Ustavno sodišče tudi nikoli ni ujeto v samoprevaro ali samozanikanje. Ustavno sodišče se nikoli ne pretvarja ali spreneveda. Nojevska drža mu je tuja. Odgovorno in marljivo je zavezano k varovanju in razvijanju pravne države – kot vladavine prava – in ustavnosti v ustavni demokraciji (… temeljnih človekovih pravic in svoboščin, torej »temeljski«). Brezkompromisno in odločno, neomajno. Na krilih dokazov o dejstvih in objektivnih dejstev. Predvsem pa se Ustavno sodišče nikoli ne zlaže.

Pravni realizem v svoji ameriški in skandinavski različici v ospredje in središče postavlja sodnike in druge državne uradnike, ki odločajo v konkretnih pravnih primerih. Kot navajajo pregledi teorij o naravi in bistvu prava, se pravna znanost pri tem obrača od law in books k law in action, torej, kako pravo resnično nastaja. Pravni realisti so, kot navaja Teorija prava Marijana Pavčnika, odločilno prispevali k metodam in tehnikam, s katerimi sodniki ugotavljajo dejstva, razlagajo zakone, se odločajo med več možnostmi in nato utemeljujejo svoje odločitve.¹ Razumevanje dogajanja v praksi mora predstavljati integralni del razumevanja delovanja prava v družbi, ker imamo sicer lahko še tako filigransko in strokovno izdelano zakonodajo, pa to ne bo imelo pravega učinka.

Prizadevanja za samostojno institucijo varuha otrokovih pravic segajo najmanj v leto 2008. Obstajajo pa še starejša. Takratna Pahorjeva zmaga na parlamentarnih volitvah je vodila v sestavo koalicijskega sporazuma, v katerem je bil naveden tudi povsem samostojen in neodvisen varuh otrokovih pravic. Zaveza se niti tedaj niti kasneje ni uresničila, zato ne preseneča nov poskus njegove ustanovitve. Sedaj ga je predlagal državni svetnik Tomaž Horvat, o njem pa sta 14. 9. 2022 razpravljali Komisija za državno ureditev in Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide v Državnem svetu RS.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je 14. septembra spet nagovorila Evropski parlament. Govor o stanju v Uniji je postal že tradicionalen. Z zgledovanjem po izkušnjah ameriške federacije želi evropska izvršna oblast na bolj odmeven način, ki naj bi Unijo približal njenim državljanom, predstaviti svoje politične načrte in normodajne ambicije v nadaljevanju svojega mandata. Kljub najboljšemu namenu, da bi prispeval k zmanjšanju evropskega demokratičnega primanjkljaja, pa tak govor le stežka doseže svoj cilj, predvsem zaradi ignorance nacionalnega medijskega prostora. Stanje v EU tako še naprej zaznamujejo predvsem sanje o tem, kako bo Evropa učinkovitejša, bolj demokratična in nasploh v vseh pogledih boljša.

Bolonjska reforma (iz leta 1998–1999) je seveda oznaka za reformo visokošolskega izobraževanja v Evropski uniji. Ime je dobila po slavni Alma mater studiorum, kjer se je ob koncu 11. stoletja rodila prva univerza moderne dobe. Ideja bolonjske reforme je bila povečati sodelovanje med akademskimi institucijami, poenotiti njihove načine študija, omogočiti samodejno medsebojno priznavanje izobrazbe, dvigniti kakovost študija in zagotavljati njegovo kakovost v okviru Evropske unije. Ob tem naj bi univerze EU postale bolj konkurenčne najboljšim svetovnim univerzam in v tem smislu študij skrajšale ter teorijo bolj približale praksi. Mar večina slovenskega pravnega izobraževanja temu maha v slovo?

Pandemija koronavirusa (Covid-19) nas je tudi na področju šolskega in univerzitetnega izobraževanja intenzivno soočila z novo realnostjo, ki jo omogočajo sodobne tehnologije. Predavanja, seminarji, vaje in celo izpiti – na daljavo. Prek spleta. Prav tako tudi sestanki, strokovni posveti, znanstvene konference ipd. Zdaj vemo, da to kljub (fizičnemu) povratku v študijske učilnice in službene pisarne ostaja pomembna dopolnilna komunikacijska možnost. Toda danes tehnologija omogoča še mnogo več. Ali bo predavatelje prava v prihodnje lahko nadomestil robot oziroma umetna inteligenca?

Vlade evropskih držav v zadnjih tednih hitijo s sprejemanjem različnih ukrepov, da bi ublažile posledice vojne, inflacije in drugih prihajajočih težav. Njihovi ukrepi žal prihajajo veliko prepozno. Vse od ruske okupacije polotoka Krim pozimi 2014 so bila tveganja za evropsko energetsko suverenost visoka. Kako večini prebivalstva pomagati, da dostojanstveno preživi zimo?

Mitja Vilar je v mojih očeh genij. V skromnem človeku iz Šmarja - Sapa prepoznamo optimalno kombinacijo srca, zdravega razuma, znanja in intelekta. Ogromno zadev odlično razume, jih zmore in uspe tudi tako pojasniti, zato brez pravega predaha, zlasti pa brez zadržka, ponuja dobre in hitre rešitve za aktualne in velike probleme.

Ko sem v srednji šoli prebiral Richarda Bacha, točneje njegovo knjigo Podarjena krila, določenih stvari seveda nisem razumel. Zlasti reči, ki jih lahko razumeš šele takrat, ko sediš za krmilom letala. Recimo dela (citiram ga po spominu): „Vedno sem sovražil vrije. Že ko sem se šolal. Moj učitelj, ki je sedel na desni strani, mi je rekel: „Tako, zdaj pa mi napravi obrat vrija v desno!“ Z obrazom negibnim kot star kos mila, sem posilil desni pedal in svet se je zavrtel. Ko sem ga spravil iz vrija, sem vedel, kaj mi bo rekel: „Tako; sedaj pa še v levo.“

Po počitnicah je za vse težko. Treba se je zagnati na novo. Možgane spet priklopiti na »on« in se zakopati v delo. Tako je bilo tudi že pred trideset in več leti. Ko smo ponovno pridrli nazaj v šolske klopi, so od poletja zdelani tovariši in tovarišice tako za prebijanje ledu vsako leto znova nadobudnim učencem naložili popočitniški spis o počitnicah. Vsi ti spisi so se, brez izjeme, končali z enakim stavkom. Počitnice so hitro minile.