c S
Od Katina do Strasbourga
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
15.11.2013 Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je v predzadnjem oktobrskem tednu podal težko pričakovano odločitev v kontraverzni zadevi Janowiec in drugi v Rusija glede odgovornosti za medvojne poboje poljskih častnikov in civilistov v Katinu. Namesto, da bi Sodišče utrdilo svoj položaj najvišjega varuha človekovih pravic na evropskem kontinentu, se je izgubilo v neprepričljivi in formalno-tehnokratski uporabi in razlagi lastne sodne prakse.

Evropsko sodišče je dne 21. oktobra 2013 v zadevi Janowiec in drugi v Rusija (št. 55508/07 in 29529/09) odločilo, da ni pristojno odločati ali je Rusija odgovorna za kršitev postopkovne obveznosti iz 2. člena Evropske konvencije, ki varuje pravico do življenja. Pritožniki so trdili, da ruske oblasti niso opravile učinkovite preiskave o odgovornosti za poboje več kot dvajset tisoč poljskih častnikov in civilistov v Katinu v maju in juniju 1940. Sodišče je odločilo, da nima pristojnosti ratione temporis obravnavati zatrjevane kršitve, saj ni »pristne povezave« med kršitvami človekovih pravic in začetkom veljavnosti Konvencije glede postopkovne obveznosti države pogodbenice iz 2. člena (159. odstavek sodbe). Z drugimi besedami, Sodišče je odločilo, da se Evropska konvencija ne more uporabljati za kršitve človekovih pravic, ki so bile storjene pred 3. septembrom 1953, ko je začela veljati. Enako je Sodišče ugotovilo, da niso podane »izjemne okoliščine«, ki bi »sprožile obveznost preiskovati« .... »več kot deset let pred sprejetjem Konvencije«, zaradi česar je odločilo, da niso bili prisotni »nobeni elementi, ki bi lahko ustvarili most iz daljne preteklosti« v obdobje po začetku veljavnosti (160. odstavek). Zanimivo je, da je Sodišče popolnoma zanemarilo preostale mednarodnopravne obveznosti države članice, kot da bi Evropska konvencija delovala izven splošnega mednarodnega javnega prava. Kajti več kot jasno je, da iz mednarodnega običajnega prava izhaja obveznost, da država preiskuje in pojasni kršitve človekovih pravic.

Sodišče podobno ni ugotovilo odgovornosti Rusije zaradi kršitve prepovedi nečloveškega ravnanja, s čimer se je diametralno oddaljilo od odločitve prvostopenjskega senata lansko pomlad. Sodišče je zapisalo, da predstavlja »magnituda hudodelstva storjenega leta 1940 ... močan čustveni dejavnik, vendar ga Sodišče predvsem iz pravnega vidika, ne more sprejeti kot prepričljiv razlog za odstop od svoje sodne prakse« (186. odstavek). Takšno razlago Sodišča je težko pojasniti. Med žrtve kršitev človekovih pravic zagotovo sodijo tudi najbližji sorodniki tistih, ki so bili zverinsko pokončani v maju in juniju 1940. Sodišče je trpljenje takšnih žrtev upoštevalo samo od 5. maja 1998, ko je Rusija ratificirala Evropsko konvencijo. Takšna razlaga sodišča ni samo neprepričljiva, ampak tudi pravno nepravilna. Sodišče lahko presoja tudi državno odgovornost za kršitve Evropske konvencije, ki so povezane z dejanji genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev, ki so bila storjena pred uveljavitvijo Konvencije. Sorodniki žrtev, ki so umrle v Katinu, ne trpijo šele od leta 1998, temveč vse od leta maja in junija 1940 naprej.

Državne obveznosti preiskovati vojna hudodelstva sodijo med peremptorne norme mednarodnega prava, ki države zavezujejo ne glede na njihovo morebitno nasprotovanje. Evropska konvencija je mednarodna pogodba, zaradi česar se mora uporabljati skladno z ostalimi načeli in pravili mednarodnega prava. Kljub temu je Sodišče neprepričljivo zaključilo, da »trpljenje pritožnikov ni doseglo razsežnosti in značaja, ki se razlikuje od čustvene stiske, ki je neizogibno povzročena sorodnikom žrtev hudih kršitev človekovih pravic« (188. odstavek). Takšna razlaga je neprepričljiva, saj si večina pritožnikov že več kot sedemdeset let zaman prizadeva, da bi pojasnili okoliščine in natančen kraj smrti svojih najbližjih. Sorodniki žrtev hudih kršitev človekovih pravic ne trpijo samo zaradi čustvene stiske. Njihova bolečina čez desetletja ne preneha oziroma izgine, kot posredno domneva Evropsko sodišče, če kršitve človekovih pravic niso pojasnjene in storilci niso kaznovani. Psihološke posledice ostanejo ne samo na individualni ravni med najbližjimi sorodniki žrtev, temveč tudi na kolektivni ravni, v podzavesti vsakokratne družbe. Sama odločitev, ki je dodobra razburkala evropsko javnost, tako ob zaključku ni izpolnila pričakovanj pritožnikov. Ob tem je Rusija lahko zadovoljna, da je Sodišče ugotovilo le, da je kršila 38. člen Evropske konvencije zaradi nesodelovanja s Sodiščem.

Sodnice in sodniki Ziemele, De Gaetano, Laffranque in Keller so v svojem odklonilnem ločenem mnenju prepričljivo izpostavili in pojasnili glavne pomanjkljivosti sodbe. V 33. odstavku so zapisali, da sprejeta »razlaga »humanitarne klavzule« zapira vrata Sodišča žrtvam katerekoli hude kršitve človekovih pravic, ki se je zgodila pred sprejetjem Konvencije, čeprav je danes jasno sprejeto, da zadevne države nosijo stalno postopkovno obveznost, da raziščejo dejstva, najdejo storilce in jih kaznujejo« (33. odstavek odklonilnega ločenega mnenja). Takšna razlaga večine na Sodišču zanika temeljni cilj Evropske konvencije, da »ne varuje pravic teoretične ali navidezne narave, temveč tiste, ki so praktične in učinkovite (glej Stanev v Bolgarija, št. 36760/06, 231. odstavek)« (35. odstavek odklonilnega ločenega mnenja).

Morda najbolj zaskrbljujoče pri odločitvi Sodišča je, da Sodišče nima pristojnosti ratione matariae obravnavati kršitve človekovih pravic, ki so se zgodile preden je Evropska konvencija pričela veljati. Takšen pristop je protisloven in lahko nevaren, saj se legimiteta odločitev Evropskega sodišča na tak način zmanjšuje. Da ne omenjamo nepriznanega trpljenja milijonov tistih, ki so v prvi polovici prejšnjega stoletja, na evropskem kontinentu izgubili svoje najbližje in še toliko desetletij ne vedo, kje se pokopani. Istočasno se stopnjujejo kritike zoper Sodišče, kot že v številnih predhodnih primerih, da preveč popušča političnemu vplivu močnih akterjev na evropskem kontinentu. Navsezadnje je bila Evropska konvencija sprejeta, kot izhaja iz njene preambule, prav zaradi »globoke vere v temeljne svoboščine, na katerih temeljita pravičnost in mir v svetu«.

Kakovost sodnih odločitev se presoja na podlagi prepričljivosti njihovih obrazložitev. Čas bo pokazal ali je sodba v predmetni zadevi prepričljiva oziroma ali strokovno in širšo javno prepriča bolj ali manj kot odklonilno ločeno mnenje štirih sodnic in sodnikov. Omenjena zadeva zagotovo ni zadnja o polpretekli evropski zgodovini, ki se je ali še bo prišla pred sodnike Evropskega sodišča. Trpljenje sorodnikov žrtev medvojnih in povojnih pobojev žal ne bo prenehalo. Takšne in podobne sodbe ga le še poglabljajo. Zato bo Sodišče lahko v katerem iz naslednjih primerov presodilo ali dati prednost tehnokratski razlagi veljavnosti Evropske konvencije ali načelu humanosti, sočutja in spoštovanja žrtev množičnih in sitematičnih kršitev človekovih pravic.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.