Niti leto dni ni minilo od lanskoletnega referendumskega fiaska, ko smo že soočeni z novim. Spet gre za nacionalni posvetovalni referendum in ponovno tudi za zelo pomembno referendumsko temo. Podobno kot je oktobra lani Državni zbor preklical svoj že razpisani posvetovalni referendum o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem – JEK 2 (glej mojo kolumno Referendumski fiasko, z dne 28. 10. 2024), se nam zdaj obeta preklic že sprejete odločitve Državnega zbora o razpisu referenduma o slovenskem povečevanju obrambnih izdatkov v okviru slovenskih zavez obrambni zvezi Nato. Če bo tudi tokrat prišlo do preklica že izglasovanega referenduma, bo to sicer dobro zato, ker je bil ta referendum izglasovan nepremišljeno in vsebuje nejasno oziroma zavajajoče vprašanje. Toda tako v primeru preklica, kot v primeru morebitne izvedbe tega referenduma, lahko že zdaj ugotovimo, da je bil institutu referenduma zaradi predvolilnih političnih igric ponovno zadan boleč udarec, ki odraža nizko raven demokratične kulture in politične zrelosti v Sloveniji. To velja še toliko bolj, če upoštevamo, da je spor okoli navedenega referenduma pospremila še napoved predsednika vlade o razpisu referenduma o članstvu v Natu.
Poslanci se od lanskoletnega referendumskega fiaska niso naučili praktično ničesar. Po tem, ko je stranka Levica vložila predlog za izvedbo posvetovalnega referenduma, ki ga lahko o zadevah iz lastne pristojnosti razpiše le Državni zbor, se je očitno večjemu delu vladajoče koalicije zdelo povsem samoumevno, da do referenduma sploh ne more priti, saj usmeritve Levice glede omejevanja oziroma zmanjševanja obrambnih izdatkov niti parlamentarna opozicija niti stranka Svoboda, ki dominira na strani vladajoče koalicije, ne podpirata. Prav takšne informacije o zakulisnem dogajanju so po presenetljivem sklepu o izvedbi referenduma zaokrožile tudi v parlamentarnih in širših političnih kuloarjih. Ker se je torej (naivno) zdelo, da do odločitve o razpisu referenduma ni mogoče priti, se nekatere poslanske skupine sploh niso potrudile posvetiti pozornosti Zakonodajno-pravni službi Državnega zbora, ki je opozorila na vprašljivost oziroma spornost referendumskega vprašanja. Tistim poslanskim skupinam, ki so se iskreno zavzemale za ta referendum, ter tistim, ki so mu svojo podporo nameravale nameniti zgolj zato, da razrahljajo in sprejo vladno koalicijo, pa je bila takšna pravna brezbrižnost le voda na njihov mlin. Vse skupaj je namreč očitno del zgodnjega predvolilnega spopadanja med političnimi strankami, ki seveda zdaj krivdo za referendumski fiasko valijo druga na drugo, pri čemer pa smo na koncu poraženci takšne neuspele referendumske zgodbe predvsem državljani in država.
Da bi bila celotna situacija še bolj politično zmedena in že kar bizarna, se je 4. julija na izglasovani posvetovalni referendum predsednik vlade odzval z napovedjo možnega referenduma o članstvu Slovenije v Natu. Ta drugi napovedani referendum bi zadevo seveda tako pravno kot politično še dodatno zapletel in poslabšal, zato je mogoče vsaj z delnim olajšanjem sprejeti dejstvo, da je premier od svoje zamisli kasneje odstopil ter se odločil s pomočjo poslancev svoje stranke predlagati razveljavitev odločitve o prvem, že sklicanem referendumu. Toda ob tem ostaja grenak občutek, da politično tudi v tako pomembnih zadevah, kot je načrtovanje obrambe države, slovenska politika ravna nepremišljeno in nezrelo.
Prejšnji teden so bile v medijih in drugod izražene številne strokovne in laične kritike rokohitrskega in politično nenačelnega izglasovanja posvetovalnega referenduma o stroških za obrambne izdatke ter seveda tudi kritike dramatične napovedi možnega referenduma o članstvu Slovenije o Natu. Posebno kritiko je političnim strankam namenila tudi predsednica republike, ki je ob obeh napovedanih »obrambnih referendumih« dejala, da si želi, da si Slovenija ne dela sramote v mednarodni skupnosti, politika pa naj se pogovori in naj ne bo pri tako pomembnih temah na različnih bregovih. In res je v zvezi s slovenskimi zavezami zvezi Nato, ki pomenijo postopno poveč(ev)anje izdatkov za obrambo, prišlo do številnih nerazumljivih potez. Državni zbor in opozicija sta bila o teh zavezah očitno obveščeni naknadno, kar pomeni, da ni bilo v zvezi s tako pomembno odločitvijo nobenega temeljitejšega predhodnega posveta in seveda še manj sporazuma med koalicijo in opozicijo. Po sprejemu teh zavez na vrhu Nata pa so vladne stranke še različno javno komunicirale vsebino teh zavez in povzročile dodatne nejasnosti.
Vsemu temu je sledil referendumski predlog Levice z vprašanjem: »Ali ste za to, da Slovenija povečuje obrambne izdatke tako, da bodo ti leta 2030 dosegli tri odstotke BDP-ja letno, kar je trenutno približno 2,1 milijarde evrov.« Iz tega vprašanja sledi, da lahko na referendumu »proti« glasujejo tako tisti, ki so za zmanjšanje tako predlaganega obsega financiranja, kot tudi tisti, ki so za njegovo povečanje. To pa pomeni, da se glasovi »proti« nepregledno cepijo v dve skupini, pri čemer bi iz referendumskega izida ne bilo mogoče ugotoviti, kateri glas »proti« sodi v katero od obeh skupin. Ob tem je bilo s strani Zakonodajno-pravne službe opozorjeno še na dodatno vprašljivost zastavljenega referendumskega vprašanja, ki pa je tu ne obravnavam.
Kakorkoli že, vse skupaj Sloveniji ni v čast. Seveda ta naš referendumski eksperiment ni neopažen v mednarodni skupnosti, kjer nam takšni referendumski in spremljajoči politični pristopi zmanjšujejo verodostojnost. Kot rečeno, je zaenkrat na srečo opuščena ideja o razpisu referenduma o »članstvu v Natu«. Takšen referendum bi bil seveda lahko po svojem namenu le referendum o izstopu iz tega članstva, kajti o vstopu v Nato smo slovenski državljani že odločali na posebnem, pravno zavezujočem referendumu, ki ga je na podlagi 3.a člena Ustave leta 2003 razpisal Državni zbor (takrat smo na referendumu hkrati odločali tudi vstopu v EU). Če bi pristali na logiko, da je treba brez tovrstnih zavezujočih pravnih norm članstvo v Natu (ali npr. v EU ali Svetu Evrope) vsake toliko časa ponovno potrditi z referendumom, bi seveda s tem porušili temelje pravne ureditve in logike.
Odpoved ideji o tem drugem referendumu, ki bi seveda povsem »preglasil« omenjeni posvetovalni referendum o obrambnih stroških, nas je odrešila tudi nekaterih nadaljnjih pravnih razmišljanj in dilem. Na tem mestu naj v zvezi s tem le omenim, da je bilo ob sprejemu 3.a člena Ustave sprejeto stališče (izrecno zapisano v obrazložitvi ustavnega zakona), po katerem je izstop iz mednarodnih organizacij ter iz obrambnih zvez, v katere je Slovenija vstopila na podlagi 3.a člena Ustave, v notranjem pravnem okviru mogoč le po smiselno enaki poti, kot je določena za vstop. To pomeni, da je za izstop iz EU ali zveze Nato potrebna tovrstna dvotretjinska odločitev vseh poslancev Državnega zbora, pri čemer lahko Državni zbor o tem vprašanju razpiše tudi predhodni referendum, tj. referendum o mednarodnih povezavah, ki je pravno zavezujoč. Nekateri pravniški kolegi so ob tem že opozorili, da niti Ustava niti Zakon o zunanjih zadevah (ZZZ-1) takšnega posebnega postopka izstopa iz mednarodnih organizacij in obrambnih zvezi, v katere smo vstopili na podlagi 3.a člena Ustave, ne določata, kar naj bi nakazovalo na možnost izstopa iz takšnih mednarodnih organizacij in zvez na podlagi enostavnejšega postopka – takšnega, kot ga zdaj ureja ZZZ-1. Osebno v zvezi s tem menim, da je treba ZZZ-1 v tem pogledu ustrezno dopolniti upoštevaje določbe 3.a člena Ustave. Prepričan sem namreč, da je pravno mogoče in dopustno iz navedenih mednarodnih organizacij ali obrambnih zvezi izstopiti zgolj po smiselno (zrcalno) enakem oziroma enako zahtevnem postopku, kot je bil uporabljen za vstop v te organizacije oziroma zveze. Vsaka drugačna logika bi bila po mojem mnenju protiustavna in tudi politično neprimerna.
Naj to kolumno zaključim na podoben način, kot sem tisto prvo o lanskoletnem referendumskem fiasku. Ker je v vsaki slabi situaciji tudi kaj dobrega, sem takrat opozoril na pozitiven pomen medijskega razkritja nečednih političnih iger ter na zmago prava. Tudi sedanja neprimerna referendumska zgodba, ki sicer še ni zaključena, je doživela zaslužene in nujno potrebne kritike, ki s(m)o jih tokrat ob pomoči medijev javno ter še pravočasno izrazili pripadniki pravne, politološke in drugih (predvsem) družboslovnih strok. Prav stroka je politiki ponudila tudi ustrezne nasvete za najoptimalnejši izhod iz nastale referendumske zmede, pri čemer zaenkrat kaže, da je vsaj del politike tem nasvetom pripravljen prisluhniti. Vsekakor gre še za en primer, ko je politika padla na izpitu predvsem zato, ker ni pravočasno konzultirala (vsaj) pravne stroke in ji prisluhnila, ter zato, ker ni bila sposobna pravočasno sesti za skupno mizo in se pogovoriti, če ne tudi (vsaj večinsko) dogovoriti o tako pomembni temi, kot je naša obrambna sposobnost in prihodnost. Gre namreč za kompleksno in multidisciplinarno področje, ki odpira ne le obrambna, temveč tudi politična, finančna, gospodarska, socialna in druga pomemba vprašanja. Glede teh vprašanj se zato ni primerno obračati na volivce z referendumom vse dotlej, dokler se politika in stroka ne sporazumeta vsaj o temeljnih dejstvih ter dokler volivcem niso na voljo dovolj objektivni podatki, na podlagi katerih naj odločajo na takšnem ali drugačnem referendumu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
