Živimo v svetu, ki gori. Manjša žarišča se širijo v regijske spopade. Število žrtev oboroženih konfliktov se je v pokoronskem času bistveno povečalo. Spopadi v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu in drugod prinašajo razdejanje, primerljivo s hudimi krizami preteklih desetletij. Od groženj z jedrskim uničenjem do kibernetskih napadov in nespoštovanja mednarodnega ekonomskega prava, ustaljeni mednarodni red se ruši, tradicionalna diplomacija je v veliki meri neuspešna. Družbena in mednarodna vprašanja, za katera smo upali, da so razrešena, se vračajo v vsej svoji brutalnosti. Tudi ko orožje utihne, konflikti pogosto še naprej tiho tlijo pod površjem.
Pri tem ne gre za to, da bi mir ostajal le želja. Prav zaradi trpljenja, ki ga povzročajo vojne, postaja delovanje za mir nuja. Mir pa ni zgolj odsotnost vojne. Gre za težko dosegljivo stanje naravne pravičnosti. Izhaja iz temeljnih vrednot življenja in prijateljstva med skupinami ljudmi, organiziranimi na narodnostni, etnični, kulturni ali drugi osnovi. Narekuje boj za svet, v katerem se spoštujejo človekove pravice ter se konflikti rešujejo z dialogom in diplomacijo. Zahteva toleranco do tolerantnih in umerjeno netolerantnost do netolerantnih, torej da se v primeru napadov uporabi le minimalna potrebna sila, skladna z načeli samoobrambe in dolžnostjo zaščititi, kot ju priznava mednarodno pravo.
Trditev, da je življenje temeljna vrednota, ni posebej kontroverzna. Predstavlja eno izmed poglavitnih ločnic med dobrim in zlim, med harmoničnim, človekovega dostojanstva vrednim obstojem v eni ter koncentracijskimi taborišči in grozotami vojne v drugi skrajnosti. Vrednota življenja izhaja iz nagona po samoohranitvi in zajema tako spoštovanje telesne celovitosti in zdravja kot tudi odsotnost bolečine ter je predpogoj za svobodno delovanje v korist sebe in drugih ter samouresničitev. Čeprav sam po sebi ni zadosten v kontekstu človekovega iskanja smisla, mir ustvarja okoliščine, ki omogočajo človeka vredno življenje, ki ni ujeto v cikel strahu in stalnega boja za preživetje.
Zanašanje na institucije, voditelje, odločevalce in nadnacionalne akterje v mednarodnih odnosih slej kot prej odpove. Odpove zaradi človeških odločitev in zla ter tudi kot posledica dejstva, da države delujejo v okolju s številnimi neznankami. Pogosto jih vodi zlasti strah pred aktivnostmi drugih držav. Prav zato, ko predstavniki ljudstev odpovedo in ko diplomatske aktivnosti ne obrodijo sadov, postane odgovorno delovanje posameznikov ključno za ohranjanje ali ponovno vzpostavitev miru.
Vloga pravnic in pravnikov je pri tem posebej pomembna. Imamo namreč strokovno znanje o človekovih pravicah in mednarodnem pravu, ki ga številni drugi poklici nimajo. Kot predstavnice in predstavniki sodne veje oblasti, odvetnice in profesorji prava imamo edinstven družbeni vpliv. Ta nam daje kvalificirano zmožnost oblikovanja, predlaganja in uveljavljanja relevantnih reform tako v nacionalnih kot nadnacionalnih kontekstih. Poglavitni načini možnega delovanja so zavzemanje za spoštovanje in razvoj mednarodnega prava, krepitev vladavine prava in prevzemanje individualne odgovornosti, bodisi s samostojnimi koraki bodisi z vključevanjem v mirovne iniciative.
Mednarodno pravo je, prosto po finskem akademiku Koskenniemiju, ujeto med apologijo in utopijo. Na eni strani postavlja ideale in minimalne standarde. Države jih pogosto povsem ignorirajo. Vendarle pa običajno poskušajo svoje ravnanje vsaj upravičiti v kontekstu mednarodnopravnih norm. S tem pravo hkrati spreminjajo v sredstvo, ki med drugim upravičuje vojne, carine ali razvoj jedrskega orožja. Na pravnicah in pravnikih je, da zagovarjamo mednarodno pravo, ne kot instrument za dosego realpolitičnih ciljev, temveč kot odraz širših prizadevanj za mir, blagostanje narodov in človeško dostojanstvo posameznic in posameznikov. Hkrati smo poklicani, da se borimo proti temu, da bi mednarodno pravo postalo orožje v rokah nedemokratičnih držav, ki ne spoštujejo temeljnih načel, ki jih priznavajo civilizirani narodi.
Da gre pri zavzemanju za spoštovanje in razvoj mednarodnega prava za več kot zgolj besede, nas uči zgodovina. Francoski pravnik René Cassin je zagovarjal razvijanje meddržavne ustanove, ki bi se zavzemala za mir in spoštovanje človekovih pravic. Njegovo delovanje je pomembno prispevalo k ustanovitvi Evropskega sodišča za človekove pravice. To je poleg dviga ravni spoštovanja človekovih pravic v Evropi in širše prispevalo tudi k preprečevanju konfliktov z zagotavljanjem pravne stabilnosti in spoštovanja vladavine prava.
Jody Williams in drugi pravniki, ki so delovali v okviru Mednarodne kampanje za prepoved protipehotnih min, so dosegli sprejetje Ottawske konvencije. Pridružilo se ji je več kot 160 držav, s čimer se je bistveno zmanjšalo število civilnih žrtev in trpljenje prebivalstva na miniranih območjih s spodbujanjem odstranjevanja min in drugih eksplozivnih teles.
Na misel pridejo številni drugi primeri. Za vsakim izmed uspehov mednarodnega prava je delovanje angažiranih pravnic in pravnikov, ki so si prizadevali za pozitivne spremembe v svetu. Od Roberta H. Jacksona in nürnberških procesov, Albija Sachsa in odprave apartheida do Benjamina Ferencza in Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida poznamo številne zgodbe, kako so mednarodni pravniki konkretno prispevali k preprečevanju trpljenja in krepitvi miru v svetu.
Na nacionalni ravni lahko pravniki k miru prispevamo z delovanjem v okvirih demokratičnega procesa in civilne družbe. S krepitvijo vladavine prava in aktivnim delovanjem v smeri miru lahko dosežemo pomembne premike, čeprav izhajamo iz majhne in na videz v svetovnem kontekstu manj pomembne države. Primera takšnih uspehov sta Ljubljansko-haaška konvencija in pobuda Globalna mirovna ofenziva.
Ljubljansko-haaška konvencija o mednarodnem sodelovanju pri preiskavah in pregonu genocida, hudodelstev zoper človečnost, vojnih hudodelstev in drugih mednarodnih hudodelstev, med pobudnicami katere je bila Slovenija, poglablja mednarodno sodelovanje pri preiskavah in pregonu najhujših zločinov, storjenih v vojnih in drugih kontekstih. Pridružilo se ji je že približno 80 držav.
Pobudo o globalni mirovni ofenzivi sta jeseni 2024 v Mariboru podpisala predsednika Svetovne akademije umetnosti in znanosti ter Evropske akademije znanosti in umetnosti. Od takrat jo je med drugim podprl Rimski klub. Ključni koraki za krepitev zaupanja in trajnega miru po tej pobudi so začetni simbolični ukrepi za zmanjšanje napetosti in spodbujanje dialoga, večja zavezanost reševanju globalnih izzivov in dolgoročna kulturna, znanstvena ter izobraževalna diplomacija, podprta s tradicionalnimi in parlamentarnimi kanali ter vzgojo za mir.
Ko institucije in voditelji odpovedo, ne ostane mnogo drugega kot osebna odgovornost vsakega izmed nas. Nesprejemljivo stanje lahko namreč vztraja zgolj v dveh primerih. Prvi je, ko voditelji s podporo ljudstva države peljejo v vojne. Drugi je, ko ljudstva niso sposobna ali pripravljena nuditi učinkovitega odpora zoper politike, ki jih vodijo v vojno ali v preseganje dopustne samoobrambe v konfliktih z drugimi državami.
Osebna odgovornost pa ne pomeni le zavedanja o nevarnostih, ki jih prinaša vojna, temveč tudi aktivno delovanje za odpravo stanj in aktivnosti, ki vodijo v vojno. Vsak posameznik lahko prispeva k miru z majhnimi, a odločnimi koraki: z dialogom, ki presega delitve, z izobraževanjem o posledicah konflikta ali z zavračanjem slepe poslušnosti avtoritetam, ki se kaže skozi uporabo pravnega znanja. Ko se posamezniki združijo v skupnem prizadevanju za pravičnost in spravo, se rodi moč, ki lahko preseže celo najgloblje družbene in mednarodne razpoke.
Parafrazirajmo Dostojevskega. Do miru vodi zgolj ena pot: vzemimo se v roke in se naredimo odgovorne za napake vseh ljudi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
