»Samostojni podjetniki si ne izplačujejo plače in hkrati tudi nimajo dobička«

Gre za novo (ali bolje rečeno: ponovno uvedeno) določbo, ki je bila v novelo ZZDej-N vključena z amandmajem koalicije v drugem branju. Prvotni vladni predlog novele je omejitve glede uporabe presežka prihodkov nad odhodki predvidel zgolj za javne zavode. S koalicijskim amandmajem pa je bila ta ureditev (znova) razširjena tudi na koncesionarje, torej zasebne izvajalce javne zdravstvene službe.

Z novelo sprejeta ureditev, ki določa dopustne načine razpolaganja s presežkom prihodkov nad odhodki, pomeni širši sistemski izziv, ki ga je mogoče obravnavati z različnih zornih kotov. Tokrat bom zavestno ostal znotraj pravnega okvira te nove ureditve in se ne bom posebej opredeljeval do njene ekonomske (ne)smiselnosti oziroma (ne)primernosti.

Osnovi pravni izziv je že dejstvo, da je Ustavno sodišče leta 2018 v zadevi U-I-194/17-21 soglasno odločilo, da je bilo določilo takratnega drugega odstavka 3. člena ZZDej, da lahko izvajalci zdravstvene dejavnosti [dejavnost] opravljajo na nepridobiten način, tako da se presežek prihodkov na odhodki porabi za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti, kolikor ureja presežke prihodkov nad odhodki za izvajalce zdravstvene dejavnosti v okviru javne zdravstvene službe, ki so gospodarske družbe in zasebni zdravniki, neustavna. Čeprav nisem ustavni pravnik, mi – vsaj na prvi pogled – ni tako zelo očitno, v čem naj bi bila nova ureditev bolj v skladu z Ustavo od tiste, ki jo je Ustavno sodišče pred nekaj leti soglasno razveljavilo. Ta pomislek je bil očitno znan tudi predlagateljem amandmaja, saj so v obrazložitvi izrecno navedli omenjeno odločbo Ustavnega sodišča. Vendar menijo – po mojem mnenju neprepričljivo –, da je nova ureditev ustavno vzdržna, ker naj bi omejevala le razpolaganje s presežkom v okviru koncesijske dejavnosti kot dela javne mreže, ne pa opravljanja drugih (pridobitnih) dejavnosti istega izvajalca.

Vendar tudi ta zelo konkreten ustavnopravni pomislek ni osrednja tema te kolumne. Njeno bistvo je drugje – v razlagi izrecnega zakonskega pravila, da lahko koncesionar presežek prihodkov nad odhodki porabi (zgolj) za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti.

V skladu z 41. členom ZZDej lahko javno službo v zdravstveni dejavnosti na podlagi koncesije opravljajo domače in tuje pravne ter fizične osebe, če izpolnjujejo pogoje, določene z zakonom. Po 42. členu istega zakona se koncesija lahko podeli fizični ali pravni osebi. Koncesija je vezana na izvajalca zdravstvene dejavnosti, njegov pravni status in dejanskega lastnika v času izdaje koncesijske odločbe.

Zdravniki koncesijsko dejavnost najpogosteje opravljajo v eni izmed naslednjih pravnoorganizacijskih oblik:

• samostojni podjetnik (s. p.);
• zasebni zdravstveni delavec;
• zasebni zdravstveni zavod;
• družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.).

Ob tem velja poudariti, da gre le za najpogostejše pravnoorganizacijske oblike in da zakon ne določa izrecnih omejitev, ki bi preprečevale opravljanje koncesijske dejavnosti tudi v drugih oblikah. Z vidika nove ureditve bi bila lahko posebej zanimiva tudi razprava o morebitnih prednostih izvajanja koncesijske dejavnosti v obliki zadruge. A o tem morda kdaj drugič.

Če se vrnem: koncesijsko dejavnost je mogoče opravljati kot fizična oseba ali kot pravna oseba, ki ji je koncesija podeljena.

Kadar je koncesija podeljena pravni osebi, koncesijsko dejavnost izvajajo fizične osebe, ki so pri tej pravni osebi v delovnem razmerju oziroma z njo v drugem ustreznem pogodbenem razmerju. Nagrada za delo (plača, honorar ipd.) takšne fizične osebe (na primer zdravnika) za pravno osebo koncesionarja pomeni bodisi strošek dela bodisi strošek storitev. V vsakem primeru gre – z računovodskega vidika – za odhodek pravne osebe. ZZDej ne omejuje vrste, obsega ali višine teh odhodkov, temveč zgolj razpolaganje koncesionarja s presežkom prihodkov nad odhodki.

Poenostavljeno: zakon ne omejuje višine plače, božičnice ali drugih prejemkov, ki jih koncesionar lahko nameni tistim, ki v njegovem imenu opravljajo dejavnost. Omejena je zgolj možnost razpolaganja s presežkom prihodkov nad odhodki. Družbeniki takšne družbe si tako ob koncu leta na primer ne morejo izplačati dividend, lahko pa si ti isti družbeniki, ki so s to družbo v delovnem razmerju, neomejeno povečajo plačo ali izplačajo druge nagrade iz delovnega ali pogodbenega razmerja.

Kadar je koncesija podeljena fizični osebi (samostojnemu podjetniku ali zasebnemu zdravstvenemu delavcu), to dejavnost praviloma opravlja kar ta ista oseba, seveda pa lahko zaposli ali najame tudi dodatno delovno silo.

Čeprav imajo tudi podjetniki v izkazu poslovnega izida postavki »stroški dela« in »stroški storitev«, je ti dve postavki treba pravilno razumeti. Nepoznavalec bi namreč lahko sklepal, da mednje spadajo tudi stroški dela podjetnika samega. Vendar ni tako.

Med stroške dela se uvrščajo zgolj stroški, povezani z osebami v delovnem razmerju pri podjetniku, med stroške storitev pa skladno s SRS 12.5 na primer stroški po pogodbah o delu, avtorskih pogodbah ali drugih civilnopravnih razmerjih s fizičnimi osebami, ki niso zaposlene. Stroški podjetnikovega lastnega dela mednje ne spadajo.

Posledično stroški dela oziroma podjetniške aktivnosti samostojnega podjetnika ne pomenijo stroška podjetja in tako tudi ne odhodka. Nagrada samostojnega podjetnika je torej po definiciji enaka razliki med prihodki in odhodki.

Povedano drugače: če podjetnik nima presežka prihodkov nad odhodki, potem ob doslednem upoštevanju pravil evidentiranja to pomeni, da v celotnem letu ni zaslužil niti enega samega evra za svoje življenje oziroma zasebno potrošnjo. Tak podjetnik torej svojo dejavnost opravlja povsem brezplačno.

Iz previdnosti naj še dodam, da samostojni podjetnik seveda ne more sam s sabo skleniti delovnega razmerja – torej ni mogoče, da bi se formalno zaposlil v lastnem podjemu, s čimer bi »presekal gordijski vozel« odhodkov.

In prav tukaj pridemo do jedra problema nove ureditve: če zakon podjetniku oziroma zasebnemu zdravstvenemu delavcu prepoveduje uporabo presežka prihodkov nad odhodki za zasebne namene, mu s tem de facto prepoveduje, da bi za svoje delo prejel kakršnokoli nadomestilo.

Ko so na ta izziv opozorili zobozdravniki, je Ministrstvo za zdravje hitro pojasnilo, da predstavljeno sklepanje ni pravilno in da novela v ničemer ne spreminja položaja koncesionarjev, ki delujejo kot fizične osebe, saj »novela omejuje (zgolj) izplačevanje dobička, ki nastane z opravljanjem dejavnosti, ki je javna služba, torej s koncesioniranim delom dejavnosti. Zasebni zdravstveni delavci in samostojni podjetniki pa so fizične osebe z dejavnostjo, kar pomeni, da si ne izplačujejo plače, ker niso zaposleni sami pri sebi, ampak hkrati tudi nimajo dobička«.[2]

To na prvi pogled težko razumljivo razlago položaja podjetnikov je Ministrstvo za zdravje kasneje dodatno pojasnilo v dokumentu z dne 8. 7. 2025. Na svoji spletni strani so zapisali, da je treba drugi odstavek 3. člena ZZDej razlagati v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS).

Ministrstvo tako meni, da presežek prihodkov nad odhodki pri gospodarskih subjektih pomeni dobiček, medtem ko se v skladu s točko 30.4 SRS poslovni izid samostojnega podjetnika – ki prav tako pomeni razliko med prihodki in odhodki – imenuje bodisi podjetnikov dohodek bodisi negativni čisti poslovni izid, če so odhodki višji od prihodkov. Po tej razlagi določba drugega odstavka 3. člena ZZDej za podjetnike ne velja.

Gre za pravno in sistemsko povsem nerazumljivo pojasnilo, saj v drugem odstavku 3. člena ZZDej sploh ni uporabljen pojem »dobiček«, temveč izrecno govori o presežku prihodkov nad odhodki. Pri tem je bistveno, da zakon svojih učinkov ne navezuje na terminološko razliko med »dobičkom« in »podjetnikovim dohodkom«, temveč na objektivno računovodsko stanje – presežek prihodkov nad odhodki, ne glede na poimenovanje.

Pri tem posebej opozarjam, da so SRS in davčna zakonodaja terminološko izrazito neusklajeni. Zakon o dohodnini (ZDoh-2) v prvem odstavku 48. člena določa, da je davčna osnova za odmero dohodnine pri dohodku iz dejavnosti dobiček, ki se ugotavlja kot razlika med prihodki in odhodki. SRS pa isto razliko imenuje poslovni izid samostojnega podjetnika.

Po drugi strani se zakon, ki ureja obdavčitev pravnih oseb, imenuje Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2). Ta v 12. členu določa, da je osnova za odmero davka dobiček, ki je prav tako definiran kot presežek prihodkov nad odhodki.

S tem želim predvsem opozoriti, da se pojma »dohodek« in »dobiček« v zakonodaji očitno uporabljata nedosledno in torej posledično kot sinonima, zato razlikovanje, ki ga v svoji razlagi uvaja Ministrstvo za zdravje, nima ustrezne pravne podlage.

Ob tem je treba še enkrat posebej poudariti, da ZZDej ne vsebuje ne besede »dobiček« ne besede »dohodek«, temveč izrecno govori o presežku prihodkov nad odhodki. Takšna dikcija pomeni, da zakon – če ga razumemo dobesedno – fizičnim osebam s koncesijo za opravljanje zdravstvenih storitev dejansko prepoveduje vsakršno nadomestilo za njihovo lastno delo.

Ker je takšna ureditev očitno nevzdržna in pravno nekonsistentna, je treba razmisliti, ali obstaja ustrezna nadomestna razlaga. A vsaj na prvi pogled ni videti, da bi bila rešitev preprosta.

Tudi ureditev, po kateri bi bilo razpolaganje s presežkom prihodkov nad odhodki omejeno zgolj pri koncesionarjih, ki delujejo kot pravne osebe, ne pa tudi pri koncesionarjih, ki so fizične osebe, težko vzdrži resnejšo pravno presojo. Ni namreč jasno, na kateri bistveni razliki bi temeljilo različno obravnavanje dveh pravno zelo podobnih položajev. Pri tem imam zlasti v mislih primer, ko je koncesionar pravna oseba v obliki enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri je zdravnik hkrati edini družbenik in poslovodja.

Pri tem posebej opozarjam na skoraj naivno naravo obstoječe zakonske ureditve. Zdravnik koncesionar, ki opravlja dejavnost prek pravnoorganizacijske oblike gospodarske družbe (ali zasebnega zavoda), lahko do zakonsko prepovedanega razpolaganja s presežkom prihodkov nad odhodki pride posredno – že s preprostim dvigom odhodkov družbe. To na primer vključuje dvig lastne plače ali druge povsem zakonite odhodke iz naslova delovnega razmerja. Takšna izplačila se računovodsko štejejo kot odhodek in zato ne pomenijo izplačila presežka prihodkov nad odhodki. Tako so povsem zakonita. Res je sicer, da je takšno izplačilo lahko davčno manj ugodno kot izplačilo dobička (na primer dividende), a zakonsko omejeno ni.

Ureditev je še toliko bolj problematična, če bo vzdržala interpretacija Ministrstva za zdravje, po kateri naj navedene omejitve sploh ne bi veljale za samostojne podjetnike in zasebne zdravnike. Ti bodo tako lahko delovali po vzorcu t. i. neželenega profitnega poslovanja, ki ga zakon domnevno skuša preprečiti.

Morda pa zakonodajalčev namen vendarle ni bil omejevanje mikrokoncesionarjev (posameznih zasebnikov ali enoosebnih družb), temveč je bil izrecno usmerjen proti t. i. velikemu kapitalu, ki bi z množico koncesij in zaposlenega medicinskega osebja ustvarjal znatne dobičke na račun socialne blagajne?

Tudi takšno stališče pa je vsebinsko nedosledno. Opravljanje koncesijske dejavnosti v okviru javne zdravstvene službe je namreč v celoti podvrženo regulaciji cen. Po mojem razumevanju so vse zdravstvene storitve v javni mreži cenovno regulirane. Cena posamezne storitve je vnaprej določena in enaka za vse izvajalce – ne glede na njihovo pravnoorganizacijsko obliko. Cenovna izhodišča so torej enaka tako za javne kot za zasebne izvajalce.

Koncesionar lahko do presežka prihodkov nad odhodki pride na več načinov: z učinkovitejšim poslovanjem, znižanjem standardov storitev ali z izbiranjem bolj »donosnih« pacientov ali z izvajanjem tistih zdravstvenih storitev, ki so objektivno bolje ovrednotene, tj. t. i. cherry picking.

Če si bolj učinkovitega poslovanja in racionalnega poslovanja lahko zgolj želimo in ga na vso moč podpiramo, je po drugi strani povsem jasno, da sta tako nižanje standardov kot cherry picking neželena in da je naloga sistema, da oba izziva dosledno uredi.

Vprašanje standardov kakovosti zdravstvenih storitev je primarno strokovno-medicinske narave in mora biti urejeno z ustreznimi pravnimi predpisi in učinkovitim nadzornim mehanizmom, ki se mora dosledno izvajati tako pri javnih kot pri zasebnih izvajalcih. Standardi kakovosti morajo biti jasno in univerzalno opredeljeni ter enaki za vse izvajalce, ne glede na njihovo pravnoorganizacijsko obliko.

Po mojem mnenju omejitev razpolaganja s presežkom prihodkov nad odhodki ni mehanizem, ki bi lahko ustrezno odgovoril na izziv morebitnega nižanja standardov pri zasebnih izvajalcih javne zdravstvene službe.

Izziv izbiranja donosnejših pacientov oziroma tistih storitev, ki so bolje ovrednotene, je morda kratkoročno zahtevnejši problem, vendar ni nerešljiv. Rešitev je verjetno treba iskati v ustreznejši cenovni strukturi zdravstvenih storitev – morda v kombinaciji z ureditvijo, podobno t. i. izravnalnim shemam, ki smo jih poznali pri dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju. Takšna shema bi na primer omogočala, da so izvajalci, ki v povprečju obravnavajo »ugodnejše« paciente, za te storitve plačani z določenim diskontnim faktorjem. Tudi če s temi predlogi morda nisem predlagal povsem jasne ali celovite rešitve, pa sem prepričan, da so tovrstni mehanizmi vseeno primernejše orodje za omejevanje pojava cherry picking kot zakonski ukrep, ki omejuje razpolaganje s presežkom prihodkov nad odhodki.

In če se vrnem k izhodišču: izjava, da si samostojni podjetniki ne izplačujejo plače in hkrati tudi nimajo dobička, žal vse prepogosto drži. Podjetniki si res ne izplačujejo plače, ker niso v delovnem razmerju, hkrati pa pogosto tudi nimajo dobička – ali pa je ta zgolj simboličen. Menim, da bi si kot družba morali želeti, da vsaj drugi del te izjave ne bi bil pravilen – in da bi večina podjetnikov ustvarjala presežek prihodkov nad odhodki, po možnosti čim večjega obsega. Stvar terminološke debate pa je, ali ta presežek na koncu imenujemo dobiček ali dohodek podjetnika.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.