c S
Kako izvoliti sodnike?
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
19.08.2016 Sodni svet RS že nekaj časa predlaga, da bi bilo v Sloveniji potrebno spremeniti postopek izvolitve sodnikov rednih sodišč. Po njihovem mnenju je treba volitve sodnikov vzeti iz rok zakonodajne veje oblasti. Ali je slovenska demokratična in pravna država zrela za takšen radikalen poseg v delitev oblasti in razmerja med tremi vejami oblastmi?

Kolega Novak, sicer trenutni predsednik Sodnega sveta RS, je v eni izmed svojih zadnjih kolumn pojasnil, da je »ideja Sodnega sveta bila, da bi pri imenovanju sodnikov na predlog Sodnega sveta Državni zbor nadomestil Predsednik republike z (nekakšno bolj protokolarno) funkcijo imenovanja in zaprisege sodnikov, kar pozna sicer veliko evropskih držav.« V naslednjem stavku je še natančneje dodal : »To bi bila sicer ustavna dolžnost predsednika države, ki bi jo lahko odklonil le v res posebej izjemnih primerih, saj bi drugače kršil Ustavo (podobno kot pri promulgaciji zakonov).«

V liberalnih demokracijah poznamo več načinov izvolitev sodnikov. Od neposrednih izvolitev sodnikov na volitvah, kot denimo v ameriški zvezni državi Teksas, do imenovanja sodnikov s strani specialnih strokovnih teles. Veljavna slovenska ustavna ureditev je jasna, saj 130. člen Ustave RS določa, da »sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta«. Državni zbor je v zadnjih, skoraj petindvajset letih večinoma sledil predlogom Sodnega sveta za izvolitev sodnikov rednih sodišč. Njegove predloge je zavrnil le v izjemno redkih primerih, ki so statistično skoraj zanemarljivi. Zakaj je torej potrebno spremeniti ustavno ureditev, ki dobro deluje že skoraj četrt stoletja? 

Zgornji predlog, vsaj posredno, temelji na dveh premisah. Prva, ki jo pogosto slišimo iz ust predstavnikov sodne veje oblasti, je, da sodstvo trpi pod neprestanimi napadi dnevne politike, zaradi česar je treba odstraniti njen vpliv pri izvolitvah sodnikov, saj bo le tako mogoče zagotoviti njegovo neodvisnost in nepristranost. Druga premisa pa je, da je sodstvo samo po sebi dovolj zmožno, neodvisno in nepristransko, da bo lahko samo izbralo najkakovostnejše kandidate. Obe stališči sta v debati v demokratični družbi legitimni, a vendarle ne nujno najbolj prepričljivi. Predlog za izključitev zakonodajne veje oblasti iz postopka izvolitve sodnikov je zaskrbljujoč vsaj iz treh razlogov.

Prvič, predlog neposredno posega že v tako krhko razmerje in delitev moči med tremi vejami oblasti, kjer izvršilna veja oblasti v zadnjih letih vse bolj prevladuje nad sodno in zakonodajno vejo oblasti. Sodstvo črpa legitimnost za svoje delovanje prav iz zakonodajne veje oblasti, ki posredno preko izvoljenih predstavnikov predstavlja ljudstvo. Sodniki odločajo in podajo odločitve »v imenu ljudstva«. Odvzem pristojnosti zakonodajni veji oblasti bi tako pretrgal ustavno vez med ljudstvom in sodno vejo oblasti, s čimer bi se porušila veljavna ustavna ureditev v slovenski pravni državi, ki temelji na načelu delitve oblasti.

Drugič, predlog izhaja iz argumenta, da je potrebno zavarovati zunanjo neodvisnost sodstva, torej pred vmešavanjem dnevne politike v delo sodišč. Pri tem je zaskrbljujoče, da takšen predlog zanemarja vprašanje kako zavarovati notranjo neodvisnost sodnikov, se pravi kako odstraniti (sodniško) politiko iz sodniških soban. Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Parlov-Tkalčić v. Hrvaška (št. 24810/06, 22. december 2009) zapisalo, da »neodvisnost sodstva zahteva, da posamezniki sodniki delujejo brez neupravičenih pritiskov zunaj sodstva, ampak tudi od znotraj. Ta notranja neodvisnost sodstva zahteva, da sodniki lahko delujejo brez smernic ali pritiskov sodniških kolegov ali tistih, ki imajo druge pristojnosti na sodiščih, kot sta predsednik sodišča ali predsednika oddelka na sodišču« (86. odstavek sodbe). Alan Uzelac je v svojem članku »Survival of the Third Legal Tradition?« zapisal, da je značilnost postsocialističnih pravnih redov in sodstev avtoritativnost, pravni formalizem in notranja odvisnost. Na podobne težave postkomunističnih družb sta pred kratkim v svojem odličnem članku »A Day in the Life of a Post-Communist Europe« v Hague Journal on the Rule of Law opozorila Alenka Kuhelj in Bojan Bugarič. Ti in drugi strokovnjaki že desetletja opozarjajo, da težave pri zagotavljanju neodvisnosti sodstva v postkomunističnih državah ne gre iskati le zunaj sodstva, temveč tudi znotraj.

Tretjič, večina ljudi že dolgo kronično ne zaupa v delovanje slovenskih sodišč. Sprejetje takšnega predloga bi nezaupanje le še poglobilo. Nosilci sodniške funkcije pa se bodo še bolj oddalji od tistih, zaradi katerih sploh obstajajo – slovenskega naroda. Sodno vejo oblasti je potrebno ljudem približati, ne pa še bolj oddaljiti. Vloga zakonodajne veje oblasti pri izvolitvi sodnikov istočasno predstavlja nadzorni mehanizem, da znotraj sodstva ne prihaja do nepravilnosti.

Način izvolitve sodnikov se od sistema do sistema razlikuje glede na tradicijo, pravno kulturo in običaje. Zanj pa zagotovo velja, da v pomembni meri tlakuje in pogojuje kakovostno delovanje pravne države in posledično zaupanje vanjo. Predlog Sodnega sveta, da bi izvolitve sodnikov rednih sodišč odvzeli zakonodajni veji oblasti, je zaskrbljujoč, saj načenja veljavno ustavno razmerje moči med vsemi tremi vejami oblasti. Istočasno ukinja edini nadzorstveni mehanizem nad delom Sodnega sveta. V tako mladi in nezreli demokratični in pravni državi bi takšen korak pomenil dva koraka nazaj v preteklost in bi, ob krizi pravne države v praksi, posegel tudi v formalne temelje in predpostavke za delovanje pravne države.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.