Tokratna kolumna je namenjena predstavitvi tradicionalnega, letos že šestnajstega strokovnega srečanja Aktualna vprašanja insolvenčnega prava, ki ga organizira GV Založba. Dogodek vsako leto pritegne strokovnjake s področja insolvenčnega prava in ponudi prostor za razprave o najnovejših temah iz sodne prakse in teorije.
V zadnjih letih je srečanje postalo osrednje stičišče izkušenj, kritičnih analiz in predlogov za izboljšave. Prav ta raznolikost pogledov mu daje poseben pomen: ne gre zgolj za predstavitev novosti, temveč za forum, kjer se soočijo različne perspektive in pogosto oblikujejo zametki prihodnjih zakonodajnih sprememb. Tudi letos so predavatelji predstavili najnovejše sodne odločbe, zakonodajne spremembe in odprta vprašanja, ki vplivajo na prakso.
Dopoldanski del prvega dne je bil namenjen dvema aktualnima temama: (ne)potrebnosti postopka izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije ter materialnopravnim in procesnim izzivom pri naložitvi stroškov predujma stečajnega postopka poslovodstvu družbe. Izr. prof. dr. Jerneja Prostor je prepričljivo predstavila argumente za odpravo postopka izbrisa brez likvidacije, ki v praksi pogosto povzroča več težav, kot jih rešuje. Sodnica mag. Maruša Bartol pa je v svojem predavanju osvetlila ključne izzive sodne prakse glede vprašanja, kdaj in pod kakšnimi pogoji je mogoče stroške stečajnega postopka naložiti poslovodstvu insolventnega dolžnika. Pridružil sem se tudi sam, s krajšim prispevkom o že desetletnem problemu prevelikega števila t. i. praznih stečajev ter o predlogu nove direktive EU o harmonizaciji nekaterih vidikov insolvenčnega prava. V izvorni različici te direktive je bilo predvideno tudi posebno poglavje o stečaju mikropodjetij, kar je odprlo razpravo o morebitni reformi stečajnega postopka tudi v Sloveniji.
Druga sekcija je bila namenjena vprašanju ustavnopravnega položaja družbenikov insolventnih dolžnikov. Miha Verčko, direktor direktorata za civilno pravo na Ministrstvu za pravosodje, je podrobno analiziral dve odločbi Ustavnega sodišča: Up-386/15, U-I-179/15 z dne 12. 5. 2016 in U-I-151/24 z dne 20. 3. 2025.
Brez spuščanja v podrobnosti naj pojasnim bistvo obeh odločb. Iz prve izhaja, da je ureditev, ki ne zahteva vročanja sklepa o začetku stečaja, podanega na upnikov predlog, dolžnikovim družbenikom, neustavna, ker tak način obveščanja posega v njihovo pravico do izjave in s tem krši pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Zakonodajalec je na to odgovoril z novelo ZFPPIPP-H tako, da je družbenikom kapitalskih družb črtal pravico do pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka. Posledično je Ustavno sodišče v odločbi U-I-151/24 z dne 20. 3. 2025 presodilo, da imajo družbeniki insolventnega dolžnika, kadar predlog poda dolžnik sam (poslovodstvo), ustavno pravico do pravnega sredstva. Pri tem je Ustavno sodišče pojasnilo, da čeprav je v odločbi Up-386/15, U-I-179/15 z dne 12. 5. 2016 z načinom izvršitve določilo, da morajo sodišča sklep o začetku stečajnega postopka vročiti družbenikom, to ni edina ustavnoskladna možnost, ki je zakonodajalcu na voljo glede vročanja družbenikom. Zakonodajalec bo moral zato pri pripravi naslednje novele temeljito pretehtati navedene razloge Ustavnega sodišča in poiskati rešitev, ki bo sorazmerno uravnotežila interes upnikov po hitrem in učinkovitem postopku ter pravice dolžnika in družbenikov.
V drugem prispevku te sekcije sem sam obravnaval dileme glede položaja družbenikov v postopkih prisilne poravnave. Najprej sem predstavil dve odločbi Ustavnega sodišča: odločbo U-I-222/18 z dne 14. 5. 2020, v kateri je razsodilo, da je ureditev upniške prisilne poravnave, ki dolžniku ne omogoča pritožbe zoper sklep o začetku postopka, protiustavna, ter odločbo U-I-107/21, Up-341/21 z dne 2. 3. 2023, v kateri je pojasnilo, da mora imeti delničar, kadar mu zakon podeli določeno pravico, tudi pravico do pravnega sredstva, če pride do posega v to pravico. Ustavno sodišče je zato odločilo, da do odprave ugotovljene protiustavnosti lahko delničarji insolventnega dolžnika, katerih skupni deleži dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala dolžnika, vložijo pritožbo zoper sklep o prenosu pooblastila za vodenje poslov dolžnice v postopku prisilne poravnave. Jedro mojega predavanja je bilo vprašanje, ali bi družbeniki insolventnega dolžnika morali imeti pravico do pritožbe zoper sklep o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala na nič. Po veljavni zakonodaji takšne pravice nimajo, kar pomeni, da v postopku prisilne poravnave ne morejo učinkovito braniti svojih korporacijskih pravic.
Tretja sekcija prvega dne konference je bila namenjena temi, ki je bila v teoriji skoraj pozabljena – stečaju zapuščine. Z njo se je odlično spopadla dr. Urška Kežmah, ki je poleg zakonske ureditve posebej izpostavila praktične izzive, s katerimi se srečujejo odvetniki in sodniki.
Prvi dan se je sklenil z okroglo mizo o novem Zakonu o potrošniških kreditih (ZPotK-3). Ta zakon na zahtevo evropske direktive v slovenski pravni red uvaja posebno javno službo za svetovanje prezadolženim potrošnikom. Služba je v predlogu zakona ZPotK-3 urejena v 63. členu, kjer je opredeljena kot javna služba, katere trajno in nemoteno delovanje mora država zagotavljati v javnem interesu, zlasti za potrošnike, ki imajo ali bi lahko imeli težave pri izpolnjevanju finančnih obveznosti.
Uvod v razpravo je pripravila asistentka Masha Korošec s Pravne fakultete, ki je predstavila temeljne vidike Direktive 2023/2225 in predloga ZPotK-3. Na okrogli mizi so sodelovali predstavniki različnih področij: Luka Omerzel z Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, Boris Bajt iz Združenja bank Slovenije, predsednica Zbornice upraviteljev Špela Vizjak ter odvetnik in stečajni upravitelj Kristijan Anton Kontarščak iz Inštituta Solventnost.
V skoraj dveurni razpravi so se osredotočili predvsem na praktične izzive uvedbe nove javne službe: katere kompetence bi morali imeti njeni izvajalci, komu bi bila pomoč namenjena in kako bi svetovanje dejansko lahko koristilo prezadolženim potrošnikom.
Program drugega dne konference je bil tudi letos namenjen odprtim vprašanjem osebnega stečaja, stičišču med osebnim stečajem in izvršbo ter nekoliko podrobnejšemu pregledu sodne prakse tekočega leta. Za uvod je poskrbela Hana Vilfan Palčič, pravna asistentka na Splošnem sodišču EU, ki je predstavila najnovejšo sodno prakso Sodišča EU s področja Direktive o preventivnem prestrukturiranju.
V sodni praksi Sodišča EU trenutno prevladujejo zadeve, povezane z ureditvijo odpusta dolga v državah članicah, med drugim Corvan in Bacigan (C-289/23 in C-305/23) ter Amilla (C-723/23). Sodišče EU priznava, da imajo države članice v okviru evropskega pravnega reda diskrecijo pri določitvi pogojev, pod katerimi je odpust obveznosti v postopkih osebnega stečaja dopusten ali pa ga je mogoče izpodbijati. Med dopustne pogoje spada tudi obveznost poplačila določenih javnopravnih terjatev kot predpostavka za odpust dolga, kar po presoji Sodišča EU ni v nasprotju z Direktivo 2019/1023. Vendar pa morajo biti morebitne dodatne izjeme ali omejitve, ki jih določijo države članice, ustrezno utemeljene, jasno opredeljene v nacionalni zakonodaji ter skladne z načelom sorazmernosti in cilji Direktive.
Posebej zanimiva je bila analiza sodbe v zadevi Wiszkier (C-582/23). V njej je Sodišče EU obravnavalo razmerje med pravicami potrošnika po Direktivi o nepoštenih pogodbenih pogojih in nacionalno stečajno ureditvijo, ki določa, da je stečajno sodišče vezano na seznam terjatev, ki ga je predhodno potrdil stečajni sodnik. Ključno vprašanje je bilo, ali takšna ureditev preprečuje, da bi sodišče, ki zaključi postopek, lahko presojalo nepoštenost pogodbenih pogojev – oziroma, povedano preprosteje: ali bi moral sodnik po uradni dolžnosti preverjati poštenost pogodbenih pogojev v potrošniških pogodbah, ki jih banke prijavljajo kot terjatve v stečajne postopke. Sodišče EU nam dokončnega odgovora še ni ponudilo in vprašanje bo zagotovo treba še dodatno obravnavati, predvsem z vidika vprašanja, pod katerimi pogoji lahko štejemo, da se je potrošnik odpovedal svoji pravici.
V drugem delu dopoldanske sekcije je višja sodnica Mateja Levstek predstavila aktualno sodno prakso slovenskih sodišč v postopkih zaradi insolventnosti. Svoje predavanje je dopolnila z razpravo o nekaterih vprašanjih, povezanih s presojo narave terjatev v seznamu prijavljenih terjatev. Kot vedno je šlo za izjemno koristno predavanje: v samo uri in pol so udeleženci prejeli povsem svež in celovit pregled najnovejše sodne prakse, kar je za prakso na tem področju izjemnega pomena.
Že tradicionalno se konferenca sklene z izbranimi vprašanji s področij osebnega stečaja in izvršbe. Tudi letos sta se te tematike lotili Maja Lajevec in višja sodnica Elizabeta Žgajnar. Kot smo redni udeleženci že navajeni, sta nas tudi tokrat obe predavateljici navdušili z izjemno jasnima in vsebinsko bogatima predavanjema.
Kolegica Maja Lajevec se je osredotočila na sodno prakso, povezano s spremembami pri postopku odpusta obveznosti po noveli ZFPPIPP-H, medtem ko je sodnica predstavila izzive, s katerimi se sodna praksa srečuje pri deložaciji stečajnega dolžnika. S tem je konferenca zaključila razpravo z vprašanji, ki imajo neposredne praktične posledice tako za sodišča kot za udeležence postopkov.
Pogosto se zdi, da so na področju insolvenčnega prava ključna vprašanja že razrešena in da so dileme sodne prakse dokončno pojasnjene. Toda naše srečanje in predvsem odlični predavatelji vedno znova pokažejo, da še zdaleč ni tako. Postavljajo se nova vprašanja, pojavljajo se nove dileme in izzivi, ki zahtevajo tako teoretično kot praktično razpravo. Prav zato se prihodnje leto spet srečamo na sedemnajstem strokovnem srečanju. Vljudno vabljeni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
