Vem, nekajkrat sem že zapisala, da čas hitro mineva, ampak je res. Zdi se, da sem komaj pred nekaj dnevi pisala lansko julijsko kolumno, pa je že čas za novo (počitniško) besedilo.
Ja, prav ste slišali: sodniki in odvetniki smo »na dopustu«. Od 15. julija do 15. avgusta nam zakonodajalec omogoči nekaj dni (in noči), med katerimi nas ne preganjajo roki. Predvsem tisti neusmiljeni, prekluzivni. Kljub temu delo v pisarnah teče tudi med sodnimi počitnicami. Sodišča opravljajo vse naloge v nujnih zadevah, odvetniki skušamo priti s svojim delom »na zeleno vejo« in postoriti še vse tisto, kar ni vezano na sodne roke. Vedeti je treba, da stranke, ki sicer vedo za sodne počitnice, tudi v tem času potrebujejo nasvet, pomoč, zaščito svojih pravic ali interesov. Dela je torej na obeh straneh res nekoliko manj, nikakor pa si ne moremo privoščiti brezdelja in poležavanja na plaži … s čivavo na straži, kot so pravijo Zmelkoow.
V širši sliki slovenske družbe je predvsem v zadnjem času mogoče opaziti (ali pa smo na to le bolj pozorni), da je največ težav v zagotavljanju javnih storitev na področju zdravstva, izobraževanja, zaščite in varovanja in ne nazadnje tudi v pravosodju. Skupni imenovalec vseh težav, na katere nekateri strokovnjaki opozarjajo že več let, je pomanjkanje kadrov – vseh vrst in oblik. Povsem mirno lahko rečemo, da imamo premalo ljudi, ki bi bili pripravljeni svojo pokojnino zaslužiti z delom v javnem sektorju. Pa najverjetneje ni samo plača tisto edino merilo, po katerem se odločamo, kaj in kje bomo delali v prihodnjih nekaj desetletjih. Čedalje bolj pomembno je delovno okolje, kar smo se boleče spoznali v času epidemije. V službi preživimo več časa, kot ga preživimo z družino, več časa, kot spimo, več časa, kot počivamo ali se ukvarjamo z različnimi hobiji. Zato so delovno okolje, ozračje, medsebojni odnosi s sodelavci in šefi tako zelo pomembni!
S sistemom javnega šolstva (vzgoje in izobraževanja) sem se neposredno nehala ukvarjati, ko je hči zaključila gimnazijska leta. Študentje si morajo pač sami organizirati čas, obveznosti in druge aktivnosti – to ni več skrb staršev. Veliko študentov poleg rednega študija tudi dela – pa ne zato, da bi si privoščili kakšen poseben luksuz. Večina jih (dodatni) zaslužek potrebuje za plačilo osnovnih stroškov – najema bivališča, položnic, morda avtomobila, hrane in, če le gre, kakšne zabavne aktivnosti.
Ja, še vedno sem del sistema javnega zdravstva. Pa ne samo z mesečnim nakazilom na ustrezen podračun državne blagajne, slovenske zdravnice in sestre potrebujem ob nezgodah, boleznih. Pravzaprav jih bolj potrebujejo člani širše družine, kar pa ne pomeni, da se me težave javnega zdravstva ne dotaknejo. Večurno čakanje na telefonski pogovor z osebnim zdravnikom, iskanje družinskega zdravnika, pediatra ali zobozdravnika po vsej Sloveniji, napotnice z oznako »nujno«, ki pomenijo, da bomo v čakalnico vstopili vsaj v roku nekaj mesecev. Znano? Videno? Rešeno?
Ne strinjam se s tistimi, ki vse skupaj potisnejo v kot z besedami: »Saj tako ali tako nihče ne dela.« Ni res! Tako kot na vseh področjih imamo tudi tu take, ki ne delajo nič, take, ki zaslužijo svojo plačo, in one, ki za svoje delo ne bodo nikoli dovolj plačani. Nekje v spominu sem zaslišala besede osnovnošolske učiteljice matematike o Gaussovi krivulji.[1] Tudi v najbolj občutljivih sistemih, v katerih je najvišja vrednota zdravje, ne moremo pričakovati, da bodo vsi udeleženci nadpovprečno zagreti, da bi se požrtvovalno razdajali 24/7. Tudi oni so namreč samo ljudje.
Omenila sem že temeljni sistem javnega šolstva. Izobraževanje bodočih nosilcev družbe in družbenih sprememb bi moralo biti temeljna naloga vsakega državnega aparata. S tem seveda ne mislim le na same zgradbe, opremo in drugo infrastrukturo, ki je nujno potrebna. Predvsem imam v mislih ljudi, ki so v dnevnem stiku z otroki in mladostniki. Verjetno se vsak izmed nas spomni, zakaj nismo marali kakšnega predmeta ali kako zoprn je bil kakšen učitelj. Tistim strogim smo danes celo hvaležni. Pa ni bilo vse odvisno le od strogega uveljavljanja discipline in reda. V gimnazijskih letih smo bili že dovolj razgledani in zainteresirani, da smo zelo dobro vedeli, kdo hodi v razred samo zato, da mu dan mine, kdo se ni pripravil in včasih celo ni vedel, o čem predava. In ker so tudi učitelji samo ljudje, mislim, da tudi zanje velja vse tisto, kar sem že zapisala pri zdravnikih in medicinskem osebju. Če bo njihovo delo spoštovano, njihovo prizadevanje pa nagrajeno, potem lahko upamo, da se bo sistem izboljšal od znotraj. Na taki podlagi pa je upravičeno pričakovati tudi večji ugled posameznih poklicnih profilov in posledično tudi povečanje števila ljudi, ki si bodo dejansko želeli delati na teh področjih.
Odkrito povem, da mi je, seveda samo z ene plati medalje, najbliže (pravo)sodni sistem. Tako zaradi izobrazbe kot zaradi poklica. Nekoliko neprimerna je sicer delitev na sodnike in odvetnike, pa upam, da bodo bralci razumeli, da drugega zornega kota (tožilskega, državnoodvetniškega) nimam. Zanimivo je, da smo vsi del (pod)sistema, ki naj bi kot najvišjo vrednoto varoval resnico. Tudi pravico. Tudi ta sistem zahteva udeležbo in veliko truda vseh, ki dnevno vstopajo v službo skozi sodna vrata ali vrata pisarne.
Ravno pred kratkim sem spregovorila nekaj besed s sodnico. Ter ji (seveda) potarnala, kako počasi meljejo sodni mlini. Pa ni iskala izgovorov v času, kadrih, prostorih. Le realno je predstavila mikrookolje posameznega sodnika in sodišča. Preprosto ni zadosti sodnega osebja, ki bi lahko kakovostno in časovno ustrezno spremljalo sodnikovo delo. Ni dovolj strokovnih sodelavcev, da bi opravili vse tiste naloge, ki so nujno potrebne, da se spis sploh uvrsti v urnik obravnav. Ni dovolj strokovno tehničnega administrativnega osebja, da bi lahko pisalo zapisnike, izdelovalo prepise snemanj narokov, izvrševalo odredbe sodnikov. Je pač tako, da drži fizikalni zakon, da eno telo (ena oseba) ne more biti hkrati na dveh mestih!
Težave, o katerih sem se razpisala v prejšnjem odstavku, se na koncu dneva dotaknejo človeka – pa naj bo to pacient/pacientka, učenec/učenka ali starši, stranka v postopku. Čakanje, da se nekaj premakne, je včasih najtežje. Ko imaš diagnozo, ko imaš spričevalo, ko imaš sodbo – potem se vsaj meni osebno zdi, da nisem več zgolj nemočni opazovalec, ki mu je odvzeta vsa aktivna moč sodelovati, ukrepati, spremeniti.
Če bi imela kakršnokoli (novo!) idejo, kako se lotiti opisanih težav, verjemite, da bi jo z veseljem delila. Za zdaj pa lahko zgolj opravljam svoje delo – tudi med sodnimi počitnicami.
[1] Normalna porazdelitev (tudi Gaussova porazdelitev) je verjetnostna porazdelitev vrednosti statističnih enot v statistični populaciji, ki je v grafični predstavitvi oblikovana v obliki zvona oziroma normalne krivulje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
