Florence Hartmann je Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo na predlog tožilstva 27. avgusta 2008 obtožilo, da je odgovorna za nespoštovanje sodišča, ker je domnevno razkrila zaupne podatke v zvezi s sodnimi postopki proti Slobodanu Miloševiću. Podatke je objavila v svoji knjigi Mir in kazen (Paix et chatiment) in v članku, objavljenem na spletni strani inštituta iz Bosne in Hercegovine. Hartmannova vseskozi trdi, da ni razkrila zaupnih dokumentov, temveč da je uporabila samo javne podatke, ki jih je zbrala pri novinarskem delu. Pri tem je trdila, da obtožnica in celotna obsodba predstavljata udarec za svoboda govora in delovanje mednarodnega kazenskega sodstva.
Odločitvi Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo, da ne posreduje dokumentov Meddržavnem sodišču v Haagu, sta neposredno vplivali na odločitev slednjega sodišča v tožbi Bosne in Hercegovine zoper Srbijo zaradi kršitve Konvencije o preprečevanju genocida. Ker Meddržavno sodišče Organizacije združenih narodov v Haagu ni imelo dostopa in vpogleda v dokumentacijo Vrhovnega obrambnega sveta v Beogradu, Srbije ni spoznalo odgovorno za neposredno vpletenost pri genocidu v Srebrenci. Ponedeljkova odločitev Mednarodnega kazenskega sodišča zagotovo ne bo pripomogla k večji legitimnosti in kredibilnosti omenjenega sodišča.
Dveh poudarkov iz odločitve sodišča ni moč razumeti. Prvič, odločitev Mednarodnega kazenskega sodišča ne sledi niti ne poskuša slediti najosnovnejšim načelom pravne države. Kako gre drugače razumeti odločitev, kjer sodniki dajejo varovanju zaupnih podatkov prednost pred interesom žrtev genocida in širše javnosti, da dokončno, po več kot štirinajstih letih, izvejo, kdo je resnično odgovoren za genocid v Srebrenici? Drugič, Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo je Varnostni svet Organizacije združenih narodov ustanovil za kazensko preganjanje storilcev najhujših hudodelstev zoper človečnost, vojnih hudodelstev in genocida. Medtem ko se mnogi storilci najhujših hudodelstev v bivši Jugoslaviji sončijo v vasicah širom Balkana, je bilo za Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo pomembnejše preganjati bivšo uslužbenko sodišča, ker naj bi razkrila zapune podatke.
Predsedujoči sodnik sodnega senata Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo je ob razglasitvi sodbe dejal, da razkrivanje podatkov vpliva na sposobnost sodišča, da izvršuje svojo pristojnost za kazenski pregon in kaznovanje resnih kršitev humanitarnega prava, ter da je javno zaupanje v učinkovitost dela sodišča ključnega pomena za uspeh dela sodišča. Dejstvo je, da so govorice o dokumentih Vrhovnega vojaškega sveta, ki pričajo o neposredni vpletenosti Slobodana Miloševiča in njegovega kroga v genocid v Srebrenici, krožile na Balkanu že dobrih deset let, s čimer se postavlja pod vprašaj odločitev sodišča, da je šlo za zaupne podatke.
Mednarodno kazensko sodstvo hodi po mnogih stran poteh, pri čemer odločitev v zadevi zoper Florence Hartmann kaže zgolj na eno podobnih stran poti. Gotovo je, da Hartmannova delovala v javnem interesu, ko je v svoji knjigi objavila podatke, da je Vrhovni vojaški svet v Beogradu usmerjal in nadzoroval delovanje vojaških sil bosanskih Srbov v Bosni in Hercegovini. Prebivalci nekdanje Jugoslavije imamo pravico vedeti, zakaj je Meddržavno sodišče za bivšo Jugoslavijo prekrivalo podatke o medsebojni povezanosti srbskega vojaškega vrha in vojaških sil bosanskih Srbov v Bosni in Hercegovini ter tožilstvo istega sodišča ne preganja večje število odgovornih oseb za hudodelstva v bivši Jugoslaviji. V javnem interesu je, da se razkrije čimveč notranjih informacij o delu Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo, saj si je le tako mogoče ustvariti celovito slike o odgovornosti za balkanske morije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
