ESČP je eno izmed najpomembnejših nadnacionalnih sodišč in gotovo najpomembnejše tovrstno sodišče za človekove pravice. V tem smislu je pomembno prispevalo in prispeva k razvoju njihovega varstva. Posameznikom je zadnje upanje pri iskanju pravice, številni majhni ljudje so na tem forumu že »premagali« svojo državo, kar je bila le potrditev tistega reka, da je pravo na strani majhnih v boju zoper mogočno silo njihovega Levitana. Pa je zavoljo svojega uspeha res moralo tako zelo priprti svoja vrata?

V slovenski družbi z nami živi polno nedokončanih in mračnih zgodb iz polpretekle zgodovine. Pretekle kršitve človekovih pravic se pogosto nadaljujejo v sedanjosti in prihodnosti, ker jih slovenska demokratična in pravna država ter njeni ljudje nočejo popraviti. Takšna je tudi mračna zgodba pokojnega izrednega profesorja Milana Cundra.

Včasih, ko sem predaval o slovenski ustavni ureditvi človekovih pravic, sem pogosto uporabljal primer, ki pravzaprav ni zrasel na mojem zelniku, temveč sem ga pobral od dr. Mira Cerarja. Prepoved mučenja, ki jo opredeljuje Ustava RS v 18. členu, je namreč takšna, da je, za razliko od nekaterih drugih določb tega poglavja Ustave, ni mogoče niti začasno razveljaviti. Spada torej med absolutne, kar je seveda bralcem tega portala znano. Sam primer gre nekako takole: ste policist na letališču Brnik in ujamete terorista, ki pove, da je na letalu nastavil bombo, ki bo eksplodirala in pobila vse potnike. Ali smete uporabiti mučenje oziroma ali ga lahko pravno upravičite, da bi prisilili zajetega, da pove, kako bombo demontirati in jo napraviti neškodljivo? Debata, ki se ob tem navadno razvije, zajema bistvena vprašanja, ne samo ustavne in splošne pravne ureditve, temveč tudi vprašanja morale in drugih elementov človekovega bistva.

Pojem avtokratski legalizem je skovala princetonska profesorica Kim Lane Scheppele, ki svoj znanstveni eros posveča preučevanju zatona ustavnih demokracij, zlasti v bivših postkomunističnih državah, ki so sprva, tako se je zdelo, uspešno krenile po poti svojih zahodnoevropskih vzornic (gl. Autocratic Legalism, The University of Chicago Law Review, 85:545-583; 2018, od koder v nadaljevanju tudi povzemam). Konec dvajsetega stoletja je bil obetaven, zdelo se je, da ima Francis Fukuyama prav, ko je že nekaj mesecev pred neizbežnim padcem Berlinskega zidu napovedal konec zgodovine.

Slovenija naj bi po različnih mednarodnih raziskavah, s katerimi se radi pohvalijo naši oblastniki, sodila med dohodkovno najbolj enake države na svetu. A iz vsakdanjega življenja izhaja izjemna neenakost začetnih možnosti za samouresničenje, ki jih imajo prebivalci v različnih delih Slovenije.

V teh avgustovskih dneh pri nas ni vroče le zaradi visokih temperatur, pač pa »vročico« dvigujejo tudi pogromi proti divjim zverem, ki so v različnih predelih države poklale precej drobnice. Po mnenju številnih grozijo tudi ljudem, ki jih je pred novim šolskim letom strah celo za otroke. Kdo je kriv, da se je njihovo število tako povečalo? Zakaj prihajajo povsem blizu domačij, kdo bo preprečil nove pokole? Ena od neparlamentarnih strank je za vsak zakonit odstrel ponudila denarno nagrado, a jo je po protestu nasprotnikov v hipu umaknila. Kmetje grozijo z blokado kmetijskega sejma, zagovorniki pravic živali s podpisi in velikimi protesti, vse pa se zgrinja na dve ministrstvi - za okolje in prostor ter kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kdo bo tu »zmagovalec«, če bo sploh kdo? In kdo »poraženec«? Bo spet potrebna kakšna dodatna »študija«?