Priznam, da sem pogrešala nežni glas računalniških tipk, ki ga moja tipkovnica »spušča« od sebe, kadar oblikujem besedilo – pa naj si bo za kolumne ali kakšno drugo besedilo. Najpogosteje imam med škrabljanjem tipk tudi dovolj časa, da misli oblikujem, prelijem v besede in na koncu preberem na dah, da začutim smisel in preverim, ali sem uspela preslikati moja razmišljanja v dokument (beri: na list).
Zakaj se nekaj časa nisem oglasila? Ne obstaja nič kaj poseben razlog, zgolj dejstvo, da me je čas enostavno prehiteval. Včasih smo se radi pošalili, da nismo dobili obvestila (šefov, koga pa drugega!), da ima dan 26 ur. Malo za šalo, malo za res – počasi si grem res na živce, ko pogovor (spet) začnem z besedami: Oprosti, res nisem imela časa – da bi te poklicala, da bi spila kavico, da bi obudila spomine. Dovolj, sem si rekla in, kako pa drugače, sprejela zavestno odločitev, da bo zdaj pa drugače. Držimo pesti!
Najprej sem morala seveda ugotoviti, kdo ali kaj mi jemlje čas. Najbolj odkrit odgovor, ki pa je po svoje tudi poštena samorefleksija, je: jaz sama. Pa ne gre za vprašanje organiziranosti delovnega časa, niti za vprašanje razdeljevanja delovnih obveznosti, kar je itak najlepši del »šefovanja«. Preprosto te čas ujame. Globoko zatopljena v pregledovanje sodnega spisa pozabim na pripravo dopisov, pozivov, prijaznih opomnikov. No, pozabim seveda ne, ker me opomni rokovnik – tisti velik, letošnji je zlate barve, kjer so roki in sodna opravila vpisani z rdečo, sestanki z modro in tako naprej po barvni lestvici.
Praviloma so petki tisti dan v tednu, ko v pisarni pregledamo stvari, odprte zadeve - razumljivo, vedno za prihodnji teden. Kaj daljšega časovnega obdobja si niti ne moremo privoščiti, pa čeprav sodišča in upravni organi praviloma naloženim obveznostim določijo kar primerne roke. Večina sodnikov jih tudi podaljša, če jih pravočasno obvestimo in seveda predložimo ustrezna dokazila. Vse večkrat pa se, morda presenetljivo, srečujem z neverjetno togostjo upravnih organov, ki se določenega roka držijo za vsako ceno. Ja, saj s tem ni nič narobe, ko bi se le tudi oni držali npr. zakonskih rokov, v katerih naj bi sprejeli svoje odločitve.
Ne, nič se ne pritožujem. Razumem, da vsakdo izmed nas opravlja svoje delo po svojih najboljših močeh in z vso dolžno skrbnostjo in strokovnostjo. Odkloni od pričakovanega, včasih celo zakonsko predpisanega, pa postajajo del sistema, kar ni dobro. Ne za sistem/e ne za državljanke in državljane, še manj pa za tiste, ki v samih sistemih delamo in delujemo, s čimer jih nedvomno tudi sooblikujemo. Pa smo vsi skupaj sposobni in pripravljeni prevzeti svoj del odgovornosti za pretekla ravnanja in, kar je po mojem mnenju še bolj pomembno, prevetriti zadeve in narediti tisto nekaj malega, da bomo lahko rekli, da smo se potrudili, da bi bilo drugače? Prav namenoma nisem zaključila stavka z besedico »boljše« - včasih je namreč že drugače dovolj.
Vsaj meni se zdi, da je čas oziroma pomanjkanje le-tega, eden glavnih elementov, po katerem presojamo delovanje sistema. Tako učinkovitost povezujemo s časovno komponento: kratkotrajni postopek je učinkovit. Postopka, ki se vleče kot jara kača, pa praviloma ne vidimo kot učinkovitega. Bodimo pravični, tudi dolgotrajni postopki so in vedno bodo, če je takšna narava spora. Pa zato niso nič manj učinkoviti. Učinkovitost sodnega postopka se meri tudi z zelo preprosto definicijo: ali je bil spor rešen? Če je odgovor da, je bil postopek učinkovit. Ali je prinesel pričakovani rezultat – pravico – to je pa drugo vprašanje, na katerega si morajo vedno znova odgovoriti stranke same.
Za spremembe je potreben čas in ljudje. Brez njih in njihovih dejanj se ne bo spremenilo nič ali pa bore malo.
V eni od prejšnjih kolumn sem se dotaknila treh sistemov, za katere v zadnjem času slišimo, da so tik pred kadrovskim kolapsom – šolstvo, zdravstvo in sodstvo. V prvi sem vpeta zasebno in po potrebi, v drugi nič več, v tretji pa strokovno in poklicno vsak dan.
Navezala se bom na izjavo stanovskega kolega odvetnika Boštjana Penka, ki je povedal, naj mi dovoli, da ga parafraziram, da že več kot pet let čaka na kazensko ovadbo – v zadevi svoje stranke, da ne bo pomote. Od tu naprej podajam svoje mnenje. Ni redkost, je pa velika anomalija, ki je že sam sistem ne bi smel dopuščati. Predvsem pa je ostali udeleženci v postopkih ne bi smeli jemati kot nujno (in zato znano) zlo. Kot opažam, nastajajo v sistemih, tudi v sodnem, nekakšna ozka grla, ki znižujejo učinkovitost ne glede na celostne in vseobsegajoče ukrepe, ki bodo »enkrat za vselej« rešili težave in nam povrnili zaupanje v sodni sistem. Takšnih ukrepov ni. Sploh ne s tako velikimi koraki v tako kratkem času. Kratek čas? Ja, država pač deluje na »olimpijski« princip štirih let – od sklica do sklica Državnega zbora, od vlade do vlade, od ministra do ministra. Še sreča, da imajo vsaj sodniki trajni mandat. Si predstavljate, da bi se še tukaj menjali?
Površni odgovor, kaj storiti, da bi se stvari spremenile, je najbrž tisto, kar vsak dan slišimo ali preberemo v medijih: poskrbeti, da bo na voljo več kadrov. Potem sledijo, praviloma, posplošene fraze o povečanju vpisnih mest na univerzah, zvišanju plač in podobne puhlice, ki jim verjamejo le še avtorji sami in kakšna stara naglušna teta, ki je poslušala, kakšno bo jutri vreme, da bo vedela, kaj posaditi, pa je slučajno ujela še politika, ki je (pa že) rožice (po)sadil.
Krona vseh puhlic, s katerimi nas zasipajo, je tista: to delamo zato, da bi okrepili zaupanje državljank in državljanov v pravno (po potrebi nadomestiti besedo »pravno« z besedo »socialno«) državo. Težko je krepiti nekaj, česar ni več. Če bi ljudje zaupali v pravno državo, ki jo nedvomno predstavlja tudi pravosodje, bi zaupali v odločanje sodišč na prvi stopnji, pravice ne bi iskali vse do Bruslja. Ampak sodni postopek je praviloma nadaljevanje nekega že prej neučinkovitega reševanja družbenih vprašanj ali morda tradicionalnega vzorca vedenja družbe. Najprej pride seveda na misel plačilna nedisciplina, ki je država nekako ne zna prepoznati kot pravir vseh ostalih težav in zapletov. Ne bom se dotikala pravičnosti davkov, še sploh ne odstotkov, v katerih so odmerjeni. Poudarila bi rada dejstvo, da nekako ni dovolj visoke stopnje zavedanja, da davki niso le prihodek države, njihov namen ni financiranje obstoja države same po sebi. Končni rezultat plačanih davkov (in drugih dajatev seveda) je zagotavljanje obstoja, delovanja in izvajanje javnih storitev državljanke in državljane. In nič drugega. Javne storitve niso le javna razsvetljava, javni promet, pač pa tudi zdravstvo, šolstvo, skrb za starejše, skrb za kulturo, zgodovino, jezik in še tisoč stvari bi lahko našteli. In čeprav se včasih zdi, da so pravi nebodigatreba, je neizpodbitno dejstvo: zagotavljanje teh (javnih) dobrin je ključnega pomena za delovanje družbe (države, če že hočete), ki bi bila brez javnega denarja (plačanih davkov) povsem drugačna. Boljša? Ne vem, morda tudi ne.
Čas je denar. Prazgodovinski rek, ki še kako velja tudi danes. In smo na začetku moje današnje kolumne. Vesela sem, da sem si vzela čas in se prepustila prelivanju razmišljanja o času in ljudeh v dvodimenzionalno obliko. Vesela sem, da ste si tudi vi vzeli čas, da ste moje razmišljanje prebrali. Najbolj pa bom vesela, če si boste danes, jutri ali katerikoli dan vzeli čas zase. Minuto tu, minuto tam, pogovor ob kavi – vedno dobra in zanesljiva naložba v nas same.
Jaz? Dovolila si bom vzeti »mojih pet« minut, kot se glasi sladkosnedni slogan, in bom v miru popila kavico, poklepetala z mojimi, morda pa bom celo odpujsala (hvala, g. Jurij Souček) na sprehod.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
