Od vseh pravnih področij mi je najljubše avtorsko pravo, ker varuje zelo dragoceno dobrino – ustvarjalnost. V tem se ljudje razlikujemo od živali in od umetne inteligence. Ustvarjalni posameznik je nagrajen z avtorsko pravico, ki je po Geigerju »otoček izključnosti v oceanu svobode«.[1] Toda avtorska pravica ne more biti varovana na enak način kot druga lastnina. Lastnik zemljišča naroči geodeta, ki mu njegove meje določi do centimetra natančno. Avtor pa ne more naročiti strokovnjaka, ki bi vnaprej z gotovostjo povedal, v katerih primerih bo lahko uporabo avtorskega dela prepovedal, kdaj ne bo šlo za uporabo tega dela oziroma kdaj bo uporaba dopustna brezplačno kot citat, karikatura ali pastiš. Da nadgradim Geigerjevo prispodobo: valovi svobode butajo ob otoček izključnosti in brišejo njegove meje.
Neopredmetenost avtorskih pravic postane še večji izziv pri množični uporabi varovanih del, ko upravljanje pravic prevzamejo kolektivne organizacije. Ker slednje nadzoruje Urad za intelektualno lastnino, se v avtorska civilnopravna razmerja vpletejo še upravnopravni elementi. Nadzornik podeli Upravitelju koncesijo za pobiranje vstopnine na otoček izključnosti. Upravitelj postavi ograjo globlje v morje in valovom svobode prepreči gibanje.
Kompleksnost pravnega urejanja je še večja zaradi vpliva prava EU. Leta 2016 je bil namreč sprejet Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP). Zakon je v slovenski pravni red prenesel Direktivo 2014/26/EU o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic. Čeprav direktiva temelji na pravici avtorja do izbire, kdo bo upravljal njegove pravice, je ZKUASP za nekatere tipične primere množične uporabe del predvidel obvezno kolektivno upravljanje v kombinaciji z zakonitim skrbništvom pravic. To pomeni, da lahko avtor nekatere pravice uveljavlja samo prek kolektivne organizacije, kolektivna organizacija pa lahko te pravice upravlja tudi brez pooblastila avtorja. Z ZKUASP-A se je nabor obvezno kolektivno upravljanih pravic še razširil, s tem pa smo pritegnili pozornost Evropske komisije. Upravitelj v skladu s koncesijo pobira vstopnino tudi tam, kjer mu je Lastnik to prepovedal oziroma mu tega ni dovolil, ker je morda v tujini in ga ni mogoče najti.
V doktorski disertaciji[2] in knjigi[3] sem pred desetimi leti opozarjala na pasti obveznega kolektivnega upravljanja v kombinaciji z zakonitim skrbništvom pravic. Kolektivna organizacija mora namreč v skladu s 35. členom ZKUASP aktivno iskati imetnike pravic, ki jih zastopa na podlagi zakona, to pa je precej zamudno in ni stroškovno učinkovito. V devetih letih od sprejetja ZKUASP se zdi, kot da so s precejšnjimi izzivi soočene tiste »kolektivke«, ki nimajo dobro razvejane mreže tujih sestrskih organizacij in delijo sredstva po dejanski uporabi varovanih del. Lahko da ni uspešno niti aktivno iskanje imetnikov pravic z najmodernejšo tehnologijo in najbolj zagnanimi skrbniki repertoarjev. Nadzornik ukaže Upravitelju, da zneske od vstopnin nakaže vsem Lastnikom, tudi tistim, ki se pobiranju vstopnine upirajo oziroma jih ni mogoče najti. Upravitelj velik del vstopnin potroši za potovanja po svetu, da bi le našel izgubljenega Lastnika. Lastniki, ki so Upravitelja pooblastili za pobiranje vstopnine, so jezni, saj zato za njih ostane manj.
Pri ciljnem raziskovalnem projektu Učinkovitost kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic v Republiki Sloveniji pripravljamo predloge za izboljšanje zatečenega stanja. Predpogoji za učinkovitost so (1) jasna opredelitev pravic v zakonu; (2) jasni izreki dovoljenj za kolektivno upravljanje pravic in skladnost izrekov z zakonom; (3) upravljanje pravic na podlagi pogodb in brez zakonitega skrbništva, če je le mogoče; (4) učinkoviti pravni mehanizmi za pobiranje, upravljanje in razdeljevanje zbranih honorarjev in nadomestil ter (5) konstruktiven nadzor nad delovanjem kolektivnih organizacij. Obvezno kolektivno upravljanje lahko koristi uporabnikom, ker vedo, na koga nasloviti prošnjo za licenco, toda tudi v tem primeru kolektivnim organizacijam ni treba naložiti bremena splošnega iskanja imetnikov pravic. V takem primeru pa mora biti tarifa kolektivne organizacije odvisna od dejanskega števila zastopanih imetnikov pravic. Dodaten izziv pa je, da celo pravo EU za določene pravice zahteva zakonito skrbništvo, ki kolektivnim organizacijam prinaša nesorazmerno breme.
V Sloveniji še veljajo fiksne tarife, sprejete pred več kot 20 leti, ki jih ni mogoče ustrezno prilagoditi (zvišati). Nekatere pravice so v zakonu arhaično oblikovane in ne ustrezajo modernim načinom izkoriščanja del (37. člen ZASP). Ni jasno, zakaj se nekatere pravice do neodpovedljivih nadomestil obvezno kolektivno upravljajo, druge pa ne (kliping). Še vedno prevladuje miselnost, da so kolektivne organizacije zgolj podaljšana roka države. Pot do učinkovitega sistema kolektivnega upravljanja pravic bo še dolga. Še bo trajalo, da bosta na otočku izključnosti vladala sloga in mir.
Ustvaril: Chat GPT po navodilih kolumnistke
[1] Geiger, Christophe. Fundamental Rights, a Safeguard for the Coherence of Intellectual Property Law? International Review of Industrial Property and Copyright Law (IIC), 2004, let. 35, št. 3, str. 268–280, 272.
[2] Drobež, Eneja. Kolektivno upravljanje malih glasbenih pravic: doktorska disertacija, 2015. Ljubljana: Nova univerza.
[3] Drobež, Eneja. Kolektivno varstvo avtorske in sorodnih pravic, 2017. Ljubljana: GV Založba.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
