c S
Uresničevanje človekovih pravic pri podnebnih spremembah
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
07.04.2017 Podnebne spremembe dokazano nehote vplivajo tudi na uresničevanje različnih človekovih pravic posameznikov, manjšin in avtohtonih ljudstev. Posamezniki, zaradi z njimi povezanimi naravnimi nesrečami, na različnih koncih sveta izgubljajo življenja in svoje sorodnike. Kdo je nosilec obveznosti, da ne pride do poslabšanja varstva človekovih pravic zaradi podnebnih sprememb? Države? Mednarodne organizacije? Gospodarske družbe? Posamezniki?

Da lahko podnebne spremembe negativno vplivajo na uresničevanje človekovih pravic vseh nas ni več le ugibanje, saj dokazi o korelacijah z njimi izhajajo iz različnih znanstvenih študij in poročil mednarodnih organizacij. Vplivajo lahko na vrsto človekovih pravic, od tistih absolutnih kot sta pravica do življenja in prepoved nečloveškega ravnanja pa do tistih relativnih, kot so pravica do zasebnosti, družinskega življenja, zdravega življenjskega okolja in tudi bolj ekonomskih in socialnih pravic kot so pravica do vode, hrane in dostojnega bivališča.

Jeseni 2015 je več nevladnih organizacij in žrtev pred filipinsko komisijo za človekove pravice podalo zahtevo za preiskavo odgovornosti 47 največjih gospodarskih družb s področja naftne, plinske, rudarske in gradbene industrije za (potencialne) kršitve človekovih pravic, ki grozijo prebivalcem Filipinov zaradi podnebnih sprememb. V izjemno ustvarjalnem in istočasnem izzivalnem predlogu, saj gre vendarle za eno izmed prvih takšnih pritožb, nevladne organizacije in žrtve komisiji predlagajo, da za presojo negativnih učinkov podnebnih sprememb na uresničevanje človekovega dostojanstva uporabi pravo človekovih pravic. Kakšna so dejstva?

Predlagatelji poudarjajo, da tajfuni vsako leto povzročijo nekaj sto žrtev na različnih delih Filipinov. Le tajfun Jolanda je leta 2013 povzročil šest tisoč smrtnih žrtev. Pri tem se sklicujejo na podatke Svetovne banke o tem, da večina smrtnih žrtev na Filipnih izhaja iz posledic divjanja tajfunov (glej str. 2. predloga za preiskavo). Zato filipinski komisiji predlagajo, da sprejme več ukrepov med drugimi tudi, da država vzpostavi sodni mehanizem za uveljavljanje pravic žrtev in da pomaga žrtvam in sorodnikom žrtev pri uveljavljanju njihove odgovornosti. Filipinska komisija za človekove pravice je zato sredi 2016 odprla »nacionalno preiskavo o vplivih podnebnih sprememb na človekove pravice filipinskega prebivalstva in domnevni odgovornosti transnacionalnih energetskih gospodarskih družb« (CHR-NI-2016-0003) ter poslala predlog za zahtevo vsem 47 v pritožbi imenovanih gospodarskih družb. Tri transnacionalne gospodarske družbe Anglo-American, BHP Billiton in Conoco so v svojih odgovorih pred filipinsko komisijo ugovarjale njeni stvarni pristojnosti, da obravnava predlog. Zatrjevale so, da gospodarske družbe ne morejo odgovarjati za domnevne kršitve, ki jih domnevno storijo izven državnega ozemlja, kjer imajo sedež, če jih država v kateri poslujejo ne preganja. Z drugimi besedami, te gospodarske družbe in njihove države se izogibajo vsakršni obliki odgovornosti.

Ker stališče omenjenih transnacionalnih gospodarskih družb nima podlage v mednarodnem pravu človekovih pravic, smo skupaj s kolegi iz evropskih univerz in nevladnih organizacij, s prvopodpisanima prof. Olivierjem De Schutterjem, iz Univerze v Louvainu v Belgiji in Asbjørnom Eidem, zaslužnim profesorjem iz norveškega centra za človekove pravice na Univezi v Oslu, napisali »amicus brief« oziroma pismo prijateljev sodišča, kjer utemeljujemo, da obstaja pravna podlaga v mednarodnem pravu za izvrševanje pristojnosti domačih držav in uveljavljanje odgovornosti izven teritorialne odgovornosti držav in transnacionalnih gospodarskih družb za kršitve, ki so storjene izven njihovega matičnega ozemlja.

Države imajo pozitivno obveznost, da varujejo posameznika pred kršitvami zasebnih subjektov in da izvršujejo nadzor nad gospodarskimi družbami, ki so domnevno vpletene v kršitve človekovih pravic. Države v katerih so gospodarske družbe registrirane si morajo prizadevati, da na njihovem ozemlju in zunaj njega preprečujejo kršitve. Enako si morajo prizadevati tudi države v katerih prihaja do kršitev in kjer se nahajajo žrtve. Takšni standardi izhajajo iz Maastrichtskih načel o izven teritorialnih obveznostih držav na področju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, ki jih je leta 2011 sprejela skupina strokovnjakov, in ki odražajo načela in pravila že obstoječega mednarodnega pogodbenega in običajnega prava. Odbor Združenih narodov za ekonomske, socialne in kulturne pravice je denimo v lanskem zaključnem poročilu o izpolnjevanju obveznosti Kanade zapisal, da »priporoča, da država pogodbenica okrepi svojo zakonodajo, ki ureja ravnanje družbe, registrirane ali s sedežem v državi pogodbenici v svojih dejavnostih v tujini, vključno z zahtevo, da te družbe izvedejo predhodno presojo vpliva človekovih pravic k sprejemanju odločitev o naložbah. Prav tako priporoča, da država pogodbenica uvede učinkovite mehanizme za preiskovanje pritožb zoper te družbe, in sprejme potrebne zakonodajne ukrepe, da se žrtvam olajša dostop do pravnega varstva pred domačimi sodišči zaradi ravnanja teh družb« (16. odstavek). Različni odbori Združenih narodov so v zadnjih letih sprejeli veliko podobnih priporočil in mnenj, kar navsezadnje kaže na predanost zavezi, da države tudi izven svojih meja zagotovijo spoštovanje in varovanje človekovih pravic.

Preiskava filipinske komisije za človekove pravice je testni primer za uveljavljanje odgovornosti držav in gospodarskih družb za uresničevanje človekovih pravic izven ozemlja, kjer imajo sedež. Ni pričakovati, da bo komisija ugotovila neposredno odgovornost in skrbno dokazano korelacijo med ravnanjem posameznih gospodarskih družb in negativnimi učinki podnebnih sprememb. Smisel te preiskave je primarno, da se prepričljivo pravno argumentira, da države in gospodarske družbe lahko odgovarjajo za negativno vplivanje na uresničevanje človekovih pravic izven svojih teritorialnih meja držav, kjer so sodno registrirane. Gospodarske družbe morajo pred vstopom v določeno državno opraviti skrbno presojo smiselnosti takšnega koraka z vidikov varstva človekovih pravic in operativnih, poslovnih, finančnih in okoljskih tveganj. V današnjem, izjemno povezanem globalnem gospodarstvu, bi bilo utopično trditi, da države ne odgovarjajo za ravnanja svojih gospodarskih subjektov, ko poslujejo izven državnih meja in pri tem povzročajo negativne učinke za uresničevanje človekovih pravic.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.