Dostop do sodišča ni tehnično ali organizacijsko vprašanje, temveč eden izmed temeljnih pogojev pravice do sodnega varstva in poštenega postopka. V pravnem sistemu, ki temelji na načelu enakosti pred zakonom, bi moralo biti samoumevno, da so sodišča fizično, funkcionalno in organizacijsko dostopna vsem udeležencem postopkov. Kljub temu se v slovenskem sodstvu že leta razkriva globok razkorak med normativno zagotovljenimi pravicami in njihovo dejansko uresničitvijo. Ta razkorak ne obstaja le na abstraktni ravni predpisov, temveč se zelo konkretno in vsakodnevno kaže v prostoru sodnih stavb.
Kot uporabnica invalidskega vozička in hkrati kot pravna zastopnica, ki pri svojem delu redno obiskujem sodišča po Sloveniji, ta razkorak doživljam neposredno. Ne gre za posamezne nevšečnosti ali obrobne pomanjkljivosti, temveč za sistemski vzorec, ki invalidnim osebam že na vstopni točki v sodni postopek sporoča, da enakopravnost ni izhodišče, temveč pogojna možnost.
Ko oseba z invalidnostjo prejme sodno vabilo, se postopek enakosti ne začne v sodni dvorani, temveč veliko prej, pri vprašanju, ali bo sploh lahko vstopila v sodno stavbo. Šele nato pridejo na vrsto pravica do izjave, kontradiktornosti in poštenega postopka. Če fizični dostop ni zagotovljen, so vse nadaljnje procesne pravice zgolj teoretične.
Prav na tej točki se pokaže problematičnost tretjega odstavka 223. člena Sodnega reda. Ta določa, da mora sodno vabilo vsebovati obvestilo o pravici invalidov in oseb s posebnimi potrebami do enakopravnega sodelovanja v postopku, hkrati pa nalaga tem osebam dolžnost, da sodišče vnaprej obvestijo, če bodo to pravico uveljavljale. Na prvi pogled gre za administrativno razumno in celo napredno ureditev. V resnici pa gre za normativni mehanizem, ki enakopravnost pogojuje in njeno breme prelaga z institucije na posameznika.
Pravica, ki jo je treba vnaprej napovedati, utemeljevati in organizirati, ni pravica v polnem pomenu besede. Je pogojna ugodnost. Če obvestila ni, se sistem lahko sklicuje na nevednost. Če pa obvestilo je, se pogosto izkaže, da dostop kljub temu ni mogoč. Arhitekturne ovire namreč niso nekaj, kar bi bilo mogoče odpraviti z vljudnim dopisom ali pravočasnim opozorilom v odgovoru na vabilo.
Če je sodna stavba arhitekturno nedostopna, predhodno obvestilo ne razširi vhodnih vrat, ne odstrani stopnic, ne namesti dvigala in ne omogoči uporabe sanitarij. V takšnih primerih obveznost obveščanja ne deluje kot mehanizem uresničevanja pravice, temveč kot priročen izgovor. Pravica je zapisana, a njena neuresničitev se racionalizira kot neizogibna posledica okoliščin.
Da ne gre za osamljene primere, temveč za strukturni problem, potrjujejo tudi javno dostopne analize dostopnosti sodnih stavb, pripravljene za Ministrstvo za pravosodje. Te razkrivajo ponavljajoč se vzorec arhitekturnih ovir, ki odločajo o tem, ali je osebi sploh omogočen dostop do sodišča. Preozka vhodna vrata, neustrezni pragovi, nedosegljive sanitarije in razpravne dvorane, ki zahtevajo stalno pomoč tretjih oseb, niso tehnične malenkosti, temveč neposredne ovire pri izvrševanju procesnih pravic.
Pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici je ovira postavljena že na samem vhodu, kjer širina vrat ne dosega minimalnih standardov. Podobno velja za Okrajno sodišče v Cerknici, kjer so poti do razpravnih dvoran in sanitarij za gibalno ovirane osebe ocenjene kot neustrezne. Tudi večje sodne stavbe, vključno s sodno stavbo na Tavčarjevi ulici 9 v Ljubljani, razkrivajo resne pomanjkljivosti, ki v praksi pomenijo odvisnost od pomoči in izgubo samostojnosti.
Posebej zgovoren je kontrast med različnimi lokacijami Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Medtem ko so za sodno stavbo na Komenskega ulici 7 prilagoditve dokumentirane in vsaj delno izvedene, za lokacijo na Resljevi cesti 14 teh prilagoditev sploh ni.
Res je, da obstajajo tudi primeri, kjer so bile prilagoditve izvedene. Ureditev dostopa do Okrožnega sodišča v Kopru z dvižno ploščadjo, zunanje dvigalo ob stavbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici ter projekti prilagoditev v drugih mestih dokazujejo, da so rešitve možne. Hkrati pa ti primeri razkrivajo, da dostopnost še vedno ni obravnavana kot sistemska obveznost, temveč kot projektna naloga, odvisna od prioritet, razpoložljivih sredstev in časa.
V tem kontekstu tretji odstavek 223. člena Sodnega reda ne deluje kot varovalo pravic invalidnih oseb, temveč kot njihova racionalizacija. Ustvarja videz urejenosti in skrbi za enakopravnost, medtem ko realni prostori sodnih stavb to enakopravnost vsakodnevno zanikajo. Sistem lahko reče, da je pravica zapisana, hkrati pa ostane pasiven, ko se izkaže, da je ni mogoče uresničiti.
Posebej problematično je, da se takšna ureditev uporablja prav v sodstvu, v prostoru, kjer bi morala biti procesna enakost absolutna predpostavka. Dostop do sodišča ni logistična podrobnost in ni stvar dobre volje ali improvizacije. Je temeljni pogoj pravne države. Če invalidna oseba ne more samostojno vstopiti v sodno stavbo, se po njej gibati in sodelovati v postopku brez ponižujoče odvisnosti od pomoči tretjih, potem ne govorimo o enakopravnem sodelovanju, temveč o navidezni vključitvi.
Dokler bo dostopnost razumljena kot nekaj, kar se organizira po potrebi, in ne kot obvezni standard, bo pravica oseb z invalidnostmi do sodelovanja v sodnih postopkih ostajala pogojna. Zapisan stavek v sodnem vabilu ne pomeni enakosti. Pomeni le, da je bila odgovornost preložena s sistema na posameznika.
Invalidna oseba ne bi smela prositi za možnost vstopa v sodni postopek. Ne bi smela vnaprej opozarjati, da obstaja. In ne bi smela prevzemati bremena za pomanjkljivosti, ki so izključno posledica institucionalnih odločitev in arhitekturnih opustitev. Dokler bo tretji odstavek 223. člena Sodnega reda služil predvsem zaščiti sistema pred odgovornostjo, bodo besede o enakopravnosti ostajale prazna obljuba, ki jo realnost sodnih stavb vsakodnevno razveljavlja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
