c S
Beethovnova ulica 10 med Scilo in Karibdo?
dr. Jernej Letnar Černič izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
31.05.2019

Objava poročila o delu Ustavnega sodišča v letu 2018 terja poglobljen premislek o vlogi najvišjega varuha ustavnosti in človekovih pravic v slovenski družbi. Ali naj Ustavno sodišče v tako krhki tranzicijski družbi kot je slovenska poskuša delovati v korist pritožnikov kar se da odprto, transformativno oziroma celo katarzično ali naj zožuje dostop do vsebinske obravnave ustavnih pritožb?

Ustavno sodišče RS je v začetku aprila predstavilo svoje letno poročilo o delu v letu 2018. Iz njega izhaja nekaj zanimivih statističnih podatkov. Ustavno sodišče je v lanskem letu denimo prejelo kar 1628 ustavnih pritožb, pri čemer jih je rešilo 1264 (Poročilo o delu Ustavnega sodišča za leto 2018, str. 82), kar je milo rečeno izjemen porast glede na leto 2017, ko so jih prejeli 1134 (prav tam, str. 87). Večina prejetih, 732 ustavnih pritožb je v letu 2018 pripadla na upravni senat Ustavnega sodišča (prav tam, str. 83), kjer trenutno o sprejemu ustavnih pritožb odločajo sodnici Mežnar in Korpič – Horvat ter sodnik Accetto. Nerešenih ustavnih pritožb je zadnjega dne lani tako ostalo 1710 (prav tam, str. 82). Pri številu rešenih zadev izjemno bode v oči podatek, da je Ustavno sodišče le 32 od 1264 ustavnih pritožb sprejelo v vsebinsko obravnavo in jih rešilo z odločbo (prav tam, str. 94), 32 vsebinsko rešenih zadev znaša 2,5 odstotka vseh rešenih zadev za let 2018  (prav tam). Ostale je bodisi zavrglo (387 zadev) oziroma sprejelo sklep o nesprejemu v obravnavo na podlagi ustavno spornega 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču (614 zadev) (prav tam, str. 95).

Zgornje statistične številke so morda suhoparne, a zunanji opazovalci dela slovenskega Ustavnega sodišča lahko kaj hitro opazijo nekaj zaskrbljujočih podatkov. V oči še posebej bode izjemno nizko število ustavnih pritožb, ki so jih ustavne sodnice in sodniki sprejeli v vsebinsko obravnavo. Je prišlo res le v 32 od 1264 zadev do kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin s hujšimi posledicami za pritožnika oziroma je šlo za pomembno ustavnopravno vprašanje? Morda, a večina izmed teh sklepov o zavrnitvi oziroma nesprejemu v obravnavo praviloma ni obrazloženih, četudi se marsikdo na Beethovnovi ulici 10 pohvali, da to še ne pomeni, da zadev niso temeljito preučili.

Število 32 je še posebej zaskrbljujoče, ker smo v lanskem letu ugibali, da je Ustavno sodišče v letu 2017 vendarle izboljšalo dostop do vsebinske obravnave ustavnih pritožb, ko je v vsebinsko obravnavo sprejelo 88 ustavnih pritožb, kar je znašalo 11,22 odstotka. Zato ni čudno, da v slovenski pravniški javnosti lahko v zasebnih krogih že slišimo zlobne komentarje, da je skoraj lažje zadeti na loteriji, kot doseči, da Ustavno sodišče sprejme vašo ustavno pritožbo v vsebinsko obravnavo. Evropsko sodišče za človekove pravice je denimo v letu 2018 ugotovilo kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v dveh primerih, ki jih Ustavno sodišče ni sprejelo v vsebinsko obravnavo (Mirovni inštitut proti Sloveniji, št. 32303/13; 13. marec 2018; Produkcija Plus d.o.o. proti Sloveniji, št. 47072, 23. oktober 2018).

Zgornji podatki so morda še toliko bolj zaskrbljujoči zaradi izjemnega porasta pripada ustavnih pritožb v lanskem letu. Se je v lanskem letu res toliko poslabšalo sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da je prišlo do takšnega porasta ustavnih pritožb? Zakaj je prišlo do takšnega porasta? Težko je verjeti, da se je stanje tako poslabšalo, da bi opravičevalo takšen porast. Odgovor je zagotovo večplasten. Morda ga lahko delno iščemo v zoženem dostopu pritožnikov do vsebinske obravnave njihovih zadev na najvišjih vejah rednega sodstva, še posebej pred Vrhovnim sodiščem. Iz številk o pripadu novih ustavnih pritožb na Ustavno sodišče morda izhaja tudi nerazumevanje razmerja med Vrhovnim in Ustavnim sodiščem. Zmotno je meniti, da je le Ustavno sodišče tisto, ki naj varuje človekove pravice in temeljne svoboščine v slovenskem pravnem redu. Redno sodstvo je nedvomno tudi zavezano spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine.

Po drugi strani je v letnem poročilu Ustavnega sodišča vredno prebrati predgovor predsednika Ustavnega sodišča, dr. Rajka Kneza. Predsednik Knez je med drugim v predgovoru zapisal, da »...v letu 2018 rešilo kar 24,1 odstotka več zadev kot leta 2017« (Poročilo o delu Ustavnega sodišča za leto 2018, str. 5), kar je seveda odlično. A predsednik hkrati žal ni pojasnil zakaj takšen upad odstotka vsebinske obravnave ustavnih pritožb. Nato je vendarle zapisal, da »Ustavno sodišče ...  gotovo ni bilo mišljeno kot sodišče, ki se bo letno vsebinsko ukvarjalo z več kot tisoč primeri (pod pritiskom še večje številke čakajočih) in ki bi bilo pri tem hkrati precedenčno.« (prav tam, str. 6). Iz tega stavka posredno veje nekakšno nezadovoljstvo Ustavnega sodišča zaradi velikega pripada zadev, predvsem ustavnih pritožb, kar je seveda razumljivo. Le domnevamo in ugibamo lahko, da je velika večina izmed njih posledica dejstva, da se redno sodstvo nezadostno posveča varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V tej luči se je strinjati, da smo priča vsesplošnim in strukturnim izzivom pri varovanju človekovih pravic v slovenskem sodstvu. Zato je morda neupravičeno pričakovati od sodnic in sodnikov Ustavnega sodišča, da naj počistijo vse, kar ni bi bilo očiščeno na poti na Beethovnovo 10. Uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin zahteva njihovo uporabo na vseh ravneh slovenskega rednega sodstva od najnižjih do najvišjih ravni.

Hkrati je potrebno poudariti, da je Ustavno sodišče vendarle najvišji varuh ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic v slovenski družbi, zato se od njegovih sodnic in sodnikov upravičeno pričakuje, da bodo učinkovito varovali človekove pravice in temeljne svoboščine in da ne bodo vsebinsko odločali le v 2,5 odstotka ustavnih pritožb. Slovenska družba se še vedno nahaja na tranzicijski poti v oddaljeno deželo polnopravne ustavne demokracije, kar zagotovo terja demokratizacijo dostopa na Ustavno sodišče in posledično vsebinsko obravnavo višjega števila ustavnih pritožb. Dovolj je, da se sodnice in sodniki Ustavnega sodišča sprehodijo po ulicah slovenskih mest in vasi, se pogovorijo z ljudmi oziroma gredo na pogovor h kakšni civilnodružbeni organizaciji, da spoznajo, kako živijo običajni ljudje in s kakšnimi težavami se denimo pri svojem poslovanju pogosto srečujejo gospodarske družbe. Slovensko Ustavno sodišče ne deluje v slonokoščenem stolpu neke idealne ustavne demokracije zahodnega tipa, temveč v tranzicijski družbi, kjer vsakodnevno prihaja do zlorab vladavine prava in človekovih pravic. Takšna narava slovenske družbe terja dejavnejšo vlogo Ustavnega sodišča, četudi lahko razumemo predsednika Ustavnega sodišča, ki si kot večina želi, da bi živeli v polnokrvni ustavni demokraciji. Hkrati je jasno tudi, da mora država Ustavnemu sodišču zagotoviti ustrezna finančna sredstva, da bo lahko izpolnjevalo svoje ustavno poslanstvo.

Vsakokratni mandat Ustavnega sodišča si sam tlakuje svojo ideologijo in dediščino. Sodnice in sodniki se lahko odločijo za zadržano držo ali pa za dejavnejšo vlogo, s katero lahko prispevajo k razvoju in učinkovitejšem varstvu vladavine prava in človekovih pravic. Kot s kolegicami in kolegi ugotavljamo v okviru raziskovalnega projekta »Ideologija na sodiščih«, je od vsake sodnice in sodnika odvisno ali bo bolj varoval državne interese ali nasprotno človekove pravice posameznikov; prosti trg ali državne posege vanj; pravice večine ali manjšine. Odločitve vsake sodnice in sodnika v konkretnih zadevah so premišljene in brez naključij oziroma bi vsaj moralo biti tako. Podobno kot so vnaprej premišljene odločitve, da Ustavno sodišče v vsebinsko obravnavo sprejme le 2,5 odstotka ustavnih pritožb. Takšna, očitno dobro premišljena praksa na Ustavnem sodišču je zmotna, saj zapira dostop do ustavno najvišjega varuha človekovih pravic v slovenski družbi. Enako je pomembno, da redna sodišča dosledno uresničujejo in varujejo človekove pravice in temeljne svoboščine. Namesto, da bi človekove pravice presojali in varovali doma, odlagamo domače težave še bolj obremenjenim sodnikom na Evropskem sodišču za človekove pravice. Trenutni mandat Ustavnega sodišča zato počasi izgublja priložnost, da bi lahko pedagoško in transformativno vplival na slovenski pravni red in njegova redna sodišča, kot je denimo to uspelo njihovim predhodnikom iz prvega mandata Ustavnega sodišča.