Zgodovina človeštva je polna točk, v katerih so posamezniki, skupine, narodi in cele civilizacije popolnoma zabredle. Pa vendar, od nekod so vselej potegnili tisto presežno upanje, da poskušamo narediti novo. V Sloveniji smo zdaj na točki, ko slutnja, da smo povsem zavozili, postaja vse bolj oprijemljiva in nas, kljub huronskim zavestnim in nezavestnim poskusom zanikati jo, konsistentno in brez milosti vse bolj tepe dol z piedestala brutalne realnosti. Da ne bo pomote. Še gre lahko tako naprej in bo tudi šlo, a rezultat bo iz dneva v dan, iz tedna v teden samo še slabši.

Pred kakšnim letom dni so mediji pisali o javnomnenjski raziskavi Eurobarometra, ki je razkrila, da smo Slovenci med vsemi državljani EU najmanj zadovoljni z delovanjem demokracije v svoji državi. Podatek me ni presenetil – na rezultate javnomnenjske raziskave je najverjetneje vplivalo dejstvo, da je bila izvedena v času prejšnje vlade, ki so jo močno zaznamovali omejevalni ukrepi koronakrize. Čeprav si upam trditi, da bi bila danes stopnja zadovoljstva z demokracijo v naši državi nekoliko višja, pa bi me presenetilo, če bi se rezultat vidno izboljšal. Lahko bi rekli, da moji tezi pritrjuje poročanje medijev o naraščajočem nezadovoljstvu nad trenutno vlado, ki je sicer aprila 2022 dosegla zgodovinsko dobre rezultate. Trend naraščanja nezadovoljstva s predstavniki, ki jim družba sama nameni svoj glas, odpira pomisleke o učinkovitosti aktivne volilne pravice in zastavlja vprašanje, ali bi bilo smotrnejše raziskati njen pasivni vidik – torej pravico biti izvoljen in aktivno sodelovati pri odločanju in sprejemanju zakonov. Sodelovanje v procesih odločanja namreč po definiciji stvari pomeni večjo stopnjo demokracije.

Volilna pravica je ena od temeljnih pravic v naši državi in značilnost naše demokracije. Številne osebe z invalidnostjo so še vedno izključene iz tega temeljnega vidika državljanstva. Osebe z intelektualno invalidnostjo ne morejo voliti zaradi predsodkov o njihovih sposobnostih. Osebe, ki uporabljajo invalidske vozičke ali druge pripomočke za gibanje, kot so hodulje, niso mogle vstopiti na volišče in oddati glasovnice, ker ni bilo klančine. Slepi ali slabovidni ljudje niso mogli oddati svojega glasu, saj jim je bil volilni listič popolnoma nedostopen.

Sodobna demokracija postaja resno motena z družbeno patologijo različnih vrst. Tudi v Sloveniji. Namesto da bi se lahko po 30 letih samostojne državnosti in uvedbe demokratičnega sistema veselili napredka na področju politične kulture, vidimo v tem pogledu marsikje celo znake nazadovanja. Pri nas in v marsikateri demokratični državi se pojavljajo skrajna in zato potencialno nevarna ideološka nasprotja, politiko močneje kot kadarkoli usmerjata populizem in demagogija, marsikje so v porastu erozija demokratičnih vrednot, korupcija, nepotizem itd. Ljudje si sicer v demokraciji po eni strani želijo dostojno urejeno državo, toda s svojim praktičnim ravnanjem pogosto močno odstopajo od teh svojih idealov, saj hrepenijo predvsem po tem, da se »kaj dogaja«. Toda v taki logiki, ki vsekakor kaže na naraščajočo družbeno patologijo, ni nobene zdrave pameti, kar običajno pokaže prihodnost v obliki takšne ali drugačne krize.

Stavek, ob katerem smo se vsi pripadniki mlajših generacij vidno zdrznili, je bil: Časi so drugačni. Po tihem sem si obljubila, da sama tega svojim otrokom nikoli, ampak res nikoli, ne bom rekla. In tudi nisem – vsaj ne na glas.

Po tihem sem se vedno spraševala, kdaj bo prišel tisti trenutek, ko se bom zavedela, da imam do sodobnih tehnologij, do tega, kaj vse zmorejo, za kaj jih lahko uporabljamo in za kaj bi bilo meni smiselno, da jih uporabim, enak odnos kot moji starši. Recimo, da je to trenutno zame mejnik spoznanja, da sem stara. Pustimo ob strani vprašanje, kaj je bil ta mejnik pri štirinajstih, osemnajstih letih, vendar trenutno recimo, da je kriterij v tem, koliko in do kdaj lahko vsaj v splošnem sledim modernim tehnologijam in jih dojemam pretežno kot koristne.

K pisanju točno te, in ne katere druge kolumne, me je prepričal nedavni dogodek v Celju, ko se je mladina, beri: dekleta, zelo nasilno vedla do sovrstnice, jo brcala in lasala, nekdo pa je to celo spodbujal z besedami: Vrzi jo dol! Bili so namreč na strehi večjega nakupovalnega centra in čedalje bliže ograji. Nihče ji ni priskočil na pomoč, dogodek so celo posneli in ga objavili. Slike so bile srhljive. Kam vse to pelje, kaj narediti, kdo je kriv, in še in še vprašanj, ki so nas spet, tako kot že nekajkrat doslej, silila k razmisleku o nasilju med nami. Ga je več kot nekoč, dobiva drugačne oblike, se širi po spletu, ga ta celo generira? Se mladina sploh zaveda posledic? V kakšne odrasle bo zrasla? In kot da to ni bilo dovolj, tik pred oddajo kolumne še pokol v Beogradu. Streljanje v osnovni šoli. Nas je lahko strah? Koliko jih še bo? Dogaja se marsikaj! Tudi to, kar se je nekoč zgolj tam daleč čez lužo.

Upokojeni odvetnik mi je ob prijetnem kramljanju nedolgo nazaj razlagal razliko med gorečnostjo in zagrizenostjo zastopanja strank ter o tem, kaj se zgodi, ko odvetnik svojo gorečnost za dosego cilja spremeni v zagrizenost. Ko sem ga poslušala, se mi je zazdelo, da je to, kar mi pripoveduje, pomembno za odvetniško prakso na splošno in še posebej za prakso družinskega prava. Ob tem sem se spomnila nekaterih nesrečnih situacij, v katerih je nasprotnik dovolil, da je goreče zastopanje postalo zagrizenost.

Izločitev ustavnih sodnikov (s tem seveda tu in v nadaljevanju označujem ustavne sodnice in sodnike) postaja vse bolj opazen in pomemben pravni institut. K tej popularizaciji so pripomogli nekateri odmevni primeri, pri katerih se izločitev zahteva ali spodbuja tudi iz političnih razlogov. Zadnji takšen primer so (bile) zahteve po izločitvi štirih ustavnih sodnikov, ki naj bi odločali o enem doslej najbolj spolitiziranih ustavnih sporov, tj. o presoji ustavnosti novele > Zakona o RTV Slovenija (ZRTVS-1).

V preteklih dneh je veliko razburjenja povzročila predlagana sprememba > Zakona o zavodih (ZZ). Sprememba opredeljuje razloge, na temelju katerih se lahko razreši direktor javnega zavoda. Ko sem zapisala ta stavek, sem pred samostalnik »razloge« zapisala pridevnik »jasne«, in tako hitro, kot sem ga zapisala, sem ga tudi pobrisala. Razlogi absolutno niso jasni in predvsem zadnji dve alineji dopuščata neizmerno domišljijo pristojnih organov.

Tokrat bom spregovorila o vsakdanu mnogih, ki se srečujejo in so žal pogosto celo odvisni od značajskih lastnosti »osebkov«, ker jim ti krojijo trenutek, uro, mesec, leto ali kar vse življenje. Gre za pisano množico; od partnerjev, sosedov, prijateljev, učiteljev, socialnih delavcev, prodajalcev, voznikov, negovalk, medicinskih sester, receptorjev, tajnic … Spol pri tem sploh ni pomemben. Seveda so mnogi s seznama povsem naključno izpuščeni, a še kako prisotni v našem vsakdanu, le prostora za omembo vseh bi zagotovo kmalu zmanjkalo.

Ko sem začela s svojimi prvimi poskusi pravnega pisanja v času, ko sem postala asistentka in mlada raziskovalka na katedri za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, sem naivno mislila, da bom v okviru svojega znanstvenoraziskovalnega dela lahko preučevala zgolj vprašanja, ki bodo meni zanimiva, oziroma da si bom sama določala, o čem, s katerega vidika, in najpomembneje, s katerega stališča bom pisala. Torej, katero stališče bom glede določenega vprašanja zavzela.

Kakorkoli že obrnemo, je jasno, zakaj je treba sovražni govor tudi kazenskopravno zamejiti. Zgodovina je namreč pokazala, da lahko tudi premišljeno ali nepremišljeno izrečene besede povzročijo hude posledice, še zlasti če so usmerjene proti določeni družbeni skupini. Najjasnejši je seveda primer sovraštva proti Judom, ki je svoj vrhunec (pogromi nad Judi nikakor niso bili nemški izum) dosegel v nemških koncentracijskih taboriščih pred in med drugo svetovno vojno.

O miru in pravu redko razmišljamo skupaj. Pravo deluje, ko je mir, in zato mir jemlje za nekaj samoumevnega. Če miru ni, pa tudi pravo molči. Inter arma enim silent leges. Prav zato je pojem miru v pravu izrazito teoretično podhranjen. Za mnoge je mir preprosto: mir. Javne razprave v zvezi z vojno v Ukrajini v zadnjih tednih pa vendarle dokazujejo, da stvari niso tako preproste. Pod semantično enako zvenečim izrazom »mir« se namreč lahko skrivajo precej različna razumevanja miru s prav tako precej razhajajočimi se pravnimi posledicami.

Prizadevati si, da bi invalidom zagotovili dostop do sodišč, da niso izključeni ali marginalizirani, je hkrati izpolnjujoče in frustrirajoče. Življenje s kakršnokoli invalidnostjo je izziv, s katerim se invalidi srečujemo vsakodnevno. Invalidnost se lahko zgodi vsakomur in se lahko pojavi zaradi dednosti, nesreče ali bolezni. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) v prvem odstavku 3. člena opredeljuje invalide kot osebe z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi in senzoričnimi okvarami ter motnjami v duševnem razvoju, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi. Invalidnost je stanje, ki vpliva na to, kako oseba hodi, govori, sliši, vidi in deluje v primerjavi z drugimi. Živeti zunaj izzivov invalidnosti pomeni živeti polno življenje in doseči zastavljene realne cilje, hkrati pa spregledati ovire, povezane z invalidnostjo.