c S
Koliko šteje sodba Evropskega sodišča za človekove pravice?
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
19.10.2018 Slovenska država je zavezana izvrševati sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice tako, da pritožnikom izplača pravično zadoščenje ter sprejme posamične in splošne ukrepe za njihovo izvršitev v domačem pravnem redu. Izvršilna oblast je v zadnjih letih zaradi pritiskov civilne družbe naredila veliko korakov naprej pri izvrševanju sodb, a težave še vedno ostajajo znotraj sodne veje oblasti. Zakaj se del vrhov sodne veje oblasti še vedno tako upira izvrševanju sodb Evropskega sodišča?

Slovenska ustava jasno določa, da je že na podlagi njenega 8. člena potrebno izvrševati sodbe Evropskega sodišča, pri čemer slovenski pravni red vsaj v kazenskem postopku tudi vzpostavlja podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi sodbe Evropskega sodišča. Čeprav se je stanje v zadnjih letih izboljšalo, se še vedno pojavljajo težave pri sprejemanju posamičnih ukrepov. Evropsko sodišče je denimo v zadevi Koprivnikar proti Sloveniji (št. 67503/13, 24. januar 2017) ugotovilo, da je Slovenija kršila 7. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker so slovenska sodišča, vključno z Vrhovnim sodiščem, nezakonito uporabila pravila glede izreka enotne kazni. V tej kolumni se posvečam le vprašanju (ne)zavezanosti sodne veje oblasti s sodbami Evropskega sodišča, kjer je ugotovljena kršitev Evropske konvencije. Poglejmo si torej najpomembnejša odstavka sodbe v zadevi Koprivnikar.

Evropsko sodišče je v 56. odstavku sodbe zapisalo, da je bil »položaj, ki so ga priznala domača sodišča ... in tudi vlada ..., v nasprotju z načelom zakonitosti, katerega bistveni del je zahteva po jasni opredelitvi kazni ... Prav tako razume, da so bila domača sodišča v težkem položaju, ko so morala v pritožnikovi zadevi uporabiti določbe o odmeri enotne kazni, pri čemer za to niso imela jasne pravne podlage. Sodišče pri tem ugotavlja, da so bila za razlago in uporabo notranjega prava sodišča seveda najprimernejša, hkrati pa jih je omejevalo načelo iz 7. člena konvencije, da lahko kaznivo dejanje opredeli in zanj določi kazen le zakon … Ugotavlja, da bi sodišča lahko zagotovila upoštevanje tega načela in v obravnavani zadevi ublažila učinke nepredvidljivega zakona samo tako, da bi pomanjkljivo določbo razložila ozko, to pomeni v korist pritožnika

Evropsko sodišče je nato še dodalo, da »ugotavlja, da so domača sodišča za razlago pomanjkljive zakonske določbe uporabila različna pravila razlage, kar jih je navedlo k sklepu, da jo je treba razumeti, kakor da določa kazen tridesetih let. Tako so sklenila kljub dejstvu, da je ta kazen strožja kot v veljavni zakonski določbi izrecno določena najvišja kazen, in kljub dejstvu, da je bila glede na dejansko besedilo ta določba jasno v škodo pritožnika. Upoštevajoč vse navedeno (glej 56. in 57. odstavek) Sodišče ugotavlja, da domača sodišča niso zagotovila spoštovanja načela zakonitosti iz 7. člena konvencije. Ugotavlja tudi, da je bila pritožniku izrečena enotna kazen v nasprotju z načelom, da lahko le zakon predpiše kazen, in načelom retroaktivne veljave milejšega kazenskega zakona.” (59. odstavek sodbe). Načelo zakonitosti je eno izmed temeljnih načel vladavine prava, saj njegovo kršenje vodi v samovoljno delovanje državnih oblasti. Evropsko sodišče je tako v diplomatskem jeziku odločilo, da so domača sodišča delovala izven prava in samovoljno, zaradi česar je ugotovilo kršitev 7. člena EKČP. Odvetniki pritožnika Koprivnika so nato na podlagi sodbe Evropskega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je nato v zadevi št. I Ips 58203/2011 podalo eno izmed redkih stališč o razmerju med domačim pravom in pravom EKČP ter sodbami Evropskega sodišča.

Vrhovno sodišče je tako zapisalo, da »Stališče, da bi morala vsaka sodba, s katero je ESČP ugotovilo kršitev konvencijske pravice, brez izjeme imeti za posledico razveljavitev domačih odločb ali njihovo spremembo, oziroma, v kontekstu slovenskega pravnega reda, samodejno ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, ni sprejemljivo” (14. odstavek, prav tam). Kaj je želelo Vrhovno sodišče s tem natančno povedati? Ali Vrhovno sodišče ni zavezano ugoditi zahtevi za varstvo zakonitosti tudi v primeru tako brezpogojne ugotovitve kršitve načela zakonitosti kot v zadevi Koprivnikar? A Vrhovno sodišče nato v 14. odstavku sodbe posredno utemeljuje, da je samo le izjemoma vezano s sodbami Evropskega sodišča in tako zapiše: »Ugotovitev kršitve ne zapira diskurza med ESČP in Vrhovnim sodiščem, ki lahko svojo odločitev opre tudi na drugačno argumentacijo in sprejme drugačno odločitev, vendar mora pri tem zavzeti jasno stališče do razlogov, na katere je svojo odločbo oprlo ESČP. Zato ni nujno, da mora biti rezultat presoje, ki jo opravi Vrhovno sodišče, v vsakem primeru takšen, kot bi na prvi pogled izhajalo iz odločbe ESČP« (Prav tam).

Za kakšen diskurz med Evropskim sodiščem in Vrhovnim sodiščem torej gre? Vrhovno sodišče je v pričujoči zadevi sprejelo stališče, za katerega je Evropsko sodišče ugotovilo kršitev načela zakonitosti. Z Evropskim sodiščem se je strinjal tudi vrhovni državni tožilec. Kje je Vrhovno sodišče našlo pravno podlago, da zaobide sodbo Evropskega sodišča s tako jasno ugotovljeno kršitvijo Evropske konvencije? Vrhovno sodišče neprepričljivo in napačno pojasnjuje naravo sodb Evropskega sodišča, ko zapiše, da »... za razliko od prvih sodbe ESČP v državah podpisnicah konvencije niso izvršljive. Sodbe ESČP in z njimi ugotovitve kršitev pravic po EKČP so zato deklaratorne narave ...« (Prav tam, 15. odstavek) in nadaljuje »Za razliko od sodbe ESČP bo imela domača sodna odločba moč izvršljive odločbe, zato domačim sodiščem možnosti te presoje, ne glede na zaveze iz 46. člena EKČP, nikakor ni mogoče odreči. Če bi namreč ugoditev zahtevi, ki se sklicuje na ugotovljeno kršitev, vodila do nevzdržnega, nelogičnega in že na prvi pogled kar absurdnega rezultata, ki ga v domači pravni red ni mogoče umestiti, taki zahtevi ni mogoče ugoditi« (Prav tam, 15. odstavek).

Pričujoča sodba Vrhovnega sodišča vsebuje številne strokovno napačne razlage o položaju Evropske konvencije in sodb Evropskega sodišča v slovenskem ustavnem redu. Popolnoma jasno in nedvoumno je, da so sodbe Evropskega sodišča že na podlagi 8. člena slovenske ustave neposredne uporabne v slovenskem pravnem redu, kjer imajo neposreden učinek in so zato tudi zavezujoče in izvršljive. Še bolj zanimivo pa je, da se Vrhovno sodišče kar samo postavlja v prirejen položaj z Evropskim sodiščem in nato neprepričljivo argumentira in prepira z Evropskim sodiščem, da ni kršilo 7. člena Evropske konvencije. Evropsko sodišče za človekove pravice je najvišji varuh človekovih pravic in temeljnih svoboščin na evropskem kontinentu, zaradi česar mu je Vrhovno sodišče podrejeno in mora spoštovati njegove sodbe, še posebej, ko jih je zaradi njihove jasnosti in natančnosti mogoče enostavno izvršiti tako v zadevi Koprivnikar proti Sloveniji. Enako mora Vrhovno sodišče pri izvrševanju sodb spoštovati vsa ostala temeljna ustavna načela in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Če Vrhovno sodišče ne uporablja 8. člena ustave, ki zagotavlja neposredno uporabo in učinkovanje mednarodnih pogodb in sodb Evropskega sodišča, kot tega ni storilo v tej zadevi, ravna samovoljno in ne na podlagi prava, temveč le na podlagi gole moči. Iz same sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da nekateri vrhovni sodniki ne razumejo ne le pravne narave sodb Evropskega sodišča, temveč tudi temeljnih ustavnih načel. Za bralce slednje morda ni presenetljivo, saj vemo, kako se na Vrhovnem sodiščem razburjajo vsakič, ko Ustavno sodišče ugotovi, da so s kakšno sodbo kršili človekove pravice, in naj bi zato celo ustanovili komisijo, ki naj bi ocenjevala takšne njegove odločbe. Zato je sodba Vrhovnega sodišča v zadevi Koprivnikar odraz arogance dela nosilcev najvišje sodne veje oblasti, ki je res privedla do »nevzdržnega, nelogičnega in absurdnega rezultata«, saj Slovenija ni izvršila sodbe Evropskega sodišča v tako jasni in temeljni zadevi, kot je ugotovljena kršitev načela zakonitosti.

Koliko torej šteje sodba Evropskega sodišča za človekove pravice? Za nekatere sodnike Vrhovnega sodišča ne prav veliko. Ta zadeva zato, še skupaj s številnimi drugimi, sporoča vsakodnevno stanje v slovenskem sodstvu, ki v vsaj določenem delu še vedno ne razume narave sodb Evropskega sodišča in ni ponotranjilo pojma vladavine prava in učinkovitega varstva človekovih pravic. Zakaj se v slovenskem pravnem redu ne spoštuje vladavina prava in varstvo človekovih pravic je morda vprašanje za kakšen drug forum? Navsezadnje se bo lahko o pričujoči zadevi izreklo Ustavno sodišče kot najvišji varuh ustavnosti in človekovih pravic v slovenskem ustavnem redu.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.