Si upamo kot družba seči dlje in popolnoma prepovedati elektronske medije za otroke ter za vse, tako za otroke in kot tudi za odrasle, še vsa družabna omrežja? Nekaj zgledov za to je že v tujini. Avstralija je omejila dostop za otroke, EU pripravlja ukrepe, ki bi omejili dostope za otroke. Kitajska ima sicer svoja omrežja, vendar nič manj zasvojenosti z njimi.
Da, omrežja vodijo v zasvojenost. Zasvojenost se kaže na številne načine. Najprej s tem, da je vse več le na pol pismenih, nato z motnjami pozornosti in na koncu še s prepričanjem, da so drugi odgovorni za vse slabše kognitivne in tudi čustvene sposobnosti posameznikov.
Naj ilustriram s primerom. Pred nekaj dnevi sem v trgovini s pohištvom gledal mamo z otrokom starim približno tri leta. Plezal je po vsem, loputal z vrati razstavljenih omaric, pa vseeno ni mama niti za hip umaknila oči z ekrana, le sem ter tja je poklicala njegovo ime in rekla, da naj neha. Seveda ni. Obupno si je prizadeval, da bi pridobil njeno pozornost. Ni mu uspelo.
Mama je zasvojena. Ogledovanje stotin in tisoč objav je znak zasvojenosti. Nekemične zasvojenosti. Sliši se nenevarno, a je primerljivo s katero koli drugo zasvojenostjo, na primer z zasvojenostjo z alkoholom. Razlika je morda v tem, da sedaj že vsi vemo, da je zasvojenost z alkoholom resen problem, za zasvojenost z elektronskimi mediji pa se delamo, da to ni problematično, čeprav je enako ali morda še malce bolj, ker pijanskemu dnevu sledi dan z mačkom, ki ga je mogoče telesno občutiti, dnevu z elektronskim medijem, pa sledi naslednji dan z elektronskim medijem brez vmesne pavze za dan počitka zaradi mačka, ki bi ga bilo potrebno pozdraviti.
Pripovedovalo se je, da so pred desetletji v z alkoholom zasvojenih družinah dajali že dojenčkom v stekleničko malo alkohola, da so bili otroci bolj mirni. Sedaj z elektronskimi mediji zasvojeni starši dajejo otrokom elektronske medije, da ne »težijo« kar naprej. Otrok pri komaj nekaj letih ali še to ne, bulji v ekran, na ekranu se mu prikazujejo čim bolj dinamične slike in je mir v hiši.
Potem pride šola in s šolo osuplost, kako to, da ta otrok ni najbolj uspešen, najbolj čudovit, najbolj takšen kot so skoraj vse objave na družbenih omrežjih. Tukaj se težavi, da otrok ne zmore nalog, ki so jih otroci še pred nekaj leti zmogli, saj živi že od malega z hudo zasvojenostjo, pridruži še skoraj narcistično prepričanje staršev, da mora biti vse tako bleščeče, kot je videti na družbenih omrežjih. Možgani preprosto ne morejo verjeti, da so objave fikcija, nemalokrat namenoma ustvarjena za to, da zasvoji in da nekaj proda, če drugega ne, vsaj osebna prepričanja avtorja.
Statistika otrok s posebnimi potrebami je v oči bijajoča. Iz leta v leto narašča delež teh otrok in je v lanskem šolskem letu že presegel 10 %.
Iskreno dvomim, da so današnji otroci kaj bolj omejeni v svojih sposobnostih, kot so bili otroci izpred let ali desetletij. Sklepam, da je delež otrok s posebnimi potrebami vse večji in večji, predvsem zaradi nerealnih pričakovanj staršev, zasvojenost z elektronskimi napravami in družbenimi omrežji, tako otrok kot tudi staršev, ter popustljivosti sistema, ki poskuša s prilagoditvami potrebam in zahtevam otrok in staršev, ustvariti lažen vtis, da to ni pomembno, da se bo prilagodil ves svet, da bo vsak lahko dosegel karkoli že misli, da mora doseči, čeprav za to dejansko nima sposobnosti in tudi ne volje, da bi v to vlagal svoj napor.
V duhu amerikanizacije družbe se ustvarja po celem svetu mit "American Dream", da vsak lahko doseže vse, kar seveda ne drži. Skrita plat tega je, da več kot 10 % prebivalcev ZDA živi pod pragom revščine,[1] to je skoraj 40.000.000 ljudi. Samo brezdomcev je po grobi oceni cca 771.000.[2] In iz tega miselnega okolja uvažamo ideje v svoj svet. Družbeni mediji so pri tem propagandni stroj, ki dela nam prilagojeno različico "American Dream", tako da starši otrok v šolo ne pospremijo z besedami: »Uči se, poslušaj učitelja«, pač pa z besedami »Uživaj. Lepo se imej. Najboljši si.« Kot nekakšen recept za težave. Ko do težav pride, so seveda krivi drugi, saj družbeni mediji slikajo lažno podobo, da so vsi srečni, da vsi uživajo, da uspehi pridejo sami od sebe.
»Lahko vam obljubim le kri, trdo delo, znoj in solze,« je rekel Winston Churchill ob nastopu premierskega mandata leta 1940. Britanci, in celo svet, so mu ob tem ploskali in naredili prav to. Nase so prevzeli breme težkih časov. Si predstavljate, da bi danes nek politik ali učitelj napovedal enako? Dobil bi nič glasov ali pa odpoved v službi. Otroke poskušamo obvarovati frustracij, dejansko pa jim s tem odvzamemo možnost, da bi se naučili premagovati frustracije in možnost, da bi se naučili, da se je potrebno za dosežke v življenju potruditi, da učenje praviloma ni »uživanje«, pač pa mukotrpno delo, ki se ga je potrebno lotiti znova in znova in pri tem tudi sprejeti, da včasih uspe bolje in drugič ne tako dobro. Pa tudi, da ni vsak za vsako stvar.
Rezultati kakovosti sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji,[3] kažejo, da na primer bralna pismenost pada, pa nam vseeno na vsakem koraku ponujajo rešitev prav v uporabi elektronskih medijev in umetne inteligence.
Švedska je začela z elektronskim delom v izobraževanju pred več kot desetletjem. Rezultati so bili zaskrbljujoči. Inštitut Karolinska ugotavlja, da je takšen sistem popolnoma napačen.[4] Mnenje si velja prebrati. Sam sem ga bral s pomočjo prevajalnika, tako da nikakor ne zagovarjam vrnitve v čas pisalnih strojev, vendar velja tehnologijo uporabljati s pametjo in za tisto, kar je smiselno, ne za zapravljanje časa in disociacijo. Na podlagi tega je Švedska vlada spremenila in bistveno obrnila sistem izobraževanja. Temelj spet postajajo tiskani učbeniki, pisanje z roko in poučevanje pod vodstvom učitelja. Švedska si prizadeva za vrnitev k osnovam in ponovno vzpostavitev močnega, na znanju temelječega šolskega sistema, pri čemer se bodo zgodnji razredi osredotočali na osnovne spretnosti, kot so branje, pisanje in računanje. Digitalni učni pripomočki bi se morali v pouk uvajati šele v starosti, ko spodbujajo učenje učencev in ga ne ovirajo.[5]
Verjetno bi se nekaterim porušilo njihovo ekonomsko preživetje, če se naredi drzen korak in pove, da so družbeni mediji enako zasvojljivi in nepotrebni kot alkohol. Za nekatere občasna sprostitev, za druge globoka zasvojenost, za skoraj vse pa popolnoma nepotrebno zapravljanje časa ali umik v disociacijo. Bi kot prvi na svetu naredili ta drzen korak? Morda bi s tem tvegali, da ZDA uvedejo sankcije zoper Slovenijo. Ekonomija digitalnega je namreč zelo povedna. Med največjimi izvoznimi artikli mega korporacij ZDA so prav digitalni mediji. Evropski trg digitalnega oglaševanja obsega cca 119 milijard evrov, od tega skoraj 24 % družbeni mediji.[6] Noben družbeni medij ni iz EU. Teh 24 % od 119 milijard evrov ali cca 28,5 milijarde evrov tako plačamo nekomu drugemu. Države EU si od tega ne upajo niti obračunati davka.
Si torej upamo uvesti prohibicijo elektronskih medijev ali vsaj družbenih omrežij? Bi zdržali pritisk korporacij, ki s tem služijo milijarde in tudi ogorčenje vseh zasvojencev, ki bi ostali brez svoje doze »opija«? Morda bi bila potem pismenost boljša, morda bi bilo manj otrok s posebnimi potrebami. Morda pa bi bilo kot v tisti slavni pesmi Adija Smolarja: »Bognedaj, da bi crknu televizor.«[7]Ključno je, ali si upamo. In da, tudi ta posnetek Smolarjeve pesmi je na spletni platformi megakorporacije iz ZDA, saj kot kaže, v EU nismo sposobni narediti nič podobnega.[4] https://www.regeringen.se/contentassets/d818e658071b49cbb1a75a6b11fa725d/karolinskainstitutet.pdf
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
