»Ne želim policijske države. Ne želim manipulacij z javnostjo. Ne želim groženj. Ne želim prisile. Ne želim kaznovanja ljudi. Ne želim vsega tistega, kar vodi v tiranijo. Človek je najprej odgovoren zase. Nehajmo govoriti ljudem, naj se cepijo zaradi drugih. Cepijo se zaradi sebe, ali pa se pač ne. Ne govorimo ljudem, da so odgovorni za druge, če se ne cepijo. Ne grozimo jim s cepljenjem in ne silimo jih v to, ker za to ni nobenega opravičljivega razloga. Prišli smo do tja, do koder smo lahko prišli. Imamo cepivo. Več ni mogoče. In to je dovolj.« (Zoran Milanović, predsednik Republike Hrvaške; Vir)

Olimpijske igre vsakih nekaj let zberejo najboljše športnike sveta v različnih disciplinah. Globalna javnost lahko dobra dva tedna spremlja vrhunske bitke med športnimi gladiatorji. Ko pade zastor, športniki, strokovno in funkcionarsko osebje odidejo domov. Domačini se morajo nato soočiti tako s pozitivnimi kot tudi s slabimi posledicami olimpijskih iger. Tudi tokrat v Tokiu ne bo nič drugače.

Napetosti v Evropski uniji se stopnjujejo. Na Madžarskem so, očitno kot politično provokacijo za homogenizacijo domačega volilnega telesa, sprejeli zakon, ki neposredno diskriminira na podlagi spolne usmerjenosti. Politični odziv evropskih partnerjev je bil izredno buren. Razglašena je bila sramota, slišati pa je bilo celo pozive k izstopu Madžarske iz EU. Med vzhodom in zahodom se je politična razpoka še poglobila. Vladavina prava oziroma njena odsotnost je tako postala politična tema par excellence. To ima svoje prednosti in slabosti. Tudi za vladavino prava samo.

Moram priznati, da sem glede prihajajočega referenduma, milo rečeno, malce v dilemi. Najprej, vprašanje zavrniti novelo > Zakona o vodah ali jo dopustiti, tako se zdi, ni vprašanje, na katerega bi lahko odgovarjali na preprost način, ki je značilnost referenduma. Da ali ne, preprosto ni odgovor na relativno kompleksno problematiko, ki jo odpirajo te zakonske spremembe.

Med večje sodobne in prihodnje izzive človeštva sodi tudi razmerje med človekom in strojem. Gre za izredno kompleksno področje znanstvenih, tehnoloških, etičnih, pravnih, socioloških in drugih vprašanj, ki ga je seveda nemogoče na kratko povzeti in komentirati. Na tem mestu se predvsem sprašujem, ali je mogoče s stroji in umetno inteligenco nadomestiti človeka. Odgovorov na to vprašanje je seveda veliko in zato je pričujoča kolumna, kljub nekaterim izraženim stališčem, predvsem povabilo k razmišljanju.

Svet Organizacije združenih narodov (OZN) za človekove pravice je junija 2011 sprejel Smernice za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu. Njihov glavni cilj je izboljšati državne in korporativne prakse pri varovanju človekovih pravic v gospodarstvu. Ali je v zadnjem desetletju v domačem in globalnem gospodarstvu prišlo do kakšnih korakov naprej?