No, tako. Sprejeli smo vse novoletne zaobljube in se jih večinoma še držimo! Za vse male prekrške in pregrehe bo še dovolj časa. Predhodnica novoletnih zaobljub, ki po svoji naravi veljajo za naprej, so takšni ali drugačni pregledi preteklih dogodkov. Včasih pa se da tudi brez njih. Je manj stresno!
Malce sem prebirala svoje kolumne in, žal, ugotovila, da so le redko optimistične. Tudi tiste strokovne nekako na koncu zaključim s krilatico »no, bomo videli, kako se bo tole izteklo!«. Tudi zato sem se odločila, da bo letošnja prva kolumna pozitivna, pogled usmerjen naprej in koraki, morda malce krajši zaradi let, v ustaljenem ritmu proti realno zastavljenim ciljem. Ja, ciljev je pa še kar nekaj. Da o izzivih sploh ne govorim! Teh je res kar precej.
Prvi izziv, ki sem si ga postavila, je redno in vestno spremljanje dogajanja na mojem originalnem področju – javnih naročilih. Seveda sem tudi doslej spremljala tako odločitve sodišč kot DKOM, ampak od 1. januarja počnem to ob koncu vsakega delovnega tedna. Tako sem že dva petka resnično namenila urejanju administrativnih zadev, pregledu strokovnih člankov in pripravi na naslednji delovni teden. Sicer sem to že počela, a se mi zdi, da sem se tega vendarle lotila nekoliko bolj organizirano. In še vedno na papirju! Saj vem, da so vse tiste napravice in aplikacije, ki slišijo na UI ali kaj podobnega, izredno koristne in prihranijo veliko časa. Pa ga res? Tako kot vse stvari, ki nam pomagajo, je tudi s temi tako, da moraš najprej dobro obvladati stvari »na čeljust«, šele potem lahko kot pomočnika vključiš aplikacijo, ki je sama po sebi namenjena prihranku časa in ne more biti nadomestilo za razmišljanje in preigravanje različnih scenarijev. Zdaj so verjetno vsi goreči zagovorniki UI skočili pokonci češ, saj se UI uči in izboljšuje. Bolj pomembno (ali celo zaskrbljujoče) se mi zdi dejstvo, da smo sprejeli premiso, da se torej nam ni več treba ne učiti, ne izboljševati, ne truditi.
Tesno na drugo mesto med moje izzive se je postavilo »raziskovanje« drugih pravnih področij. Pa ne toliko v povezavi z vsakdanjim delom, bolj v smislu, kako in kje lahko pomagam strankam. Ozkogleden pravni nasvet, ki ga lahko oblikujem tudi v preprost »da« ali »ne«, povsem izpolnjuje standarde poklicne etike. Vse pogosteje pa se dogaja, da ne zadostuje. Težave, s katerimi prihajajo stranke po pomoč (ali nasvet), so tako prepletene še z drugimi vidiki njihovega (poklicnega ali družinskega) življenja, da enozložni odgovor enostavno ne zadostuje. Nasvet že po svoji definiciji pomeni, da je odločitev prepuščena tistemu, ki je po nasvet prišel. Svetovalec ne odloča, je pa, vsaj po mojem mnenju, dolžan opozoriti na različne možne scenarije in predvsem na vpliv odločitve na druge stvari. Pri tem mislim tudi na finančne posledice.
Na zmagovalne stopničke novoletnih zaobljub se je uvrstilo tudi preprosto dejstvo, da moje »zrcalce, zrcalce na steni, povej«, vedno govori resnico. Ne samo o lepoti, nekako je z leti postalo naklonjeno prištevanju – ja, prav let. Pa saj niti ne potrebujem zrcalca, dovolj je, da se vsako jutro zbudim z rahlim ščipanjem v križu, kolenih … Saj veste, kako pravijo: dokler nas kaj boli, smo zdravi. Leta čepenja za računalnikom, prav v mojem prvem delovnem letu smo začeli množično uporabljati računalnike, prej je bil to »privilegij« tajnic, se seštevajo v nekoliko trdem vratu, malce preveč napetem hrbtu in »zaspanih« kolenih. Nič se ne pritožujem, v primerjavi z mnogimi drugimi moje službe niso terjale zdravstvenega davka. Morda še največja nadloga je dolgotrajno sedenje, ki ga k sreči občasno prekinem s sprehodom do kavnega aparata. Šalo na stran, tak sprehod ne zadostuje, zato sem obudila svojo obljubo, da bom hodila na sprehode, četudi samo za pol ure. Pravijo: boljše kot nič. Moja osebna zdravnica (ja, srečo imam, da jo imam) bo, upam, prijetno presenečena, ker mi že kar nekaj let »piha na dušo«, da je gibanje pol zdravja. Druga polovica je smeh, ki ga v mojem življenju resnično ne manjka.
Športni novinarji bi za naslednji izziv rekli, da se je uvrstil na nehvaležno četrto mesto. Prav mu je! Moj, najin, naš večni spremljevalec – stres. Morda se vam bo zdelo čudno, da sem ga uvrstila med izzive, ker menda je prisoten povsod in vedno, ga na »žurko« sploh ni treba vabiti – pride točno, vedno in ostane do zadnjih minut!
Zapisala sem, da bo ta kolumna optimistična. Verjetno se sprašujete, kako lahko potem pri zdravi pameti v njej pišem o stresu? Lahko, ker mi drugega ne preostane. Bolj, ko ga skušam zanikati, ali pa razlagati, da je to pravzaprav pozitivni stres, manj verjamem sama sebi. Stres je odziv organizma na škodljive (zunanje) vplive – vsaj tako navaja SSKJ. Seveda sem bila najprej pozorna na strateško postavljene oklepaje. Če jih pobrišemo, z besedico vmes vred, dobimo najkrajši možni opis vsakdanjika vsakega izmed nas - odziv na škodljiv vpliv! Odziv na počasnega voznika pred nami, ko se nam neskončno mudi. Odziv na starejšega gospoda, ki se mu je pred blagajno strgala vrečka ali pa je doma pozabil denarnico. Odziv na otroka, ki nikakor noče pohiteti in si 15 minut zavezuje čevlje. Odziv na sodni poziv z nemogoče kratkim rokom za posredovanje podatkov, ki jih moramo šele pridobiti. Odziv na sosedo, ki hoče malo poklepetati, nam pa se na štedilniku žgejo zrezki.
Še milijon in en odziv bi lahko naštela, verjamem, da bi tudi bralci lahko dopolnili moj seznam vsak s svojim milijonom. Kar bi rada izpostavila, je preprosto: gre v teh primerih res za škodljiv vpliv? Na katerega se odzovemo s stresom, pa če se tega zavedamo ali ne? Ne, ne gre za škodljiv vpliv! Iz osebne izkušnje lahko povem, da je bilo malo stvari ali situacij takšnih, v katerih je bil odziv s stresom upravičen. Lahko je biti general po bitki, ampak če se ozrem nazaj: večina mojih odzivov, ki bi jih lahko uvrstili med stresne, je bila posledica dveh dejavnikov – pomanjkanja časa in prepričanja, da ne bom uspela prebroditi nemirnih, včasih prav divjih, voda (beri: zadev). Dolgo sem potrebovala, da sem ugotovila, da največ stresa povzročam sama sebi. Kako? No, na to vprašanje naj si vsak odgovori sam (lahko tudi pred »zrcalce, zrcalce, povej«).
Čisto upravičeno me lahko vprašate: in kje je tukaj optimizem, ki sem ga obljubljala na začetku kolumne? Optimizem se skriva v majhnih stvareh, majhnih tihih zmagah (včasih tudi v dvoboju s samim sabo), drobnih trenutkih spominjanja, ki nam narišejo nasmeh na ustnice. Optimizem je tudi, da sem svojemu stresu nadela podobo, da vem, da ni nekaj ali nekdo brez oblike in vsebine, ki prihlača, kadarkoli hoče. Optimizem je dejstvo, da vem, da lahko stres omejim. Dvomim, da ga lahko v današnji družbi čisto izničim(o), lahko pa ga obvladujem(o). Ko nekaj obvladujem(o), pa ne gre več za nehoten odziv, pač pa za reakcijo z namenom, ciljem.
Seveda boste rekli: časa ni. Ja, pa je. Toliko, kot ga je bilo, ko smo se od jutra do prvega mraka potepali po sosednjih vrtovih. Toliko, kot ga je bilo, ko smo cele dneve (in noči) študirali za izpite, pa še vedno uspeli biti v istem dnevu (ali noči) na vsaj eni žurki. Toliko, kot ga je bilo, ko smo sedli za nedeljsko kosilo in se kljub razmetani mizi uspeli po popiti kavici še pogovoriti in nasmejati. Način življenja nas je počasi in po tihem pripeljal do trenutka, ko si časa ne znamo več vzeti. Zakaj? Ker smo spremenili vrstni red prioritet, s kom in kako bomo porabili čas. Smešno, da se s časom največkrat veže prav glagol porabiti, če pa trdimo, da je časa vedno dovolj, da bomo nekatere stvari zlahka postorili jutri, drugo leto …
Optimizem je, da sem spoznala, da ni pomembno, da bom čas porabila, pomembno je, da vem, da ga bom porabila v svojem ritmu in za svoje prioritete. Nisem tako blond, da bi rekla, da zdaj pa stresa v mojem življenju ne bo več. Seveda bo, tudi tisti negativni, hromeči.
Ker vem, da imam izbiro, da se na škodljive (zunanje) vplive zgolj odzovem ali pa aktivno odreagiram – torej imam jaz vajeti v rokah – bom v naslednjih dnevih optimistično v stresu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
