»Vemo, da lažejo. Vedo, da lažejo. Vedo, da vemo, da lažejo. Vemo, da vedo, da vemo, da lažejo. A vseeno še naprej lažejo« (Alexander Solzhenitsyn). Ta »spirala laži« je trdovratna. Morda gre celo za največjo in najbolj trdovratno, nemara tudi najbolj usodno tegobo človeka in njegove vpetosti v družbo. Vsak poskus upiranja tej spirali in njenim škodljivim posledicam za človeka in družbo spremlja še dodatna težava, da so človekovi lastni možgani najpogostejši in največji lažnivec, ki mu mora človek kljubovati. A to ne spremeni dejstva, da mora človek pri kljubovanju spiralam laži, tudi zmot, odločno vztrajati. Ta naloga ni nemogoča, je pa težka. Tako težka je, da je prednostna.  

Počasi se sam sebi vedno bolj zdim kot oni palček iz nadaljevanke Smrkci, ki mu pravijo Zmrda. Saj veste, tisti, ki ni zadovoljen z ničimer. Sam se tolažim, da dokler nisem na stopnji Jeremije iz Skupine TNT, bo še nekako šlo. Ena izmed stvari, ki jo tako kot prvonavedeni Zmrda sovražim, so posegi v sistemske zakone tam, kjer to ni ravno potrebno, in odsotnost posegov tam, kjer bi bilo.

Premnogi med nami, še posebej laiki, a moram priznati kdaj pa kdaj tudi pravniki, so preprosto zmedeni, katera od pravnih pravil, sprejetih v boju zoper epidemijo, formalno veljajo v danem trenutku. Če smo torej še pravniki pogosto v negotovosti, pomislimo na starejše občane. Pa tudi tiste, ki ne bolščijo v ekran za prav vsake novice, ki bodo poročale o spremembah ukrepov. S številnimi ukrepi, ki se spreminjajo iz dneva v dan, lahko (brez kakšne paranoje) prepoznamo dobronamerno delovanje vlade, ki ukrepe uvaja/spreminja/ukinja sorazmerno – glede na dano epidemiološko situacijo v državi. To se pravzaprav dogaja po celem svetu. Toda ob tako spreminjajočih se razmerah in posledično dinamičnih pravnih odzivih, bi morala biti pravna sporočila javnosti bistveno bolj jasna, kot so. Saj tudi pravna nejasnost epidemijo pospešuje, namesto da bi jo (pravni) ukrepi zatirali.    

Država in nedržavni subjekti so v demokratični in pravni državi nosilci obveznosti do varstva pravice do življenja. V času epidemije je s covidom-19 v slovenski družbi umrlo že preveč ljudi. Strokovnjaki za modeliranje so prikazali, da bo v naslednjih tednih in mesecih s covidom-19 umrlo vsaj še nekaj sto oseb, še več jih bo trpelo zaradi dolgotrajnih posledic covida-19. Kaj mora država in vsi mi kot zasebniki storiti, da preprečimo vsaj katero od predvidenih smrti in da zadostimo lastnim obveznostim do varstva pravice do življenja?

Informacijska pooblaščenka (IP) ima tudi tokrat – načeloma - prav. Pri svojem delu je preveč kompetentna, odgovorna in natančna, ko gre za veljavno, v zakone zapisano pravo, torej za tisto, kar piše v zakonodaji, da glede dopustnosti preverjanja osebnih dokumentov (in, v tem članku, samo glede tega!) ne bi imela načelno prav. Tokrat mislim na Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). 

Pred kratkim je v javnosti odmevala izjava Komisije za človekove pravice SAZU z naslovom 'Za izhod iz pandemije in avtokracije'. Natančneje, izjavo je podpisalo sedem akademikov, članov omenjene komisije. Že naslov daje slutiti, kaj naj bi bila vsebina izjave – prst uperjen v aktualno Vlado RS kot glavnega krivca za vse križe in težave tega trenutka na Slovenskem. Menim, da je sporočilo vsej nepotrebno, če že ni škodljivo, saj priliva olje na ogenj trenutne izrazite razklanosti slovenske družbe, za izhod iz pandemije pa bi rabili predvsem več enotnosti. Bolj kot apel za splošni blagor je sporočilo razumeti kot prispevek k skorajšnji predvolilni kampanji.

ESČP: "Slovenija diskriminirala invalide pri volitvah." ESČP je razsodilo, da je Slovenija diskriminirala oba pritožnika, ker jima Vrhovno in Ustavno sodišče nista omogočila, da na sodišču pred glasovanjem zahtevata prilagoditve volišča. Pritožnika, oba uporabnika invalidskih vozičkov, sta pred referendumom o Družinskem zakoniku leta 2015 prosila za prilagoditve volišč. Vrhovno sodišče, poročevalec je bil sodnik dr. Erik Kerševan, je odločilo, da volivci nimajo pravice zahtevati prilagoditev volišča vnaprej, ampak šele po volitvah. Ustavno sodišče pod vodstvom dr. Rajka Kneza je ustavni pritožbi zavrglo brez obrazložitve. 

Pandemija covida-19, ki ji ni videti konca, mestoma zakriva druge pomembne družbene zgodbe, ki jih je vendar treba občasno ponovno osvetliti, da ne potonejo v pozabo. Tu bi rad spomnil na eno največjih okoljskih nesreč v Sloveniji, namreč požar v podjetju za obdelavo in odstranjevanje nevarnih odpadkov Kemis na Vrhniki. Sredi maja letos so minila že štiri leta od te katastrofe. Tedaj je bil dogodek v žarišču pozornosti celotne slovenske javnosti, protesti civilne družbe na Vrhniki so bili tedaj prva novica dnevnega poročanja osrednjih medijskih hiš.