c S

Evropska unija po Trumpovi zmagi

prof. dr. Matej Avbelj Redni profesor za evropsko pravo
Predstojnik Jean Monnet katedre za evropsko pravo
Nova univerza
avbelj@gmail.com
11.11.2024

Čeprav so predvolilne ankete napovedovale zelo tesen izid, je na ameriških volitvah prepričljivo zmagal Donald Trump, pa tudi v Kongresu so se okrepili republikanci. Takšen izid je številne pahnil v depresijo, spet druge pa v delirij. Ne le v ZDA, tudi pri nas v Evropi. Evropa je sicer sebično računala na zmago Kamale Harris. To nam bi omogočilo vztrajati v statusu quo. S Trumpovo zmago pa ohranjanje obstoječega stanja ni več mogoče. Kaj potemtakem čaka Evropsko unijo po Trumpovi zmagi?

Odvisno koga vprašate in kakšen odgovor si želite. Opisni ali normativni? Prav gotovo bo Trumpova zmaga dodala veter v jadra tistih, ki so se razglasili za evropske patriote. Okrepila se bo tudi samozavest – in z njo politični pogum – tistih voditeljev in političnih strank, ki jim je bil Trumpov model že doslej blizu, pa si tega še niso drznili javno obelodaniti. V praksi bi to utegnilo pomeniti še kakšen prestop iz Evropske ljudske stranke v patriotski klub.

Politične skupine desno od desne sredine bodo potemtakem v zaletu. Ker se je to očitno splačalo v ZDA, bodo tudi v Evropi investirale v grob, celo prostaški politični govor, ki se bo opravičeval z dejstvom, da je politični korektnosti zdaj dokončno odklenkalo. Ta politična grobost se bo prevajala navzdol med ljudske množice, tako da bo glas ljudstva čedalje bolj neposreden in robat.

Levo od leve sredine ter v samooklicanih progresivnih krogih bodo – kot doslej in še bolj kot prej – ta trend označevali s populizmom, fašizmom, diktaturo in podobno. Čustva bodo skrajno napeta in javna sfera posledično razcepljena v dve ostro ločeni skupini. Naših prijateljev in vaših sovražnikov. Javno življenje bo toksično in konfliktno.

To bo slabo, a hkrati bo ustvarjen tudi velikanski tržni prostor za drugačno politiko. Táko, ki bo s svojimi zgledi v besedah in dejanjih lahko kazala drugačno pot. Pot spoštljivosti, strpnosti in dialoga, skratka sodelovanja, v zavesti, da ne glede na vse svoje tudi globoke medsebojne razlike plujemo, saj smo na to zgodovinsko in geografsko obsojeni, v istem čolnu.

Ta zavest se bo krepila »po sili razmer«. Če bo Trump uresničil svoje napovedi o izrazito protekcionistični gospodarski politiki in transakcijski zunanji politiki, se bo namreč EU hitro znašla pod hudim trgovinskim pritiskom ter v veliki varnostni grožnji.

Protekcionizem nam bo občutno zmanjšal gospodarsko rast in realni življenjski standard. Izguba občutka varnosti, ko se bo ameriški varnostni dežnik enkrat zaprl, pa se bo kot strah zažrla v kosti evropskih državljanov.

Upad gospodarske rasti in strah pred grožnjami avtoritarnih sil iz bolj ali manj oddaljene soseščine bosta pomenila nevarno mešanico ne le za blaginjo, temveč za preživetje Evrope. Morda, ampak samo morda, se bo tedaj EU vendarle prebudila iz svojega letargičnega spanca in naredila prepotrebne korake za svoj razvojni preboj.

Zadeve so jasne. Vse je bilo že povedano in napisano. Prvič, EU mora storiti vse, in zares vse, da okrepi svojo konkurenčnost. Recept, ne najslabši, je že napisan v poročilu Maria Draghija. In drugič, EU mora svojo mehko silo, ki je prav zaradi nekonkurenčnosti v upadu, dopolniti z lastno evropsko vojsko in evropsko obrambno industrijo. Ta dva projekta sta pravzaprav v simbiozi in med seboj neločljivo povezana.

Ostaja samo še vprašanje, kdo bo to naredil. Evropski patrioti v ruskem denarnem žepu s provincialno kleptokratsko mentaliteto verjetno ne? Razsvetljena levica in zeleni za vsako ceno, pa četudi pri tem usahnemo, tudi najbrž ne? Ursula von der Leyen? Ona ima mandat. Drugače od velike večine voditeljev držav članic, zlasti v tistih velikih, ki so povsem šibki in v neizbežnem zatonu.

Ergo: evropska ekonomska, varnostna in politična situacija je slaba. Izvolitev Trumpa, če gre verjeti njegovim besedam, jo bo še poslabšala. Stanje v EU je torej kot na pogorišču. Staro se je sesulo. Zdaj vemo, da moramo delati novo, pa čeprav se zdi, da za to umanjkajo vse temeljne predpostavke: ključni naravni viri, odlični politični voditelji in ljudstvo, ki se kritično in na podlagi argumentov zanima za javne zadeve ter odloča vsaj po zdravi kmečki pameti, ne pa na podlagi hipnih čustvenih dražljajev.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.