c S
Volitve sodnikov Evropskega sodišča za človekove pravice
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
30.05.2014 Prepričljivost, kakovost in legitimnost sodnih odločitev so mnogokrat odvisne od posameznikov, ki zasedajo sodniška mesta. Vsakokratne interesne skupine si zato vedno želijo izboriti vpliv na izbiro sodnikov. Postopek predlaganja in volitev sodnikov je zato ključnega pomena za zagotavljanje videza njihove navidezne in dejanske neodvisnosti in nepristranosti.

Nedavno smo lahko na spletni strani Ministrstva za pravosodje lahko prebrali razpis za tri mesta kandidatk in kandidatov za sodnico ali sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, saj trenutnemu slovenskemu sodniku, prof. dr. Boštjanu M. Zupančiču, mandat poteče konec oktobra naslednjega leta. Rok za prijavo je že potekel, vendar imena prijavljenih kandidatk in kandidatov niso še znana. Postopek izbire se v veliki meri razlikuje od predlaganja in volitev sodnikov Ustavnega sodišča RS in slovenskih rednih sodišč, saj gre za dokaj zapleten dvo- oziroma tri fazni postopek. Ker ne gre le za strokovno izjemno zahtevno funkcijo, ampak tudi za dokaj prestižno funkcijo, poglejmo, kakšni so pogoji in kakšne pasti čakajo na kandidate.

21. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v prvem odstavku določa, da morajo »sodniki … imeti visok moralni ugled in morajo bodisi izpolnjevati zahtevane pogoje za opravljanje visokih pravosodnih funkcij ali pa morajo biti splošno priznani pravni strokovnjaki.« Razpisni pogoji podobno tako med drugim določajo, da mora kandidat oziroma kandidatka izkazovati »strokovno uveljavljenost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin« ter »visok moralni ugled, nepristranskost in neoporečnost«. Ker gre vsaj v zadnjem primeru za nedoločene pravne pojme, ni jasno kako jih bo ocenjevalna komisija preverjala, saj bo slednje mogoče le na podlagi objektivno oprijemljivega dokazovanja. Najlažje jih je preverjati na podlagi dosedanjega dela kandidatov. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je v svoji resoluciji 1726 (2010) zapisala, da »morajo domači izbirni postopki potekati rigorozno, pravično in pregledno tako, da povečajo kakovost, učinkovitost in avtoriteto Sodišča« (7. odstavek).

Zakon o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč v 6. členu določa, da »predsednik Republike Slovenije se po pridobitvi mnenja Vlade Republike Slovenije in sodnega sveta Republike Slovenije opredeli do prijavljenih kandidatur in posreduje predloge potrebnega števila kandidatov za izvolitev Državnemu zboru Republike Slovenije.« Državni zbor pa nato skladno s 7. členom istega zakona izvoli tri kandidate za Evropsko sodišča za človekove pravice, ki jih posreduje Svetu Evrope.

Ko kandidati preidejo skozi slovensko sito, jih v Strasbourgu čaka še vrsta preverjanj. Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v 22. členu določa, da »sodnike z večino glasov izvoli Parlamentarna skupščina s seznama treh kandidatov, ki jih imenuje vsaka Visoka pogodbena stranka.« Pred samim glasovanjem morajo kandidati opraviti še vrsto intervjujev v pododboru Odbora za pravne zadeve in človekove pravice Parlamentarne skupščine. Takšno preverjanje naj bi zagotovilo, da so izvoljeni zares vrhunski pravni strokovnjaki. V prvem krogu glasovanja mora kandidat v Parlamentarni skupščini prejeti večino vseh glasov, če pa nihče izmed kandidatov le-teh ne prejme, v drugem krogu zadostuje relativna večina (glej navodila Odbora za pravne zadeve in človekove pravice Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, 13. odstavek)

Ko je kandidat izvoljen, je moral prestati vrsto preverjanj in zaslišanj tako, da bi moral že zaradi tega dejstva svoje naloge na Evropskem sodišče opravljati odlično. Vendarle nazadnje šele leta kasneje njegove sodbe, ločena mnenja in ugled med kolegi sodniki pokažejo ali je bila izbira posameznega kandidata prava. V samem izbirnem postopku pa je tako ali tako skoraj nemogoče vnaprej preverjati, kako se bo kandidat ujel z ostalimi sodniki in kako se bo vključil v (pravno) kulturo delovanja sodišča. Nemogoče je tudi pričakovati, da bo posameznik na Evropsko sodišče prišel kot nepopisan list, saj je so vsi kandidati tako ali drugače vrednostno in vsebinsko pogojeni s predhodnim delom in okoljem, iz katerega prihajajo.

Volitve sodnikov Evropskega sodišča za človekove pravice so pomembne, saj sodniki vsakodnevno razlagajo in oblikujejo vsebino Evropske konvencije na osnovi razmer v vsakokratni evropski družbi. Sama Evropska konvencija vsebuje številne odprte pravne pojme, ki jih sodniki na podlagi svojega znanja, vrednot in izkušenj oblikujejo v konkretnih primerih. Če sodne odločbe niso natančno obrazložene, lahko k pojasnjevanju konteksta sodniškega odločanja pripomorejo tudi pritrdilna ali odklonilna ločena sodniška mnenja. Svetovnonazorska in vrednostna usmerjenost sodnikov najbolj izrazito izhaja iz njihovih ločenih mnenj. Zanimivo je, da sta White in Boussiakou ugotovila, da je bilo med leti 1999 in 2004 »približno 25 odstotkov vsebinskih strasbourških sodb soglasnih, 15 odstotkov vsebuje vsaj eno ločeno mnenje, in 60 odstotkov vsebuje vsaj eno pritrdilno ločeno mnenje« (R.C.A White in I. Boussiakou; Separate opinions in the European Court of Human Rights, Human Rights Law Review, 9 (2009), str. 37–60, str. 53).

Pri volitvah sodnikov bodisi domačih sodišč bodisi mednarodnih sodišč je ključnega pomena, da postopek poteka odprto in pregledno na podlagi skrbne strokovne presoje kandidatovih referenc. Ocenjevalne komisije na tak način ustvarjajo vtis tako navidezne kot tudi dejanske neodvisnosti. V pravu človekovih pravic vsaj glede relativnih človekovih pravic velja, da ne obstaja pravilna odločitev/sodba/rešitev, ampak je vse odvisno ali jo deležniki (strokovna, akademska pa tudi laična javnost) dojemajo kot prepričljivo, kakovostno in legitimno. Kajti če odločitev ni prepričljiva, sodniku(om) prav nič ne pomaga, da so bili izvoljeni na sodniško mesto preko preglednega in zakonitega postopka. Od trenutka, ko zasedejo sodniško mesto, tako šteje le kakovost njihovega dela.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.