Lupša je nekaj let med prvo svetovno vojno preživel v takratnem siamskem kraljestvu, ki se je nahajalo na današnjem območju kraljevine Tajske, še posebej na njenih obmejnih območjih z Laosom in Burmo. Tja se je odpravil v letih 1915 do 1916. V tem času je opravil nekaj ekspedicij v odmaknjena podeželska in džungelska območja različnih domorodnih ljudstev. Svoje potovanje je še posebej osredotočil na obiske Laotov, Šanov in Karencev. Lupša se je sicer na ozemlje siamskega kraljestva odpravil že pred prvo svetovno vojno, vendar v dostopnih zgodovinskih virih ni objavljenih podatkov, če in kdaj se je vrnil v domače kraje, in za koliko časa. Ali se je vrnil pred ali po koncu prve svetovne vojne? Nekateri zgodovinski viri kažejo, da se je v nekaterih takratnih slovenskih glasilih iz Siama oglašal že leta 1904. Ferdinand Lupša je del svojih doživetij popisal v kratkih spominih, ki jih je objavil v delu V džunglah belega slona: doživljaji in vtiski s pohodov po notranjosti Zadnje Indije (Vodnikova družba, 1930). Pred leti je del njegovih spominov ubesedil tudi program ARS.
Lupša je v uvodni besedi knjige poudaril, da »lepo je bilo življenje med temi naravnimi narodi. Skupno z njimi sem doživljal prijetne in neprijetne ure, z njimi sem jedel isto hrano, z njimi sedel ob istem ognjišču in poslušal njih pripovedke« (str. 5). Dodal je še: »Vse, kar sem doživel, videl in slišal na svojih številnih pohodih po ozemlju, ki ga bom opisal, je lahko v polni meri zadovoljilo prijatelja narave, lovca, znanstvenika in raziskovalca« (str. 6). Lupša razloge za svoje potovanje v Siam in za svojo odpravo ni pojasnil. Edino kar lahko preberemo v delu je, da je »organiziral v Lampangu v znanstvene namene karavano, ki naj bi prodirala skozi severni Siam v Šan, ozemlje majhnih državic ob srednjem delu veletoka Mekonga.« (str. 11).
V delu piše o opažanjih iz svoje odprave v pragozdu, njeno naravo in vsakdanje življenje. Opisuje srečanja s papigami, tigri, kačami, jastrebi in ostalimi divjimi živalmi ter njihovo vsakodnevno življenje. Mekong ga je še posebej navdušil. Lupša je ob prvem srečanju z reko zapisal: »Stal sem na divjem obrežju reke in jo občudoval dolgo časa. Že dolgo sem gojil v srcu željo, da vidim njeno romantiko, o kateri govore pravljice nekaterih azijskih narodov. Usoda mi je bila mila, videl sem jo, kraljico vode Zadnje Indije.« (str. 34).
Na svoji poti je obiskoval ostanke starodavnih mest in svetišč. Lupša je tako ob obisku mesta Si Sukhodaj zapisal, da »vse razvaline templjev kažejo, da so stavitelji gradili svoja dela po določenih načelih. Svetišča (boat) so bila povsod obrnjena tako, da je stal glavni oltar na zahodni strani, obrazi glavnih kipov Buddhe pa so gledali proti vzhodu.« (str. 108).
Glede vloge Ferda Lupše na siamskem dvoru, njegovih funkcijah in razmerju, so zgodovinski viri skopi ali sploh ne obstajajo. Podgorelec poroča, da naj bi bil Lupša v siamskem kraljestvu »... imenovan za univerzitetnega profesorja in vladnega svetnika, kakor navaja časopisni članek iz leta 1925, ko opisuje Lupševe funkcije v Siamu« (opomba izpuščena; Rado Podgorelec, Ferdinand Lupša: žrtev dveh režimov, Časopis za zgodovino in narodopisje letnik 88 = n. v. 53. številka 4 (2017), str. 129). Kasneje naj bi bil zaprt v Ahmednagarju v današnji osrednji Indiji in se je verjetno vrnil v domače kraje v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja. Ta del življenja Ferdinanda Lupše zagotovo še naprej ostaja nepopisan list in hkrati lahko predstavlja priložnost za kakšnega raziskovalca, da obišče in se potopi v narodne arhive Kraljevine Tajske v Bangkoku in morda poskuša rekonstruirati njegovo takratno življenje.
Po vrnitvi domov se je vključil v družbeno življenje domačih krajev v Prlekiji. Po koncu druge svetovne vojne so z njim obračunali novi revolucionarni oblastniki. K temu je pripomoglo dejstvo, da je v času nacistične okupacije opravljal župansko funkcijo pri Mali Nedelji. Podgorelec v svojem članku zaključi, da »Ljudski spomin v krajih pri Mali Nedelji še pomni ime Ferda Lupše, osebni predmeti pa so bili uničeni ali pa razpršeni naokoli. Danes pa nam ostaja moralna dolžnost, da spomnimo slovenski narod na velikega rojaka.« (str. 134-135).
S Podgorelcem se je strinjati. Življenjska zgodba Ferdinanda Lupše je v zadnjih desetletjih, še posebej po koncu druge svetovne vojne, izbrisana. Njena barvitost, prvinskost in raznolikost terja podrobnejšo obravnavo, vsaj njegove življenje poti v siamskem kraljestvu in pri odkrivanju pozabljenih domorodnih ljudstev na njegovem severu. Takšna raziskava bi zagotovo pripomogla k razumevanju ne le Lupševega življenja, temveč tudi vloge Slovencev v Avstro-ogrskem kraljestvu. Zanimiva bi bila tudi z vidika pečata Slovencev v Aziji, kjer slovenski narod tradicionalno v preteklosti, z izjemo nekaterih posameznikov ni imel kakšne vplivnejše vloge. Zato bi bila kakšna takšna raziskava v prihodnosti vredna javne oziroma zasebne raziskovalne podpore.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
