c S
Škotska na prelomu
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
13.01.2012 Ko se človek povzpne na hrib nad severnomorsko škotsko ribiško vasico Stonehaven, ki ga lahko v slovenskem prevodu upravičeno poimenujemo kamnita nebesa, se mu odpre pogled na čudovito panoramo skalnatih pečin raznolikih oblik in zelenih travnikov, polnih ovac. Na skrajnem horizontu tako opazi obris starodavnega grajskega poslopja Dunnottar, ki predstavlja enega od simbolov škotske samobitnosti in škotski narod opominja, da so potomci pogumnih ljudi.

Škotska se je po več kot tristo letih zopet našla na prelomu. Po tem ko je škotska nacionalna stranka na zadnjih parlamentanih volitvah prejela absolutno večino,  so se obnovile razprave o večji avtonomiji ali celo o Škotski kot samostojni in nedovisni državi.  V angleški in škotski javnosti se v zadnjem tednu znova pospešeno razpravlja o odločanju škotskega ljudstva na referendomu. Vlada Združenega kraljestva referendomu ne nasprotuje, če se bo odločalo le o vprašanju, ali ste za neodvisnost ali ne. Ne soglaša pa z podvprašanjem, ali ste za večjo avtonomijo v okviru Združenega kraljestva ali ne.

Voditelj škotske nacionalne stranke Alex Salmond poudarja predvsem neodtujljivo pravico škotskega naroda do samoodločbe in pravico do odločanje o prihodnji škotski ustavnopravni ureditvi. Razprave o škotski neodvisnosti potekajo vsaj že od zgodnjih sedemdesetih let. Škotska nacionalna stranka se je na začetku devetdesetih let predstavljala pod geslom »Scotland free by 93«. Kasneje so politično geslo zamenjali in zagovarjali neodvisnost do leta 2007.

Škotska je že več kot tri stoletja del britanskega kraljestva, vse od Dogovora o Zvezi z Anglijo iz leta 1707. Dogovor o združitvi z Anglijo je simboliziral izgubo neodvisnosti, kar je v praktičnem smislu pomenilo razpust škotskega parlamenta in osredotočenje oblasti britanskega kraljestva v Londonu. Škotska je sicer ohranila specifičen pravni in šolski sistem kot tudi evangeličansko cerkev, vendar hrepenenje po neodvisnosti in samostojnosti ostaja v škotskem človeku. Zaradi vse glasnejših teženj po prenosu dela samostojnosti iz Westministra v Edinburg, so britanske oblasti dovolile razpis referenduma o devoluciji, kar pomeni decentralizacijo oziroma prenos pristojnosti s centra moči na lokalna samoupravo. Škotsko ljudstvo je leta 1997 na referendumu večinsko podprlo prenos pristojnosti v Edinburg in tudi ustanovitev škotskega parlamenta.  Prve volitve v škotski parlament so potekale 6. maja 1999. Britanska vlada je kljub decentralizaciji obdržala izključno pristojnost nad ključnimi resorji državnega aparata, ki so: davčna in monetarna politika, zunanji odnosi, obramba in notranja varnost.

Glavni argument škotske vlade je, da ima škotski narod pravico odločati o obliki ustavnopravne ureditve in načinu vladanja. Podporniki škotske neodvisnosti v naftni in energetski industriji vidijo priložnost za gospodarsko neodvisnost od preostalih delov Združenega kraljestva, saj se trenutno vsi davčni prihodki severnomorske naftne industrije iztekajo v skupni britanski proračun. Kljub temu, da količine načrpane severnomorske nafte in plina drastično padajo, pa ima Škotska izjemne naravne danosti za izkoriščanje alternativnih virov energije, kot sta veter, sončna energija in plimovanje morja. Poudariti je tudi potrebno, da ima Škotska izjemno močno storitveno in izobraževalno dejavnost, kot tudi finančne inštitucije. Takšni razlogi in visoka stopnja narodne identitete sporočajo, da bi Škotska lahko delovala povsem običajno kot neodvisna država, pri čemer se zdi, da je prednosti za neodvisnosti več kot deset, medtem ko je morebitnih slabosti mogoče prešteti na prste ene roke. Škotska vlada tako zagovarja spremembo ustavnopravnega sistema in se zavzema za samostojnost v polnem obsegu. Istočasno pa vendar dopušča tudi možnost nadaljnje decentralizacije s prenosom pristojnosti predvsem na področju davčnih zadev, oziroma spremembe v ustavnopravni ureditvi, v smeri federalizma.

Ko so voditelji škotske nacionalne stranke ob zmagi na lanskih parlamentarnih volitvah napovedali sklic referenduma o škotski neodvisnosti za pomlad leta 2014, se je njihova napoved ob prvem sklicu novega škotskega parlamenta zdela utopična in negotova zaradi različnih razlogov. Razpisu referenduma so takrat nasprotovale vse večje britanske in škotske opozicijske stranke, z laburistično in konzervativno stranko na čelu. Vendar pa vlada Združenega kraljestva pravici škotskega ljustva do referenduma ne nasprotuje več. Prizadevanja za neodvisno škotsko državo podpira vse večje število prebivalstva, kot kažejo zadnje javno mnenjske raziskave.

Škotska vlada si že nekaj časa prizadeva, da bi Škotska postala gospodarsko in socialno čimbolj razvita ter še bolj prepoznavna in spoštovana v svetovnem merilu. Pri tem utemeljuje, da je spodbujanje gospodarske rasti in zmanjševanje revščine v polnem obsegu mogoče le, če bo škotsko ljudstvo lahko neodvisno odločalo o svoji usodi in nadzoru nad škotskimi naravnimi bogastvi. Dejstvo je, da bi bila samostojna Škotska gospodarsko močnejša, kot je sedaj pod okriljem Združenega kraljestva.

Zgodovina graščine Dunnottar pripoveduje miniaturno zgodovino škotskega prizadevanja za lastno samobitnost. Ruševine grajskega poslopja pričajo o viharnosti zgodovinskih dogodkov, ki so se v srednjem veku vrstili pred očmi Severnega morja. Da narod brez zgodovinskega spomina ne more obstati, se na Škotskem več kot zavedajo. V modernih in razvitih demokratičnih državah ima oblast in suverenost ljudstvo. Pri tem je neizpodbitno dejstvo, da ima škotski narod pravico odločati, kdo in kako mu bo vladal.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.