c S
Med Scilo in Karibdo
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
16.09.2016 Države srednje in vzhodne Evrope se vse od demokratizacije soočajo z dilemami kako učinkovito zagotoviti tako sodniško neodvisnost kot tudi odgovornost. Kako v tranzicijskih družbah poiskati pravično razmerje med avtonomijo sodne samouprave in upravičenimi zahtevami drugih dveh vej oblasti po njenem nadzoru in odgovornostih, tako da bo zadoščeno vladavini prava?

Spoštovani kolega Novak ima prav, da je potrebna poglobljena javna debata o tako pomembnem vprašanju kot je izvolitev sodnikov, še posebej v tako mladi demokratični in tranzicijski družbi kot je slovenska. Po drugi strani si kolega v naslovu svoje kolumne postavlja napačno vprašanje. Principielno vprašanje je, kako izboljšati notranje organizacijo in delovanje sodstva, se pravi sodno samoupravo, da bo mogoče nekoč reformirati način izvolitev sodnikov v zreli slovenski demokratični in pravni državi. Ali še natančneje, glavno vprašanje je, ali je (zahodno)evropski model sodniške samouprave res najprimernejši za tranzicijske družbe kot je slovenska?

Kolega v kolumni poskuša utemeljiti predlog, da sodnike ne bi več volila zakonodajna veja  oblasti temveč, da bi osrednjo vlogo prevzel Sodni svet. Še več, kolega celo omenja »»renesanso« premoči zakonodajne veje oblasti nasproti sodstvu – bolj značilno za koncept enotnosti oblasti«. Pri tem pozablja, da njegov predlog vodi do ureditve, ki se jo sam boji, kajti oblast ne bo izhajala iz ljudstva, temveč iz, kot dobro poznamo iz slovenske zgodovinske izkušnje, iz določene privilegirane družbene skupine oziroma politične usmeritve. Ali lahko demokratična in pravna država deluje brez nadzora in z neomejeno avtonomijo sodniške samouprave, tako kot smo bili priča v nekdanjem režimu, kjer je sodni sistem načrtno, vsesplošno in sistematično kršil človekove pravice in temeljne svoboščine, kot je že ničkolikokrat odločilo slovensko ustavno sodišče?

Sodni svet zagotovo sodi v sodno vejo oblasti, saj ga nenazadnje tja uvršča tudi ustava. 131. člen ustave, ki podaja ustavno podlago za delovanje Sodnega sveta, najdemo pod razdelkom »sodstvo«. Novak prepričuje, da naj bi bilo ljudstvo v postopku izvolitve zastopano preko svojih petih  predstavnikov izven sodstva, ki jih izvoli Državni zbor. Ta »laična kvota«, kot piše Novak, naj bi bila »garant, da sodstvo ne bo odločalo samo o sebi, saj se za vse pomembne odločitve zahteva dvotretjinska večina«. A je na te mestu težko govoriti o »garantu«, saj bo, po  predlogu Sodnega sveta, predsednik republike, hočeš nočeš, moral potrjevati odločitve Sodnega Sveta.

Zato je logično vprašanje ali lahko člani Sodnega svet nadzirajo same sebe ali pa je vendarle potreben nek zunanji nadzorni organ (kot je v tem trenutku lahko zakonodajna veja oblasti), da nadzoruje strokovno delo Sodnega sveta? Kdo bo izvrševal nadzor, če se zakonodajno vejo oblasti izloči iz postopka izvolitve oblasti? Kdo bo nadziral nadzornike? Ali res lahko pričakujemo, da bo pet »laičnih« članov Sodnega sveta nadzorovalo same sebe in preostalih šest članov iz sodniških vrst? Slednje vprašanje je še posebej pereče, ker vemo, da Sodni svet po trenutni praksi in poslovniku ne deluje na javnih sejah, da njegove odločitve niso poglobljeno obrazložene, tako da v večini primerov ni znano kako je potekala razprava na seji in zakaj so se njegovi člani odločili predlagati tega ali onega kandidata v izvolitev zakonodajni oblasti. Jasno je tudi, da bi bila z uveljavitvijo predloga pretrgana demokratična povezava sodne veje oblasti z ljudstvom.

Takšne in drugačne prakse izvolitve sodnikov seveda niso edinstvene le v slovenskem primeru. Izvolitev sodnikov je delikatna zadeva v vseh demokratičnih in pravnih državah, toliko bolj v tranzicijskih državah srednje in vzhodne Evrope. David Kosař, češki profesor prava mlajše generacije s Pravne Fakultete Univerze v Brnu, izpostavlja nekatere skupne težave v svojem letošnjem vrhunskem znanstvenem delu »Perils of Judicial Self-Government in Transitional Societies«(Cambridge, Cambridge University Press, 2016). Kosař v svoji študiji tranzicijskih sodstev in sodne samouprave v Srednji in Vzhodni Evropi, ki bi jo moral prebrati vsak sodnik, na primeru Češke, Slovaške in drugih držav razlikuje med sodniško odgovornostjo kot »vrlino« na eni strani in kot »nadzornim mehanizmom« nad delom posameznih sodnikov. Kosař utemeljuje, da »evropski model sodnih svetov zvišuje neodvisnost sodnih svetov, vendar ne zvišuje nujno neodvisnost sodnikov. Nasprotno, samouprava sodnikov, kot sledi iz evropskega modela, ima lahko škodljive učinke za sodnike, ki si upajo kritizirati delo sodnega sveta in njegovih članov« (str. 406). Kosař nato zaključuje, da »je mogoče presaditi modele sodne uprave ali spremeniti obstoječe mehanizme odgovornosti sodstva, vendar nihče ne more presaditi sodniških vrlin« (str. 431). Argumenti, ki jih navaja kolega Novak, bi bili seveda prepričljivi in zato sprejemljivi v drugem času in prostoru, ne pa v tranzicijskih družbah, ki se še vedno spoprijemajo tako s primeži preteklosti kot tudi z deformiranimi državnimi institucijami. Te sodniške vrline, kot pravi Kosař, potrebujejo čas in predanost, da jih ljudje, ki zasedajo javne funkcije, ponotranjijo. Enostavna preslikava zahodnoevropskih modelov v srednje in vzhodnoevropski milje ne more biti rešitev za izboljšanje delovanje sodstva in pravne države nasploh, saj ne upošteva specifičnosti lokalnega okolja v državah vzhodne in srednje Evrope.

V tem trenutku ostaja obstoječi sistem, po katerem sodnike voli zakonodajna oblast, zato ena izmed redkih varovalk za uresničevanje pravice do poštenega sojenja. Čeprav bi si večkrat želeli, da bi zakonodajna veja oblasti sledila modelu Habermasove deliberativne demokracije, in bi o vsaki kandidaturi za sodniško mesto temeljito razpravlja, ne pa da smo na sejah Državnega zbora večinoma priča golem potrjevanju odločitev sodnega sveta. Sodna samouprava je v določeni meri zagotovo nujna in potrebna, a mora biti vselej podvržena učinkovitem nadzoru vsaj ene izmen preostalih dveh vej oblasti. Dokler temeljne vrednote niso ponotranjene, bodo takšni predlogi nagnili tehtnico v prid sodniške neodvisnosti in v breme sodniške odgovornosti. Do takrat pa je bolje vztrajati na izboljšanju sedanje ustavne ureditve izvolitve sodnikov in občutnejši vlogi zakonodajne oblasti pri izvolitvi sodnikov. Vladavina prava je tisto načelo, iz katerega izvirajo in ga morajo upoštevati vse tri veje oblasti in ni le nebodigatreba, ki ga lahko katera izmed treh vej oblasti zlorabi brž, ko dobi priložnost.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.