c S
Somrak mednarodnega prava
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
06.09.2013

Letošnjega 21. avgusta zjutraj so, domnevno, sirske vojaške sile na območju Ghoute, blizu Damaska, uporabile kemično orožje. V napadu je, po zadnjih podatkih, umrlo preko tisoč civilistov, med njimi nekaj sto otrok. Združeni narodi zadevo še preučujejo. Če držijo dokazi, da je kemično orožje uporabila sirska vojska, se postavlja vprašanje, kaj lahko stori mednarodna skupnost?

Ali naj države še naprej sedijo križem rok, tako kot v zadnjih dveh letih in pol, ali pa naj posredujejo in preprečijo hudodelstva? V zadnjih dneh lahko v slovenskem in svetovnem diskurzu beremo in poslušamo komentarje tako nasprotnikov kot zagovornikov vojaškega posredovanja v Siriji. Prvi nastopajo zoper ameriško vojaško posredovanje v Siriji, ker, da bi bil vojaški poseg v nasprotju s sedmim poglavjem Ustanovne listine Združenih narodov. Zagovorniki pa pravijo, da je posredovanje nujno potrebno, da se preprečijo nadaljnja hudodelstva zoper človečnost in uporaba kemičnega orožja zoper civilno prebivalstvo. Med takšne argumente se pogosto vključi še strastna in čustvena argumentacija z Bližnjega vzhoda, češ da gre bodisi za iransko ali izraelsko vmešavanje ali celo za zaroto.

Tako nasprotniki kot zagovorniki vojaškega posredovanja imajo v marsičem prav. Države lahko v mednarodnem pravu uporabijo silo le v izjemnih, natančno določenih pogojih. Ustanova listina Združenih narodov v četrtem načelu 2. člena jasno določa, da se morajo »vsi člani … v svojih mednarodnih odnosih vzdržati grožnje s silo ali uporabe sile, ki bi bila naperjena proti teritorialni nedotakljivosti ali politični neodvisnosti katerekoli države, ali pa, ki bi bila kako drugače nezdružljiva s cilji Združenih narodov.« Ko ne gre za samoobrambo, lahko silo odobri samo Varnostni svet Združenih narodov, pri čemer nobena izmed stalnih članic ne sme podati veta. Izjeme od prepovedi uporabe sile brez soglasja Združenih narodov seveda obstajajo, najbolj notorično je posredovanje letalskih sil držav članic NATO leta 1999 na Kosovu zaradi sistematičnih kršitev človekovih pravic civilnega prebivalstva. Večina klasičnih mednarodnih pravnikov je slednjemu vojaškemu posredovanju nasprotovala, saj naj bi kršilo prepoved uporabe sile v mednarodnem pravu. Nekateri pravniki so drugačnega mnenja, pri čemer na podlagi etičnih in drugih argumentov ocenjujejo poseg na Kosovu za legitimen. Nasprotniki vojaškega posredovanja kot alternativo ponujajo dogovor o varnostnih območjih in conah prepovedi letenja, čeprav je znano, da se le-te v podobnih situacijah niso prav nič obnesle. Totalitarni režimi v Ruandi in Srebrenici se na njih niso kaj preveč ozirali in so se še naprej pobijali.

Zagovorniki vojaškega posredovanja v Siriji menijo, da naj bi bilo potrebno zaradi potencialne nevarnosti, da bi sirske oblasti znova uporabile kemično orožje zoper civilno prebivalstvo. Konvencija o prepovedi razvoja, proizvodnje, kopičenja zalog in uporabe kemičnega orožja ter o njegovem uničenju jasno določa, da je njihova uporaba prepovedana. Hkrati njen 4. člen v 11. točki sporoča, da “vsaka država pogodbenica, ki ima na svojem ozemlju kemično orožje, ki ga ima v lasti ali posesti druga država ali ki je nameščeno na kateremkoli kraju v pristojnosti ali pod nadzorom druge države, si kar najbolj prizadeva zagotoviti, da je to kemično orožje odstranjeno z njenega ozemlja ….”. Težava je v tem, da je Sirija ena od držav, ki Konvencije niso podpisale.

Razmere v Siriji kažejo, da bo mednarodno pravo kršeno tako v primeru posredovanja kot tudi v primeru diplomatske rešitve. Če bo do posega prišlo, bodo kršene določbe o prepovedi uporabe sile Ustanovne listine, za nekatere, temeljnega konstitutivnega akta mednarodne skupnosti. Če do posredovanja ne bo prišlo, mednarodno pravo ne bo nič manj kršeno, saj je v tem trenutku že prišlo do hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev, ki sodijo med kongentne obveznosti v mednarodnem pravu.

Takšna trenja kažejo, da se mednarodno pravo prav pri najtežjih vprašanjih sooča z eksistencialnimi vprašanji svoje legitimnosti. Ali dati prednost bodisi prepovedi uporabe sile bodisi prepovedi vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost? Ali naj famozna »mednarodna skupnost« še naprej zamiži na obe očesi, medtem ko se  hudodelstva nadaljujejo?  Če je vprašanje morda težko, pa sam odgovor ni. Obe prepovedi bi morali spoštovati, čeprav je le-to tako teoretično kot praktično zelo težko doseči. Storiti nič je lahko še najnevarnejše, saj bi se podobna hudodelstva lahko še stopnjevala. Hkrati pa enako velja, da lahko tudi vojaško posredovanje potencira nasilje, ki lahko povzroči še nadaljnje civilne žrtve. Vse dokler mednarodno pravo ne bo ponudilo vseobsegajoče rešitve, njegovi argumenti ne bodo prav prepričljivi.

Somrak mednarodnega prava ne bo prišel zaradi ameriškega ali širšega (ne)posredovanja. Prišel bo zaradi inherentnega nesoglasja o hierarhiji vrednot, načel in pravil v mednarodnem pravu. Prišel bo tudi zaradi pregovorne nezmožnosti razrešiti navzkrižje med njegovimi kongentnimi normami, kamor sodita tudi prepoved uporabe sile in prepoved hudodelstev zoper človečnost ter vojnih hudodelstev.

Pred slabim letom smo se na tem mestu spraševali ali lahko od mednarodne skupnosti pričakujemo, da bo zaščitila civilno prebivalstvo v Siriji. Medtem je življenje izgubilo nekaj deset tisoč civilistov. Spremenilo pa se ni prav nič na bolje, kvečejmu na slabše. Državljanska vojna je postala še bolj intenzivna. Opazovalci Združenih narodov so res le opazovalci.  Večina udeležencev v mednarodni skupnosti je pokazala, da jim ni mar za modno doktrino »odgovornost zaščititi«.

Mednarodno pravo v Siriji nedvomno doživlja enega izmed svojih somrakov, saj mu njegova konceptualna struktura ne omogoča, da bi mednarodna skupnost učinkovito preprečevala hudodelstva. Tako ena kot tudi druga rešitev bi kršili katerega od njegovih temeljnih postulatov. Takšno navzkrižje pravil in interesov omogoča enim in drugim, nasprotnikom in zagovornikom, vojaškega posredovanja v Siriji, da uporabljajo njegove norme in temelje načela za uresničevanje lastnih partikularnih interesov. Mednarodna skupnost bi se morala prizadevati, da poišče alternativno rešitev, ki bi upoštevala tako prepoved uporabe sile kot tudi varovanje civilnega prebivalstva pred hudodelstvi zoper človečnost in vojnimi hudodelstvi.  Najmanj kar bi bilo za pričakovati, da bo Varnostni svet Združenih narodov glavno tožilko Mednarodnega kazenskega sodišča seznanil s hudodelstvi v Ghouti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.