c S
Ustavna pritožba: temelj svobodne demokratične družbe
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
19.11.2010 Pisalo se je leto 1990. Slovenski ustavnopravni red pred letom 1991 ni dovoljeval vložitve ustavne pritožbe zoper posamične akte državnih organov, zaradi kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Človekove pravice posameznikov niso bile zagotovljene in varovane, zaradi česar je prihajalo do številnih zlorab in arbitrarne uporabe pravnih pravil. Posamezniki so v sodnem sistemu zaman iskali varuha, ki bi jim varoval temeljne pravice in svoboščine.

Šele s sprejetjem Ustave RS 23. decembra 1991 se je rodil nov pravni institut ustavne pritožbe. Ustava RS tako v 160. členu določa, da Ustavno sodišče odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. Ustavna pritožba je v slovenski ustavnopravni red prinesla novo kakovostno, etično ter vrednostno dimenzijo, saj je v ospredje ustavnega varstva postavila človeka in ne oblasti, kot je veljalo v totalitarnem sistemu.

Pravica do vložitve ustavne pritožbe je temeljna ustavna kategorija, ki posameznikom omogoča, da lahko vložijo ustavno pritožbo zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe (1. odstavek 50. člen Zakona o ustavnem sodišču(ZUstS)). Pomeni pravno sredstvo posameznika v razmerju do državnih in drugih organov, s katero lahko uveljavlja varstvo temeljnih pravic in svoboščin. Zato lahko pravico do ustavne pritožbe označimo kot temeljno pridobitev in tudi kot temelj svobodne demokratične družbe.

Dvajset let po prelomu s totalitarnim režimom in prihodom svobodne demokratične družbe, pravni institut ustavne pritožbe še vedno pomeni enega od vrednostnih stebrov slovenske svobodne demokratične družbe. Prav zato pa presenečajo mnenja nekaterih strokovnjakov in nosilcev javnih funkcij, ki v zadnjem času pozivajo, da je potrebno pravico do vložitve ustavne pritožbo omejiti. Ustavno sodišče naj bi tako v prihodnje po prosti presoji odločalo, katero ustavno pritožbo bo sprejelo v obravnavo. Izbiro naj bi opravljalo na osnovi še neznanih kriterijev, povezanih s 'pomembnostjo' in 'nujnostjo' zadeve, za slovenski ustavnopravni red. V skladu s temi mnenji se ustavno sodišče naj ne bi več opredeljevalo do vseh vloženih pritožb. 'Nepomembne' pritožbe nikoli ne bi prišle do ustavnih sodnikov. Predlagana ureditev naj bi nekako sledila zgledu ameriškega Vrhovnega sodišča, ki si samo izbira zadeve za obravnavo.

Takšni predlogi zrejo v napačno smer in so neutemeljeni. Kažejo na šibko raven uresničevanja načel pravne države in človekovih pravic v slovenskem javnem prostoru. Le redko bi si v slovenskem prostoru upal trditi, da sta slovenska demokratična družba in njen ustavnopravni red že dosegla takšno stopnjo zrelosti in demokratičnosti, da je v sedanjem trenutku, zgolj dvajset let po padcu totalitarnega režima, že nastopil čas, da bi se lahko omejili temeljni pravni institut slovenskega ustavnopravnega reda za varstvo temeljnih pravic in svoboščin. Le redki bi lahko zagovarjali tezo, da je v slovenskem pravnem redu uresničeno načelo pravne države in vladavine prave. Še več, omejevanje pravice do ustavne pravice ne more biti upravičeno in dopustno niti tedaj, ko se načeli pravne države in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin učinkovito uresničujeta. Toliko bolj zapisano velja za slovenski javni prostor.

Slovenska demokratična družba izhaja iz mračne zgodovinske izkušnje, ki nam sporoča, da posamezniki ne tako daleč nazaj niso imeli pravice oziroma možnosti vlagati ustavne pritožbe zaradi kršenja temeljnih pravic in svoboščin. Oblast je te pravice samovoljno teptala, zlorabljala in se ni ozirala na pravice posameznikov, ter je varovala le privilegije peščice 'samo-izbranih'. Zakaj naj bi prav zaradi oz. kljub naši zgodovinski izkušnji posegli v temeljno pravico do ustavne pritožbe, ni niti najmanj jasno.

Nekateri strokovnjaki omenjajo visok porast zadev na Ustavno sodišče, ki naj jih ta organ ne bi mogel presojati v razumnem roku. Vendar številke kažejo drugačno sliko.  Ustavno sodišče je v letu 2007 prejelo 3937 ustavnih pritožb, leta 2008 je prejelo 3132 pritožb, leto kasneje pa le še 1495, predvsem zato, ker se je število ustavnih pritožb s področja prekrškov občutno zmanjšalo. Število ustavnih pritožb se torej zmanjšuje. Zato argument prevelikega pripada ustavnih pritožb odpade. Vendar pa tudi v primeru, če bi bil porast višji, se moramo spomniti na 5. člen Ustave RS, ki v prvem odstavku določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Država mora zato posredno zagotavljati, da bo Ustavno sodišče zmoglo obravnavati vse ustavne pritožbe, ki jih prejme. Še več, država mora zagotoviti, da bo Ustavno sodišče s svojim osebjem zmoglo obravnavati vse zadeve, in se bo izogibalo izdaji ne-obrazloženih sklepov o zavrženju ustavnih pritožb.

Kljub vsemu pa v slovenskem javnem prostoru prevladuje prepričanje, da so v slovenski demokratični družbi človekove pravice varovane le v formalnopravnih aktih, medtem ko primanjkuje dosledno spoštovanje človekovih pravic. Pravica do ustavne pritožbe je pridobitev svobodne demokratične družbe ter njenega ustavnopravnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Alternative za ustavno pritožbo ne sme in ne more biti. Omejevanje pravic do ustavne pritožbe bi nas vse pripeljalo nazaj v preteklost, ko se je samovoljno odločalo kdaj in komu so bile kršene človekove pravice. Učinkovitejše sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa je mogoče doseči le s prostim dostopom posameznika do Ustavnega sodišča. Zato poti nazaj ni.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.