristi, nujne, ob tem pa ima za sodnike, odvetnike in druge praktike lahko neprecenljiv pomen tudi raziskovalna in druga akademska aktivnost. S tem lahko utrdimo pravno prakso, tako da jo zasidramo v relevantno teoretsko znanje, hkrati pa tudi akademsko sfero utemeljimo v tem, kar družba potrebuje. Osredotočenje na praktične učinke in družbeni vpliv bo tisto, kar šteje.
Upam, da bo to upoštevano tudi v nadaljnjih razpravah in pri oblikovanju smernic za presojo raziskovalne uspešnosti slovenskih pravnikov. Potrebujemo namreč oboje: v tujino in interdisciplinarno delo usmerjene pravne akademike, ki objavljajo v najboljših mednarodnih revijah, in tiste, ki jih prvenstveno zanima prispevek k razvoju domače pravne kulture in prakse.
Pravne vede so v jedru bistveno drugačne od usmeritev v naravnih znanostih in zahtev globaliziranega akademskega sveta. Praktično, moralno, nacionalno orientirano delovanje je bistvenega pomena. Vsaj delu pravnih raziskovalcev bi se moralo z ustreznim sistemom vrednotenja omogočiti, da služijo domačim sodiščem, zakonodajalcu in družbi. Mednarodne objave imajo svojo pomembno vrednost, vendar bi morale biti domači pravni znanosti komplementarne, ne nadomestne.
Če v resnici verjamemo, da je smisel znanosti služiti družbi, moramo tudi pravne vede vrednotiti po njihovem prispevku k slovenski pravni kulturi. A komu bo pravna znanost služila, če ne bo v dialogu z domačo prakso? In kaj bo ostalo od slovenskega prava, če ga bomo merili samo po tujih kriterijih?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
