Pisalo se je ne tako davno leto 1936, ko je samcati predstavnik haitijske športne delegacije ob slavnostni otvoritvi enajstih zaporednih poletnih olimpijskih iger v Berlinu res pisano gledal. A tokrat ne zgolj na račun dejstva, da so v tistih avgustovskih dneh venomer in vsepovsod odzvanjali uvodni stihi tam domače himne (v prostem prevodu »Mi čez vse«) ter drugih izbranih tevtonskih stihov ali da je prizorišče preletavala ogromna zračna ladja, ki je merila v dolžino skoraj četrt kilometra, ki bo čez manj kot leto končala v ognjeni kataklizmi blizu New Yorka.[1] Ni ga toliko motilo niti dejstvo, da je s slavnostnega podija (tudi) v njegovo smer vsake toliko precej nervozno pogledoval nek možicelj v rjavi uniformi s precej predirljivim glasom in dokaj pomenljivo frizuro, da o okusu njegovega brivca sploh ne izgubljamo besed. Ne, kar je edinega slavnostnega reprezentanta te karibske državice najbolj (z)motilo, je bilo dejstvo, da se je nekaj vrst za njim pod zaporedno črko L nahajalo devet predstavnikov države, ki je imela identično zastavo njemu lastni. Šele takrat je namreč dojel, da ima njegova (modro-rdeča) zastava enako barvno kombinacijo in razporeditev, kot je ta bila približno dve stoletji lastna tudi – Lihtenštajnu.
Nekolikanj ironično, če se upošteva dejstvo, da gre pri tem za dve državi, katerih (res polna) suverenost je tako ali drugače povezana prav z Napoleonom (I.). Njegova armada je namreč še pred tisto res usodno rusko zimo (1812) že 1803. leta doživela enega takrat še res bolj redkih porazov in to prav v tej karibski državici, katere osamosvojitev lahko brez zadrege štejemo kot prvo uspešno vstajo sužnjev v moderni zgodovini. Upor (resnično) zatiranih, ki je rodil novo državo. Le tri leta pozneje pa se je v luči napoleonske grožnje samoukinilo še Sveto rimsko cesarstvo (pretežno) nemške narodnosti, kar je pomenilo tudi, da je bila s tem lihtenštajnska kneževina sedaj prosta vseh svojih morebitnih (zunanjih) obveznosti fevdalnega značaja. Polna suverenost, ni kaj. No, najbolj očiten izraz te navzven pa je seveda tvoja zastava, sploh, ko je ta namenjena uradni rabi. Pregovorni »hudič« torej, če je ta preveč podobna, kaj šele bog-ne-daj skoraj docela identična zastavi neke druge države. Vprašajte le nas in Slovake, recimo.[2]
In kako so vrli Lihtenštajnci in skromni Haitijec na berlinskem olimpijskem stadionu že tako usodnega 1936. leta rešili nastal veksilološki problem? Najprej so seveda docela provizorično na obe »nalimali« prvi razlikovalni znak, ki so ga imeli pri roki. V karibskem primeru je bil to izrez njihovega precej razgibanega grba (le komu ni všeč razburljiva kombinacija tropskih motivov, revolucionarnih praporov, obkroženih z bajoneti in starinskimi topovi na smodniški pogon). Lihtenštajnci pa so se zadovoljili kar s tamkajšnjim emblemom najvišje domače suverenosti (tj. knežjim klobukom), pripetim na zgornjo (modro) polovico zastave. Zadeva je bila tako rešena, pozneje sta bili ti dve (novi) »preobleki« obeh zastav še uradno ovekovečeni. In tako je ostalo še do dan danes. In to kljub dejstvu, da nato edini predstavnik te karibske države na samih igrah sploh ni nastopil, saj si je pri treningu precej nesrečno natrgal mišico, kar je bila tako huda poškodba, da je bil poslan domov. A vseeno, razlika pač mora – biti.
Da so Haitijci res »prekleto« ponosni na te svoje bojne barve, saj so prav pod modro-rdečim praporom – ob nezanemarljivi pomoči, zanimivo, kontingenta petstoterice Poljakov, sicer odpadnikov Napoleonovih oboroženih sil[3] – odločilno namahali Francoze, priča tudi tale nenavadna novinarska prigoda, ki je bila v slovenskem časopisju ovekovečena mesec po tem slavnostnem (in precej pomenljivem) olimpijskem dogodku, čeprav se je poročevalec tedanjega časa dokaj pobalinsko uštel pri opredelitvi pristne kombinacije haitskih nacionalnih barv:
Zastava v očesu
Vse do najnovejšega časa je bilo izdelovanje umetnih oči iz stekla skoraj docela monopol Nemcev. Šele zadnja leta sta se nemškega uvoza izdelkov te vrste rešili Francija in Anglija ter začeli izdelovati umetne oči kar same. Zadnji dve leti pa sta obe začeli te stvari še izvažati. A ljudje so pak v vsaki reči izbirčni, celo pri steklenih očeh, zato se mora nova francoska in angleška izvozna panoga bojevati z velikimi težavami, če hoče do zadnjega zadovoljiti včasih res sitne odjemalce. O tem priča najbolj naslednji dogodek. Neki general Haitske republike, ki je oslepel, se je odločil, da naroči novo oko v Parizu. Tovarna je generalu oko dobavila. Čez nekaj tednov pa je s Haitija prišel v Pariz majhen zabojček, v katerem je bilo poslano oko in zraven ogorčeno generalovo pismo.
General je bil namreč silovito ogorčen, da mu je tovarna poslala oko v [kaj hujšega!] — španskih narodnih barvah. Takega očesa on kot dober haitski patriot ne bo nikdar nosil. Če hočejo, naj mu pošljejo novo oko v barvah haitske državne zastave. Seveda so se v Parizu podvizali, da so generalu čim prej ustregli in mu z obratno pošto nakazali oko [sic!] rdeče-zelene barve...
Če bi bili za taka nacionalna dejanja vedeli pri nas pred nekaj leti, ni dvoma, da bi bili tudi pri nas ljudje radi tako zavedni. Neumni smo prav zatrdno toliko, kakor kak haitski general…[4]
No, tudi Slovenci že v času narodnega prebujenja pred (prvo) vojno res nismo bili docela imuni niti na tovrstne zaplete. A so bili ti seveda ponovno povezani z bojem med nemštvom in slovenstvom za (politično) prevlado na tedanjem Kranjskem. Spomniti se je namreč treba, da dandanašnje barve slovenske nacionalne zastave po heraldični šegi izvirajo še iz barv grba kranjske vojvodine. Pripadajoč mogočni orel sinje modre barve in živo rdečih krempljev pa se je prvotno nahajal še na snežno beli (heraldično resda srebrni) podlagi. In prav od tod se je bela barva nato znašla tudi na pripadajoči zastavi, ki jo še danes s prav iskrenim ponosom (bodimo pošteni, predvsem seveda ob kakšnem večjem športnem uspehu) precej radi vihtimo.
A prav ta barva, glej ga zlomka, je že od samega začetka, odkar v naših krajih zastave vihrajo ne zgolj izključno v bojne in vojaške namene, kaj kmalu postala pregovorni kamen spotike že tako obrušenih čevljev slovensko ter nemškosučnih struj v tej mogočni vojvodini, ki je nato 1918 kot prva »padla za (slovensko) svobodo«. Pa še Italijani so ji nato z bridko rapalsko mejo odškrtnili kar zajeten krajec zapovrh. A ko smo Kranjci ob družinskem špetiru, ki je izbruhnil med bratoma, leta 1462 na samem Dunaju rešili pregovorno »rit« cesarju Frideriku III., je ta v zahvalo krajnske barve poplemenitil, srebrno barvo orlovega ščita pa pri tem še požlahtnil. V žolto zlato, beri: rumeno. A kranjskih stanov kot nosilcev te časti (zlatega ščita) leta 1848 spričo postopnih upravnih reform v avstrijskem cesarstvu seveda ni bilo (več), med (slovenskim) ljudstvom in tudi v uradni rabi pa se je že dalj časa ustalila belo-modro-rdeča kombinacija, ki se je (kako prikladno) prekrivala z barvami v tistem času vse bolj prisotnih struj panslavizma, predvsem seveda ruske provenience.[5]
Pa da ne bo pomote, okoli 1836. leta se je nekemu bolj zanikrnemu birokratu dvorne pisarne nam poznanega cesarja Ferdinanda I.[6] ob pisanju dekreta o deželnih barvah bržkone po nerodnosti »zapisalo«, da v grbu te žlahtne kronovine namesto žoltega prevladuje tisti bolj prvotni srebrni odtenek.[7] A kar je enkrat uradno objavljeno, je vedno tudi pomnjeno, sploh v času, ko devet desetin slovenskega ljudstva ni znalo pisati, kaj šele kaj prebrati, videli pa so še vedno lahko dokaj dostojno, pa četudi bolj zvečer zgolj ob soju leščerb in sveč. Vseeno pa me osebno ne bi presenetilo, da ob priliki, ko je v naših prigodah večkrat omenjeni Lovro Toman na dan 7. aprila 1848 na gostilni Zlata zvezda na Wolfovi 8 res prvič javno razobesil slovensko trobojnico, ni mimo pristopicala kaka »ljubljanska srajca« in ga jezno nagovorila z »najs' ja heršoft ogledaja«, da izobesil je pak napak te naše kranjske »farbe«, ti frdamani šment.
No, to narodnostno »prepucavanje« na Kranjskem se je nato zavleklo še v naslednje stoletje, in sicer je nazadnje izbruhnilo ob priliki polstoletne obletnice zmage avstrijske soldateske v bitki pri Custozzi junija 1916, tj. že globoko sredi prve velike vojne. In tako so na nekaterih ljubljanskih pročeljih predvsem nemške provenience namesto uradne deželne zaplapolale tudi »nepostavne« rumeno-modro-rdeče zastave, izobešene še po stari šegi. Takratna deželna oblast, že v trdnih rokah Slovencev, seveda ni bila nič preveč navdušena in je jela kršilce z najostrejšimi sredstvi preganjati, in tako je bil marsikateri ljubljanski nemškosučni predrznež, sploh pa tista »kazinska zalega«, deležen ne samo postavne graje, marveč tudi izdatne globe. Ob tej priliki se je tudi poročevalec Slovenca kljub izdatni uradni cenzuri spričo vojnih razmer takole šegavo pridušal o tej (zastav)oslovski prigodi:
Le zakaj v tujino?
Barve rumeno-modro-rdeče imata sedaj samo še dve republiki: Venezuela in Ecuador. Z rdečo-rumeno-modro barvo se prično barve — [tedanje] Kitajske. Modro-rumeno-rdečo zastavo ima Rumunija. Barve, ki so slične naši kranjski deželni zastavi, ima nemška kneževina Schaumburg-Lippe: belo-rdečo-modro. Rdečo-belo-modro zastavo ima nemška državica Luxemburg. Po nemškem pregovoru: »Gleiche Brüder, gleiche Kappen« lahko pravimo.[8]
Našim nemškim zaveznikom [v »prvi« veliki vojni] torej te barve niso na potu, heraldično in po starih pravicah se utemeljujejo za obe nemški državici te barve tako kot za vojvodino Kranjsko. Ni torej za ti nemški državici in ne za vojvodino Kranjsko prav nikakega povoda, da bi se ogrevali za barve tujih republik. Kitajcev pa tako ali tako tudi na Kranjskem ni. Če bi bilo kaj takega, bi morali imeti na mestu okroglega – [kitajski] štirivoglati denar.[9]
Z oktobrom 1918 je bilo tovrstnih zdrah seveda dokončno konec, propadlo je cesarstvo, rodila se je nova država, z grba kronovine je v zgodovine izginil tudi mogočni sinji orel. A njegov naslonski ščit je ostal, danes je še vedno bel, kot je bela tudi prva tretjina naše zastave. Saj razlika vendarle mora biti, mar ne?
No, sedaj pride za potrpežljivega bralca teh vrstic končno na vrsto še navezava na naslovno draženje avtorja. Tu se namreč prav zares prične še naslovna zgodba o tako »usodnem (modrem) trikotniku«. Leto 1918 namreč ni porodilo samo novo državo Slovencev in njim vsaj začasno pridruženih bratov, te so dobili tudi Slovaki. Če kdo namreč misli, da so nam Slovaki sami zagodli s svojo izbrano zastavo leta 1993, ne, se moti, za ta zaplet so bili precej bolj odgovorni njihovi (zdaj) zahodni sosedi – Čehi. Ti namreč skozi praktično čez vso svojo zgodovino, tj. vse do 1920, niso imeli sedanje nekoč praktično unikatne kombinacije modro-belo-rdeče na svoji zastavi. Njene prvinske barve pa so spet izrazna oblika njihovega kraljevskega grba, belega kraljevskega leva na rdeči podlagi.
Točno, izvorna zastava Češke je tako praktično identična njihovi severni sosedi, že večkrat omenjeni Poljski, in sicer belo-rdeča dvobojnica. Malo nerodno, kje je že tu potem tista tako potrebna razlika. Skratka, tisti usodni modri trikotnik na dan današnji češki zastavi, že od leta 1920 personificira prav – Slovake. In čemu se ob žametni razdelitvi nekdanje skupne države v letu 1993 to dejstvo kljub paragrafu v pripadajočem ustavnem zakonu, ki je velel, da gre o vprašanju nove zastave (raje) razmisliti pozneje, ni bilo upoštevano ob uradni delitvi nekdaj skupne države na dva kosa? Razlogi so sicer malenkost nejasni, se pa jih da zožiti na že v uvodu izpostavljeno potrebo po (potrebni) razliki. Ali pa so to politično odločitev narekovali dokaj pragmatični razlogi. Konec koncev novonastali državi koristi vsak dober »piar« za njeno prepoznavnost v svetu, unikatna zastava pa je hkrati tudi lahko dokaj nezanemarljiva blagovna (in razlikovalna) znamka, saj gre za že desetletja tudi v tujini razpoznaven simbol, saj take zastave pa nima nobena država na svetu. Ni kaj, Čehi so bili že od pamtiveka znani tudi po tem, da kar dobro obvladajo marketing.
Skratka, ko naslednjič uzrete to res prepoznavno belo-rdečo zastavo s pridodanim modrim trikotnikom, se zavedajte, da ne gledate zgolj češkega emblema, saj v njem venomer uzrete tudi nekaj res pristno slovaškega…
***
No za sam zaključek vsem, ki še premorejo še zadnji kanček pozornosti, ponujam to, res bizarno notico iz polpretekle zgodovine 1933. leta, ki je še tolikanj bolj pomenljiva, če se upošteva, kaj je vsem nam v Evropi sledilo malenkost več kot pet let pozneje. In tako tokrat spet od našega (izseljenskega) slovenskega dopisnika iz Amerike naslednje poročilo o dokaj nenavadnem primeru res predrage cenene italijanske ure:
MUSSOLINIJEVA VELIKODUŠNOST. London, Anglija, 6. aprila. —
Mussolinijeva diktatorska oblast seže zelo daleč in včasih naredi kaj dobrega. Neka Angležinja je pred kratkim v Rimu kupila uro, iz katero je plačala 175 USD [3.600 EUR]. Ko se je vrnila v London, je nesla uro k zlatarju v oceno, ker jo je hotela zavarovati. Zlatar pa ji pove, da je ura vredna kvečjemu 5 USD [120 EUR]. Žena o tem piše naravnost Mussoliniju. Kmalu nato je sprejela osebno Mussolinijevo pismo, v katerem se Duce opravičuje za dogodek in priloži pismu svoj osebni ček za 175 USD.
Tako diktatorstvo bi vsakdo – z veseljem pozdravil…[10]
[1] Šlo je seveda za zloglasni cepelin LZ 129 »Hindenburg«.
[2] Tu stvar postane še tolikanj bolj zapletena. Kako namreč razložiti tudi razmeroma razgledanemu tujemu gostu ob priliki srečanja, da Slovaki same sebe imenujejo Slovaci, a njihove pripadnice ženskega spola se imenujejo tako, kot pri »nas" – Slovenke. In kako pojasniti »res tehtno« razliko med uradnima nazivoma Slovenska republika in Republika Slovenija? Pa da mi naši deželi bolj po domače rečemo Slovenija, oni pa kar (po) Slovensko? In da mi govorimo slovenščino, oni pak slovenčino, nas pa »zmerjajo« s Slovinci in Slovnikami. Prav pa je, da si priznamo vsaj eno stvar: imajo pa (med drugim) res odlično pivo. Tri besede: »Zlatý Bažant« in »Šariš«. Samo omenjam. A pojdimo sedaj raje spet dalje...
[3] Napoleon »Liberator« se je namreč hudo uštel, ko je 1802. leta nad uporne Haitijce, ki so se želeli zgolj dokončno znebiti suženjskega jarma, poslal tudi garnizon okoli 5.200 Poljakov. No, kdor kolikanj ve kaj o bolj moderni poljski zgodovini, je bil to hud faux pas, saj so bili Poljaki tistega časa ljudje brez svoje države, saj so si njihovo domovino v kar treh particijah, začenši z letom 1772, razgrabili njihovi sosedi: Rusi, Prusi in Avstrijci. Tako Poljakom tistega časa res ni bilo pojmljivo, zakaj francoska soldateska namesto svobode svojim (haitskim) podanikom prinaša imperialistično represijo in tlačenje. Kar jih ni najprej pomrlo za tropskimi boleznimi, se jih je kaj kmalu pridružilo haitijskim upornikom, in tako še dan danes v Haitiju živi tudi kontingent že devete generacije karibskih Poljakov.
[4] Slovenski dom, 9. 9. 1936, st. 4; <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-GB0VKICS>. Pri tem gre za slovenski precej konservativni dnevnik, ki je pozneje (med naslednjo vojno) doživel dokaj zloveščo usodo, saj je s 1941. letom postal uradno trobilo takratnih sil slovenske kolaboracije.
[5] Ruski kulturni hegemonizem nad »brati« Slovani v tistem času nikakor ne preseneča, sploh če se podrobneje pogleda zemljevid Evrope v letu 1848. Takrat je bila edina popolnoma suverena država slovanske provenience (Poljska je bila namreč že dokončno razkosana in posledično ukinjena) zgolj in samo Rusko carstvo.
[6] Znanega po izreku: »Jaz sem Cesar in Cesar si želi – mareličnih cmokov!«.
[7] Cesarski dekret št. 2858 z dne 31. oktobra 1836.
[8] Al' po domače: »Gliha vkup – štriha«.
[9] Slovenec, 28. 6. 1916, str. 4; <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-8M72X2R1>.
[10] Glas Naroda, 7. 4. 1933, str. 1, <https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-U4GP0QXR>.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
