Večmilijonsko mesto je desetletja veljalo za edino azijsko globalno mesto. Ponujalo je priložnosti za samouresničevanje na različnih področjih, od raziskovanja do podjetništva. Ko smo se s kolegicami in kolegi pred slabimi štirimi leti udeležili zasedanja Mednarodnega združenja za ustavno pravo, smo lahko le ugibali, kako hitro bo prišlo do razkroja vladavine prava v mestu z nekoč močnimi institucijami. Konferenca je potekala na hribovitem kampusu Univerze v Hong Kongu na hongkonškem otoku, sicer ene izmed najboljših globalnih univerz z eno izmed najboljših pravnih fakultet v Aziji. Ustanovili so jo britanski kolonialisti na začetku dvajsetega stoletja. Na konferenci smo s kolegicami in kolegi iz hongkonških univerz razpravljali o idealih vladavine prava in človekovih pravic. Številni kolegi tako domačini kot tujci so že takrat opozarjali na slabe obete za ustavno demokracijo in vladavino prava. Po slabih štirih letih številni izmed njih odhajajo iz hongkonških univerz. Nekateri so se znašli v precepu, ali zapustiti dobro plačana akademska mesta ali pa zamižati na več kot obe očesi v vse bolj totalitarnem mestu in se posvetiti temam, ki dolgočasijo velikega brata.
Predanost vladavini prava in močne institucije, kot ene izmed najboljših izvoznih artiklov, so v mesto privabljale investitorje in vrhunske raziskovalce s celega sveta. Po prehodu pod kitajsko suverenost je mesto postalo posebna upravna regija. Poseben status naj bi mesto obdržalo petdeset let po prehodu pod kitajsko oblast. Do takrat naj bi ohranilo vladavino prava in tržne svoboščine. Da so obljube iz leta 1997 prazne, so lahko prebivalci Hong Konga na svoji koži izkusili že leta 2019, ko so oblasti nasilno zatrle demonstracije. Nato je prišla epidemija, ki so jo kitajske oblasti sprejele z odprtimi rokami, da so lahko v polni meri vzpostavile avtokratski režim. Ko sedaj berem zapiske iz svojega dnevnika iz leta 2018, je težko razumeti, kako so se lahko stoletni standardi vladavine prava in človekovih pravici v nekoč obljubljenem mestu tako hitro podrli. Večletni prebivalci mesta so razkroj pričakovali, saj so jih naznanjale številne nevidne reči vsaj v zadnjem desetletju.
Hong Kong je desetletja slovel kot središče globalnega tržnega gospodarstva in finančnih institucij ter odličnosti v raziskovanju. Po drugi strani mesto že desetletja trpi zaradi ene izmed najvišjih ravni premoženjske neenakosti, kjer običajni ljudje s povprečnimi letnimi dohodki le sanjajo o lastniških nepremičninah. Stopnja neenakosti se v zadnjih letih tudi pod kitajsko upravo, ki sicer ima polna usta zahtev po enakosti in harmoniji, ne znižuje. Nasprotno. Mesto je v zadnjih petindvajsetih letih postalo še bolj neenako kot v času britanske kolonialne prevlade in se uvršča med najbolj neenaka globalna mesta. Običajni ljudje vse bolj životarijo iz dneva v dan. Po drugi strani je mesto vse bolj povezano z zaledjem bližnjih kitajskih celinskih mest.
Od leta 2018 se je v mestu marsikaj spremenilo. Demonstracije poleti 2019, sprva zoper zakon o izročitvi prebivalcev kitajskim oblastem na celini, niso sprožile želenih družbenih sprememb. Nasprotno. Večina voditeljev demonstracij je pristala v zaporu. Podobno tudi večina izmed ostalih opozicijskih voditeljev. Če so v letu 2019 meščani še upali na boljše čase, so kitajske oblasti s trdo roko v letu 2020 uspele zatreti vse kritike. Mestno zakonodajno telo je nato junija 2020 sprejelo Zakon o nacionalni varnosti, ki je sprožil čistke po številnih institucijah in v civilni družbi. Če so državne oblasti kjerkoli popolnoma izkoristile epidemijo za obračun z drugače mislečimi, so jo v mestu Hong Kong. Kritični mediji se počasi zapirajo ali so jih že ukinili. Številni prebivalci, če le imajo kakšno možnost, mesto zapuščajo. Nekoč svetovljansko mesto so mestne oblasti po navodilih Pekinga z drakonskimi ukrepi odrezale od sveta. Vanj lahko vstopite le, če ste pripravljeni pristati na nekaj tedensko karanteno v enem izmed vladnih hotelov. Mesto je postalo izgubljeno v geostrateških spopadih. Iz obljubljenega mesta je postalo osamljeno mesto.
Visoki in svetleči nebotičniki kot tudi mestne neonske oči ostajajo. A njihov sijaj bo kmalu izgubljen, če oblasti ne bodo želele vsaj navidezno varovati vladavine prave in investitorjem omogočati varstvo njihovega premoženja. V nasprotnem primeru bo kapital kmalu začel odtekati v Singapur in v globalne finančne prestolnice. Privilegiran položaj, ki ga je mesto uživalo med tržnim in državnim gospodarstvom, med močnimi finančnimi in državnimi institucijami ter tistimi podrejenimi Komunistični partiji, med vladavino prava in vladanjem s pomočjo prava, hitro izpuhteva. Mesto bo v naslednjih nekaj letih postalo še bolj kitajsko kot je danes. Zapustilo ga bo še več posameznikov, ki težko živijo v zaprti in enoumni družbi. Oblasti bodo izbrisale še zadnje ostanke političnega pluralizma in svobodne demokratične družbe. Kmalu ga bo prehitelo in pogoltnilo hitro rastoče mesto Shenzhen na drugi strani upravne meje. Usoda mesta Hong Kong opozarja, kako krhka je vsakokratna ustavna demokracija. Od obljubljenega do vedno bolj zaprtega mesta je kljub demonstracijam njegovega prebivalstva preteklo le nekaj let.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
