Navadno se izogibam preveč dnevnoaktualnim temam. Hipno, instantno, bežno in ihtavo zame ni zanimivo, raje imam malce bolj poglobljen razgled. Konec koncev se mi le pozna, da nisem popolnoma svež ali neizkušen jurist, pa da ne bo pomote, kot vse v življenju, tako v dobrem kot včasih tudi slabem. A vendar me včasih kakšen utrinek sedanjosti vseeno premami, da tudi o tem spišem še kakšno misel več, pa čeprav tokrat ponovno o meni dokaj ljubih parlamentarnih zadevah.
Tokrat se ob nekaterih aktualnih dogodkov nekako res nisem mogel upreti skušnjavi, da ne bi današnjo črtico zastavil kar o najpomembnejšem, a hkrati včasih tudi najpomenljivejšem orodju, ki ga ima na voljo manjšina vsakega sklica visokega zbora narodnih odposlancev. Govora bo seveda o – obstrukciji. In hkrati tudi o tisti res velevažni obvezni opremi, ki ne sme pri tem početju resnično nikoli umanjkati, in sicer o za ta namen prepotrebnih kavčih, divanih, foteljih ter zofah. Pa še kak otoman bi se seveda našel. Pri tem pa boste izvedeli nekaj več tudi o tem, kateri Slovenec in čemu je bil ta svojčas, pa čeprav zgolj za res kratek čas, resnično absolutni prvak kar se tiče parlamentarnih razprav, in to celo v svetovnem merilu. A pojdimo sedaj raje po vrsti.
Poslovnik, ta mala ustava vsakega parlamenta, je temeljni kamen njegove samouprave, hkrati pa predstavlja tudi gentlemanski dogovor poteka njegovega dela. Kajti brez jasnih pravil igre hitro zavlada kar precejšnja anarhija, mar ne. A ta temeljni kontrakt parlamentarne avtonomije mora seveda biti pravičen tudi do vloge, potreb, predvsem pa izvajanja nujno potrebnih kompetenc v okviru političnega boja vseh tistih odposlancev, ki se v demokratični ureditvi, utemeljeni na pluralizmu, niso s takšnim ali drugačnim koalicijskim memorandumom zavezali k temu, da bodo vsaj kolikor toliko podpirali predloge vsakokratno vladajoče izvršne elite. In v tej igri med koalicijo in opozicijo je še kako pomemben instrument obstrukcije.
Sedaj tega pojma, poimensko, res ne boste zasledili izrecno zapisanega v marsikaterem poslovniku, zato boste tovrsten zapis zaman iskali tudi v našem slovenskem. Gre namreč za iznajdbo prakse, znano že od parlamentaričnega pamtiveka. Trenutek pozneje, ko ti je tvoj odposlanski mandat potrjen, se namreč že prične tvoja avdicija za naslednjo mandatno periodo. In če imaš spričo naključja ali zgolj okoliščin to »nesrečo«, da se ne moreš venomer trkati po prsih glede dosežkov »tvoje« vlade, katero koalicijsko podpiraš, ti preostane zgolj čim bolj prepoznavna opozicijska drža. Najhujše za izbranca ljudstva je namreč to, da je v tej svoji vlogi – neviden.
***
Slovenci kot narod – pa mi naj bralec te misli (takoj) ne zameri – smo preprosto ustvarjeni za opozicijo. Oziroma, povedano drugače, če ne bi imeli klene opozicijske drže (no, včasih tudi v izdatno lastno škodo), nas danes brž ko ne sploh več ne bi bilo. Če bi namreč vedno, v vseh preteklih sistemih, kjer smo bili deležni vsaj nekakšne oblike zastopstva naših narodnih interesov, venomer le kimali, se pokoravali ter zgolj po cankarjansko hlapčevali vladajočim elitam, kot se nam sicer precej rado očita, bi preprosto – izginili. In ker smo bili v praktično vseh donedavnih državnih okvirih (začenši s staroavstrijskim) manjšina, smo venomer bili pripravljeni biti oponenti. Skratka, ko si sam po sebi manjšina, si rojen za opozicijo. Zatorej smo bili preprosto ustvarjeni tudi za obstrukcijo. Takšno ali drugačno. Četudi včasih v lasten deficit. A realna politika ne sme biti šprint, marveč tek na dolge proge, mar ne.
In tega dejstva so se še »prekleto« dobro zavedali tudi vsi praočetje našega parlamentarizma, ki so iz takratnih slovenskih dežel zlasti po letu 1873 včasih malo bolj, drugič pa malenkost manj, venomer pa predvsem simbolno polnili vrste poslancev vsakokratnega sklica cesarsko dunajskega državnega zbora. Ne pozabimo namreč prav tam, na tem slavnem Dunaju, se je hodila učit in kalit tudi poznejša slovenska politična elita, in sicer spet primarno v opozicijski vlogi. Sedaj, če komu ni podrobneje znano življenje v parlamentu, so osnovna pravila igre v grobem takšna, da se predlogi novih zakonskih rešitev v tem forumu politike obravnavajo, sprejemajo, včasih pa tudi docela zavržejo v dvofaznem postopku. Najprej se predlagane rešitve preučijo, skritizirajo, morda z vloženimi dopolnili celo oplemenitijo v neki ožji sestavi reprezentativnih predstavnikov volilnega telesa, in sicer na seji pristojnega zakonodajnega odbora (ali odseka), nato pa se normodajni posel oddela še na splošnem plenumu zbora, kjer vsi poslanci na kupu končno odločijo o temu, ali ima država sedaj nov predpis ali ne.
Prav v teh dveh fazah zakonodajnega postopka pa pridejo do izraza (in veljave) vsa opozicijska orodja, s katerimi skuša poslanska manjšina »strezniti« vladajoče ali vsaj iztržiti takšno ali drugačno ugodnost glede politik, ki jih sama zasleduje, primarno za ohranitev (ali razširitev) svoje volilne podpore. Med ta orodja seveda spadajo predvsem vsi načini, kako čim bolj otežiti gladko sprejemanje večinskih odločitev ali jim vsaj omajati njihovo legitimnost. Povedano drugače, tu gre za vse vrste, recimo temu postopkovnega »pobalinstva«, ki mu z eno besedo rečemo obstrukcija, ta pa ima, kot je bilo že rečeno, več pojavnih oblik. Obstaja namreč navadna obstrukcija (ko te na seji preprosto – ni) in obstrukcija bolj, recimo temu, tehnične narave (ko te je na taistem mestu enostavno – preveč). Skratka, obstruiraš lahko s tem, da pri »teh rabotah« protestno ne sodeluješ (več),[1] pa naj večina stori, kar želi. Lahko pa po drugi strani z uporabo svojih poslanskih poslovniških pravic sejo malce podaljšaš, recimo. Temu služijo zlasti nujni postopkovni predlogi, peticije, ugovori, izdatne replike, predvsem pa (res) zelo dolge razprave.
***
In ker so se tudi slovenski poslanci na Dunaju iz čeških izkušenj z absentizmom iz poslanskih klopi v prejšnjih mandatih naučili, da odsotnost pomeni samo to, da počasi postaneš neviden, in to tudi za vlado, so začeli izpopolnjevati še druge metode aktivnega parlamentarnega boja. In ker so še prekleto dobro vedeli, da ti po pravilih staroavstrijskega parlamentarizma tvoje poslansko nadomestilo (dnevna dijeta) pripada zgolj za tiste dni, ko si bil dejansko ves čas prisoten na sejah odsekov in plenuma, so v španoviji s svojimi slovanskimi sobrati skovali peklenski načrt, na podlagi katerega se je tik pred božičem 1912 obravnava predloga zakona »o voljni tlaki«[2] malenkost zavlekla. A ne zgolj za nekaj ur (pre)več. Trajala je namreč neprekinjeno skoraj tri dni. Oziroma, kot so preludij te seje opisali v takratnem časopisju 17. decembra:[3]
Vladne stranke so bile včeraj v poslanski zbornici neprijetno presenečene. Raznesla se je namreč vest, da sta poslanca Gostinčar in dr. Korošec izjavila, da govorita celo noč. Vladni poslanci in socialni demokrati, ki se boje, da svojih dijet ne izgube, so sklenili, da za dijete vztrajajo, če treba, celo noč.
Poslanca Friedlander in Teufel sta nosila okoli polo, na katero so se podpisali listi člani proračunskega odseka, ki se obvežejo, da vzdrže proračunski odsek sklepčen. Poslanec Hummer je prevzel vlogo hotelske sobarice, da poskrbi poslancem ležišča. Predvsem je naročil zborniški gostilni, da mora biti celo noč odprta. Pregledal je, če električni zvonci funkcionirajo. Parlamentarične sluge so nosile iz koridorov in kuloarjev velike usnjate kavče in naslonjače v dvorano brambnega odseka, ki se je v spalnico izpremenil. Na vsakem ležišču je listek, da poslanci vedo, kje imajo prostor. Baron d' Elvert se jezi, češ da na divanu noče ležati. Prinesejo mu fotelj; baronu Fuchsu dovoli predsednik, da sme spati v predsedstvenem salonu. Poslanci se preoblečejo v nočne obleke.
Sejo proračunskega odseka otvori načelnik dr. Korytowski ob 3. uri popoldne. (…) Poslanec Gostinčar prične govoriti ob četrt na 7. uro zvečer. Govori tiho, slovensko. Pred njim leži kup knjig. Dvorana je skoraj prazna. Ko se v zbornici izve, da izpreminjajo zbornico v hotel, prihiti v dvorano poslanec dr. Korošec, ki zahteva, da naj se seja prekine, da bodo mogli poslanci pomagati pripravljati fotelje, zofe in divane, ker je premalo strežnikov in je prav, da jim poslanci pomagajo. Socialno-demokraški podpredsednik Nemec, ki predseduje, ogorčeno zavrača dr. Korošcev predlog. Opolnoči je poslanec Gostinčar še govoril in izjavil, da noče govoriti do 2. uri popolnoči. (…) Dr. Korošec je izjavil, da bo govoril, kadar pride do besede, do 11. ure dopoldne. Da vladinovci in socialni demokratje nad Jugoslovani od jeze pihajo, je samoobsebi umevno. Poslanca Gostinčarja je vprašal Steinwender, kaj da njegova stranka zahteva, nakar mu je odgovoril: »To Vam povem jutri zjutraj ob 7. ali pa dopoldne ob 11. uri.«
***
Slovenski poslanec Josip (Jože) Gostinčar je svoj govor nato zaključil šele ob poldnevu naslednjega dne in je tako razpravljal, reci in piši, neprekinjeno debelih 13 ur in pol, kar je bil seveda v tistem času absolutni rekord vseh parlamentov.
A ta res impresiven dosežek je bil (žal) dokaj kratke sape. Saj, ko nekdo v vrsti pred tabo nekaj tako izjemnega stori, to pogosto vzpodbudi naslednje, da doseženo še prekosijo. In prav to se je že naslednji dan tudi zgodilo:[4]
Za Großom, Korneriem, dr. Steinhausom, ministrom Georgijem in Vrstovškom je prišel na vrsto češki radikalec Vaclav Fresl, ki mu Gostinčarjeva slava očitno ne da spati in ki se je v svojem klubu zavezal, da bo govoril 24 ur nepretrgoma. Svojo obljubo je potrdil z visoko stavo, ki jo bo plačal, če do pičice ne izpolni svoje obljube. (…)
Ura je 1. popolnoči in gospod Fresl govori. Seveda je njegov govor pravzaprav razgovor s peščico pristašev, ki za obdaja in ki mu od časa do časa priskoči na pomoč s hrupom, da »govornik« lahko za nekaj časa prekine svoj govor in se oddahne. Prav točno se gospod Fresl predmeta ne drži in doslej je pravzaprav več govoril o igri s kočevarskimi krošnjarji: tri pod sto in pet pod dvesto nego o določbah vojaške predloge.
Vladne stranke tabore in dremljejo na kavčih zunaj razpravne dvorane. Ob polnoči je bila menjava šihta in jih je polovica odšla domov. Ostali so pripravljeni. Vladne stranke so odločene, da se seja ne konča, vse dokler se Fresl ne izgovori.
Fresl je stavo izgubil. Ni govoril neprekinjeno toliko ur, kot jih je moč najti v povprečnem dnevu. A je vendarle zadosti besedoval, da je posekal nedavni Gostinčarjev rekord, saj je svoje misli zaključil (šele) po več kot 16 urah. Koliko goldinarjev iz te trdo prislužene dnevnice je moral potem plačati za svojo spodletelo stavo, ni znano.[5] Poznano pa je vsaj, da se je o tem končnem (sicer češkem) dosežku razpisalo ne samo domače časopisje širom monarhije, marveč celo svetovni tisk. Tako se je o tem razpisal celo recimo sam newyorški Times:[6]
Herr Fresl, češki poslanec, je včerajšnjo noč v spodnjem domu dunajskega državnega zbora dosegel naravnost nečuven uspeh v dolgosti govora. Pri debati o mobilizacijskih načrtih je namreč nepretrgoma govoril polnih šestnajst ur, od osme ure sinoči pa vse do današnjega poldneva, s čimer je porušil vse dosedanje rekorde v dvoedini monarhiji.
Okoli govornika se je strnila verna četa čeških poslancev, ki so mu z ubranimi medklici in živahnimi proceduralnimi ugovori izposlovali kratke trenutke oddiha. Medtem ko so stanovski tovariši hrumeli, je gospod Fresl v naglici zaužil nekaj čokolade ali pa si okrepčal grlo z mlekom in limonado.
Drugi poslanci, ki so bili odločeni ohraniti svoje stališče nasproti obstrukcionistom, so se pripravili na dolgotrajno sejo. V hodnikih so dali postaviti divane, na katerih so se gospodje poslanci v množicah izmenoma predajali spanju. Ko so se odprla vrata plenarne dvorane, je s hodnikov velo le krasno smrčanje spečih ljudskih zastopnikov.
***
Na koncu koncev, navkljub zgoraj opisanim slavnim obstrukcijskim dosežkom, ki ga ne v slovenski,[7] (republikansko) avstrijski[8] kot tudi ne v češki novodobni zgodovini[9] še noben parlamentarec ni presegel, je bil zakon o vojni tlaki na plenumu vendarle potrjen.[10] A slavni in velevažni državni zbor je za obravnavo te novembrske točke dnevnega reda – in neprekinjeno – skupaj z glasovanjem vendarle porabil kar 56 ur in s tem obrabil, predvsem pa ogulil kar precejšnje število za to početje prepotrebnih foteljev, zof, divanov in kavčev. Konec koncev je bilo v tistem času v polni zasedbi spodnjega doma dunajskega parlamenta kar 516 ljudskih odposlancev, zato je bila obraba tovrstnega parlamentaričnega inventarja v tistih novembrskih dneh zagotovo kar precejšnja, ne glede na to, ali jo je povzročila koalicijska glava ali morda zgolj opozicijsko sedalo. Ali obratno.
Zatorej, če se vrnem k prvotni dilemi slovenske javnosti, češ kdaj se sploh lahko šteje, da ima neka ožja poslanska srenja v uporabi celo preveč tovrstnega premičnega pisarniškega premoženja, menim, da je to vprašanje že spričo osnovne predpostavke postavljeno dokaj nerodno. V luči opisane (tudi) slovenske zgodovinske parlamentarne izkušnje pravzaprav sploh ni pomembno, koliko kavčev, zof, foteljev in divanov posamezna skupina poslancev dejansko ima. Važno je zgolj to, da jih ima – zadosti …
[1] Glej drugi odstavek 65. člena in drugi odstavek 95. člena Poslovnika Državnega zbora (PoDZ-1).
[2] Bil je to namreč čas balkanskih vojn (1912-1913), zato tovrsten militarizem nemške provenience, naravnan predvsem k povečanju nabora razpoložljive soldateske ter pomnoženju njihove bojne moči in ki bo kmalu brž ko ne usmerjen proti slovanskemu zaledju dvojne monarhije, seveda ni bil po godu njihovim slovanskim sobratom znotraj nje.
[3] »Boj za pravice Jugoslovanov«, Slovenec, 17.12.1912, str. 2; vir: <dlib.si>.
[4] »Obstrukcija v poslanski zbornici – Freslova noč«, Zarja, 18.12.1912, str. 3; vir: <dlib.si>.
[5] Goldinar, ki ga je takrat v razmerju 1:2 že zamenjala (srebrna) krona, je v tistem času veljal okoli 15 evrov današnje, dnevna dijeta dunajskega poslanca pa je desetkratnik tega zneska.
[6] V nadaljevanju prosto prevedeno po: »SPEAKS FOR SIXTEEN HOURS.; Czech Deputy Breaks Record in Austria – Corridors Like a Dormitory«. New York Times, 19.12.1912, str. 6; vir: <nytimes.com>.
[7] Od osamosvojitve dalje je bil najdaljši zabeleženi neprekinjen govor v Državnem zboru dolg v primerjavi z Gostinčarjem razmeroma skromne štiri ure »na mah« (poslanec Ivo Hvalica leta 1995 ob obstrukciji zakona o privatizaciji igralnic).
[8] Avstrijec Werner Kogler iz vrst Zelenih je decembra 2010 v proračunski razpravi govoril »zgolj« 12 ur in tričetrt.
[9] Češki poslanec japonskih korenin Tamio Okamura je leta 2024 omagal že po 11 urah (in minuto manj kot dodatnih tričetrt).
[10] Slovenci pa so nabrane izkušnje državnozborskega boja potem s pridom izkoristili še v nadaljevanju skupnega avstrijskega parlamentarnega življenja, sadovi teh obstrukcijskih prizadevanj pa je bil seveda sprejem (prve) Majniške deklaracije (1917), ki je imela tudi naravo – peticije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
