Prekrškovno pravo je izmuzljivo področje pravnega urejanja družbenih odnosov. Prekrškovna pravna politika pa se zdi še bolj izmuzljiva reč. Poudarjeni razlog za to razberem v izkustveno potrjenem dejstvu, da omogoča in vključuje preveč primerov samovoljnega, neenakopravnega, pomanjkljivo transparentnega, včasih pa celo izrazito arbitrarnega odločanja: tistih, ki prekrške preiskujejo (policija) in tistih, ki potem od njih odločajo – sodišč.

Država in večina gospodarskih družb s sedežem v slovenski državi vsaj retorično soglaša, da je treba spoštovati in varovati človekove pravice v gospodarstvu. A v praksi korporativnega upravljanja tako državnih kot zasebnih gospodarskih družb pogrešamo celovito uresničevanje človekovih pravic tako doma kot v tujini.

Pred vami je, drage bralke in dragi bralci, moja zadnja kolumna. Spodobi se, da se od vas poslovim in se zahvalim za pozornost, ki ste jo namenili mojim tekstom. Prav je tudi, da povem, zakaj odhajam. Najprej, da ne bo pomote, ne poslavljam se zato, ker bi se stanje v slovenskem sodstvu v kakorkoli izboljšalo.

V Sloveniji se radi pohvalimo, kako se pri nas dobro živi. A družbeno ekonomski kazalniki različnih mednarodnih organizacij kažejo, da je vsaj del te samohvale le mit. Kdaj bomo v Sloveniji na splošno dosegli življenjski standard dežel severne in zahodne Evrope? Ali so takšne želje le utopija prvih novoletnih dni?

Z vstopom v 2020 bomo le še leto dni oddaljeni od tridesete obletnice naše države. Ob nedavnem praznovanju samostojnosti in enotnosti je bilo izrečenih kar nekaj kritik glede na trenutno stanje države v zvezi s številnimi problemi na različnih področjih, od zdravstva, infrastrukture, obrambe, transporta, varnostnih služb, itd. Predvsem ostaja tudi pregovorna nostalgija po želji, tam v začetku devetdesetih, da bomo v kakšnih dvajsetih letih ujeli najbolj razvite stare evropske demokracije. Govorilo se je o Švici. To se seveda ni zgodilo in se najbrž tudi ne bo še vsaj naslednjih 20 let. Razlogi so bržkone kompleksni in večplastni. Morda kaj k temu prispeva pravni sistem oziroma naše pravo? Npr. v smislu zaviralnega učinka na razvoj različnih državnih podsistemov.

Knjiga Jamesa Whitmana, na katero se zadnje čase sklicujem, je po mojem resnično pomembna v smislu razkrivanja izvora posameznih še zdaj veljavnih institutov. Uvid v njihovo genezo je pomemben zato, da razumemo tudi morebitne probleme, ki v zvezi s tem nastajajo. In ti se nedvomno pojavljajo, saj je tematika nepristranskosti sojenja v zadnjem času še posebej pereča.