Šalo na stran. Zaradi povsem nepredvidljivega ameriškega predsednika in precej bolj predvidljive nenaklonjenosti do Evrope s strani pomembnega dela nove ameriške administracije je bilo tokratno srečanje držav članic Zveze Nato zelo tvegane narave. Sodeč po nekaterih izjavah, ki so iz Washingtona prihajale v preteklih mesecih, bi si ruski predsednik Putin že lahko mel roke.
Pa vendar ne. Evropski zavezniki in Kanada so se odločili za taktiko, ki jo je že pred meseci razglasilo uredništvo The New York Times. Če imamo pri ameriškem predsedniku opraviti z narcisom, torej z nadvse samovšečno osebnostjo, ki se naravnost napaja iz dobrikanj vseh okoli sebe, potem kakršnekoli kritike, pritiski in podobno brez dvoma ne bodo dosegli svojega namena. Nasprotno. Kdor hoče pri Trumpu karkoli doseči, se mu mora prilagoditi in mu pri tem ugajati celo onkraj meja vsakršnega dobrega okusa.
In tako so evropski zavezniki in Kanada pač sešteli 5 plus 5. Pet odstotnih točk GDP damo za obrambo, v zameno pa bodo ZDA spoštovale 5. člen severnoatlantske pogodbe. To bo dovolj močan odvračilni učinek za Rusijo, da si, vsaj kratko- ali srednjeročno, ne bo drznila napasti katerekoli od članic severnoatlantskega zavezništva. Ta cilj je bil na vrhu Zveze Nato brez dvoma dosežen.
Toda ta vrh je bil šele začetek tistega, kar sledi. Države bodo morale najti ta denar, ne da bi pri tem ogrozile že obstoječe javne transferje; hkrati pa ga bodo morale porabiti na plečih evropske obrambne industrije za svoje lastne ljudi. Ne prvo in morda še manj drugo za zdaj sploh še ne obstaja ali pa je tako zelo razdrobljeno, da je učinkovita (u)poraba na novo obljubljenih sredstev za obrambo vnaprej postavljena pod vprašaj.
Taka pa je tudi kredibilnost prenekatere članice Zveze Nato. Tu kot vselej prednjači Slovenija. Na mednarodnopravni ravni je predsednik vlade podprl petodstotni delež za obrambo, doma pa se je vnela huda sprenevedava bitka med koalicijskimi partnerji. Ti za to, pa čeprav so v isti vladi, naj ne bi bili niti vedeli. Itak pa kakršnemukoli zvišanju izdatkov za obrambo skoraj a priori nasprotujejo. Kot se je izrazil, sicer novi up slovenske politike, zoper koga pa se bomo sploh branili!?
Ne glede na skoraj groteskno politiziranje v vladajoči koaliciji, ki zadevo dela povsem neresno, je jasno, da so časi več kot resni. Tokratni vrh Zveze Nato je dejansko, kot ocenjujejo dobro obveščeni, pomenil začetek nove ere. Tiste, v kateri se bodo ZDA postopoma umikale iz Evrope, ta pa bo za svojo varnost neizbežno v okviru varnostne in obrambne politike EU morala vse bolj poskrbeti sama.
To ne bo le vojaški, temveč bo tudi in predvsem ekonomski ter državljanski izziv. Samo če bo EU na ta dva ustrezno odgovorila, bo tudi zadosti vojaško močna, da bo ohranjala svoje vzhodne meje, znotraj katerih se mora znajti tudi Ukrajina, ter navzven delovala kot trda moč, ki bo znala ne le zaščititi, temveč tudi promovirati svoje vrednote ustavne demokracije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
