Ne vem, kdo je urejal moj urnik, ampak nekako sta se konec prejšnjega in začetek tega tedna združila v celoto, ki zahteva, da za trenutek ali dva postanem in si vzamem »svojih pet minut« (če parafraziram reklamni slogan). Včasih takrat ne razmišljam o ničemer, kar ni vedno lahko, če pa se stvari ravno »poklopijo«, razmišljam o vsem mogočem. Spomini in misli se nekako po svoje zvrstijo, zložijo se v neko skladno celoto. Odprta vprašanja nenadoma dobijo odgovore, pravne strmine niso videti tako strme in visoke. Kar velja za poslovno, velikokrat velja tudi za domače okolje in v obeh smo skupna točka ljudje.
Nekatera ravnanja, odzivi in odločitve so si lahko v obeh okoljih podobni, a imajo v vsakem svetu svoj podton, svoja pravila in svojo usodo. Skušam najti odgovor na vprašanje: ali poslovni in zasebni lahko svet sobivata oziroma ali je res nujno, da je eden podrejen drugemu.
Dva dogodka zadnjih dni sta zaznamovala moje razmišljanje o naukih, ki jih dobimo, in naukih, ki jih delimo.
Petkov večer sem preživela v družbi mladih. Zrelih, na začetku življenjske poti, pa čeprav se marsikomu med njimi najbrž ne zdi tako. Pred njimi so velike odločitve, velike zmage in, to jim iskreno želim, tudi kakšen poraz. Takšno je pač življenje. Zanimivo je, da si vsaj večina med nami zapomni tiste lepe, velike ali male trenutke, dogodke, ko si za vedno zapomnimo vonj, okus, občutek. Trenutke, ki nekaj pomenijo samo nam in jih je pravzaprav težko deliti tudi z najbližjimi. Kljub povezanosti in medsebojnemu razumevanju jim ne moremo prav opisati svojih občutkov. Nekaterih stvari pač ni mogoče ubesediti.
Ko sem stala pred njimi in jim s pomočjo mejnikov v svojem življenju razlagala, kako zakoni, pa naj to hočemo, dopustimo ali ne, krojijo naše življenjske odločitve, sem upala, da sem jim uspela predstaviti tisto svetlo plat našega poklica oziroma, kot pravijo moji kolegi, poklicanosti. Predvsem sem skušala ponazoriti, da nismo samo (!) pravniki ali samo zdravniki ali samo uradniki. Da smo vedno in povsod ljudje, ki lahko in moramo pomagati drugim soljudem. S svojo strokovnostjo, spremljanjem razvoja določenega pravnega področja, pridobivanjem izkušenj in znanja.
Da je neizpodbitni sestavni del našega dela tudi odnos do stranke – sočloveka, ki se je k nam zatekel po pomoč pri varovanju in zaščiti svojih pravic in interesov. Nadvse pomembno pa je, da ne pozabimo, da smo tudi mi ljudje – z vsemi težavami in radostmi. V svoji praksi, pa tudi prej, sem srečala različne ljudi z različnimi željami in predvsem različnimi načini uveljavljanja pravic. Nekateri so redkobesedno povedali svojo plat zgodbe, drugi so opisovali dogodke na dolgo in široko. In včasih je bilo treba kakšni stranki tudi postaviti meje – vljudno opomniti, da je ura 20.30 v petek, da 11 neodgovorjenih klicev (medtem ko sem na sodišču) zato, da mi sporočijo, da so mi nekaj poslali na mail, ne pomeni, da bo njihova zadeva prej na vrsti.
Med samo predstavitvijo sem upala, da me nihče ne bo vprašal: kaj je bilo prej – pravo ali družba? Pa naj mi ne zamerijo tisti teoretiki, ki seveda poznajo vse (!) odgovore na to vprašanje. Seveda je bila najprej družba, skupnost ljudi, ki so morali vzpostaviti neka pravila (so)bivanja. O razvoju teh pravil v kodekse, zakone in zakonike na tem mestu ne bom izgubljala besed. Dejstvo je, da ne družba ne pravo ne moreta obstajati vsak zase. Neločljivo sta povezana, med seboj se dopolnjujeta in predvsem se medsebojno odzivata.
In tako kot v poslovnem in zasebnem okolju je tudi med družbo in pravom skupna točka človek. Oseba, osebnost, ki se v določenem prostoru in času razvija, oblikuje, spreminja, pri čemer se razvijata, oblikujeta in spreminjata tudi družba in pravo.
Odnosi »pravo – družba« in »posel – družina« se prepletajo, vplivajo drug na drugega, se skupaj spreminjajo in razvijajo. Morda ne vedno tako oziroma tako hitro ali počasi, kot bi si želeli. Nič ne pomaga, če smo neučakani. Ker pa je človek aktivni element v svojem okolju in lahko s svojimi dejanji tek stvari tudi spremeni, je povsem razumljivo, da ne stojimo le križem rok, še najmanj, kadar gre za nas in naše bližnje okolje.
Veste, nekoč je nekdo rekel, da odločitve, ko so zadeve jasne in posledice predvidljive, niso težke. Težke so odločitve, kadar sta skodelici na tehtnici skoraj uravnoteženi. In takrat se vsakdo, tudi odvetnik in sodnik, lahko opre na svoje izkušnje, nauke in lestvico prioritet, ki si jih je postavil. Takrat se spomnimo vseh naukov, ki so nam jih povedali dedki, babice, stare tete – ljudskih modrosti, ki jih zob časa nikoli ne bo načel. Vedno bom zagovarjala pravico, da se vsakdo odloča po svoje, da je treba odločitve spoštovati, pa čeprav se z njimi morda ne strinjamo ali se nam zdijo slabe. Velikokrat slišimo tisto znano mantro »ne ponavljaj mojih napak, nauči se kaj iz njih!«, ki nam staršem kaj hitro zleti iz ust. Ampak je že tako, da mora vsak narediti svoje napake in se iz njih kaj naučiti.
Torkovo dopoldne je bilo namenjeno slovesu. Pred nekaj leti sem spoznala častitljivega gospoda, polnega globokih resnic, ki pa jih ni »pobral« v papirjih, pač pa mu jih je prineslo življenje. V najinih pogovorih se je pošalil, da so bili v njegovem življenju trije B-ji: Berlin (rodil se je v vojnem času), Beograd in Bruselj. Živel je v povsem različnih družbah, povsem različnih okoljih, ki si jih danes marsikdo ne zna niti predstavljati. Kot je življenje oblikovalo njegove odločitve in s tem njega samega, je tudi on oblikoval družino in družbo. In ravno v tem delu so se me njegove besede najbolj dotaknile: družina ne sme biti podrejena poslu. Delamo zato, da živimo, in ne obratno.
Njegove besede sem seveda povzela po spominu, nauk pa vzela za svojega in se ga skušam držati. Martin, hvala.
Ja, seveda se mi je spet zapisalo: naj zaključim z mislijo! Tokrat ne. Raje bom nadaljevala in se v naslednjih kolumnah – prva bo že čisto predpočitniška – potrudila, da nekaj malega dodam še na kakšnem strokovnem področju. Se beremo!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
