Letos ima naša, moja Gimnazija Jesenice 80 let, hkrati je letos tudi 30 let splošne mature.
Moj prvi spomin na gimnazijo sta resničen šok in travma, ko nas je s prijateljicami po majhnem in edinem razredu v Osnovni šoli Podbrdo na prvi šolski dan v prvem letniku po nekem nam neznanem ključu doletela delitev na različne razrede. S tem dejstvom je bil prežet celoten prvi šolski dan na Jesenicah, tako da se preostalega dogajanja tistega dne pravzaprav sploh ne spomnim. Mi je pa ta izkušnja pomagala kasneje v množici brucev na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Iz šolskega procesa se spomnim še zelo inovativne uporabe žiga pri predmetu fizike, ki je imel n različnih pomenov, odvisno od položaja na listu papirja. Pri fiziki sem dobila tudi edino enko v gimnaziji sploh. Pa nepremagljive navdušenosti našega razrednika in profesorja matematike nad matematičnimi nalogami, pogosto s kredo napisanimi na tablo, in izraza njegovega navdušenja z vzklikom: »Kakšna krasotica!« Matematika mi je bila zelo všeč. Zato se nikakor ne strinjam z zelo popularnim izrazom, da smo šli študirat pravo, ker nam matematika ni šla dobro. Matematika, vsaj srednješolska, je bila zame en tak super zaprt logični sistem, v katerem se vse izide, kakor je treba. Spomnim se tudi obravnavanja moderne kulture, zlasti filma Štiri poroke in en pogreb, pri angleščini. Omeniti velja še izlet v Salzburg in iskanje izgubljenih sovrstnic. Kako so ju ob odsotnosti sedaj samoumevnih mobilnih telefonov našli, se ne spomnim, ampak nekako se je izšlo. Spomnim se tudi zelo gibčnih poskusov profesorice nemščine, kako praktično predstaviti predloge an, auf, unter …v nemščini. V nekem trenutku je zlezla tudi pod in na mizo. Nemščina mi je tako zlezla pod kožo, da se je še danes učim. Pa meni zanimivega pouka zgodovine in geografije. Tipična družboslovka, priznam. Športna vzgoja na drugi strani mi ni bila preveč všeč. Visoki in nizki skiping sta me preganjala cel prvi letnik, ko smo prišli do odbojke, je bilo nekako lažje. Lansko leto na vadbi fit interval sem se takoj mentalno prestavila k športni vzgoji na gimnaziji, ker smo za ogrevanje delale skiping. Aha, to je pa znano. Nekako. Ko sem na srečanju o tem pripovedovala profesorici športne vzgoje, se je zasmejala. Je rekla, da ni bil samo skiping, ampak tudi Cooperjev test na stezi Pod Mežaklo. Ja, res, tudi ta mi ni bil pri srcu. Pri biologiji nam je profesorica vzbujala strah že zgolj s tem, ko je vstopila in se sprehodila po razredu. Bila je majhne postave, ampak ko je premikala strani v redovalnici naprej in nazaj, nas je, enkrat ene, drugič druge, zvijalo po želodcu. Vsi smo imeli naročeni revijo Proteus.
Pa niso pomembni le znanje in izkušnje, ki smo jih nabrali na Jesenicah. Mogoče je še pomembneje, da sem prek Gimnazije Jesenice spoznala nekaj ljudi, s katerimi smo (včasih bolj, včasih manj) povezani že več kot polovico našega življenja. Na fakulteti sem se potem bolj povezala s puncami iz paralelke, ki so prav tako kot jaz študirale pravo. Nekatere sošolke pa smo bile cimre v Ljubljani. Ob popolnoma novem začetku v Ljubljani je tako vsaj stanovanje malo bolj dišalo po domu.
Letos ima torej naša Gimnazija Jesenice 80 let. Je majhna gimnazija, v kateri skoraj vsak pozna vsakogar. V naših časih so bili štirje razredi na letnik. Dijaki smo bili zbrani z različnih koncev Gorenjske in Severne Primorske. Vsako jutro so nas na glavno jeseniško avtobusno in železniško postajo pripeljali vlaka iz radovljiške in primorske strani ter različni avtobusi, zlasti s kranjskogorskega in radovljiškega konca. In potem se je do gimnazije (in do srednje šole) vila dolga kolona dijakov. Po naši generaciji se je gimnazija malce spremenila, odprli so evropski in športni oddelek. Evropskega ni več. Močan pa ostaja športni oddelek, močan tako v nordijskih kot tudi v drugih disciplinah (na primer atletika). V naših časih so predvsem v prvem letniku imeli status športnika številni hokejisti z Jesenic in Bleda ter veslači. Precej živahnejše je tudi kulturno dogajanje na gimnaziji, tako glasbeno kot tudi gledališko, v okviru katerega že vrsto let deluje gledališka skupina Teater, prof., sestavljena samo iz profesorjev Gimnazije Jesenice.
Ob sedemdeseti obletnici gimnazije je bilo organizirano srečanje vseh generacij v dvorani Pod Mežaklo. Letos pa so se odločili za drugačno praznovanje obletnice. Izdali bodo zbornik s spomini. Tudi sama sem v zbornik prispevala svoje spomine, s katerimi je prežeta tudi ta kolumna. Organizirali so tudi noč knjige s pisateljem Jakobom Kondo, nekdanjo učiteljico angleščine Magdaleno Cundrič in slikarjem Janom Novakom ter odprli spominsko steno zlatih maturantov.
Tako sem konec maja po štiriindvajsetih letih z mešanimi občutki pričakovanj, tesnobe in nostalgije ponovno stopila pod streho alme mater in par uric kramljala z učitelji in sošolko iz paralelke. Nekateri smo se bolj, drugi manj spremenili. Nekateri zlati maturanti so bili znatno mlajši. Po pogovoru s profesorico kemije je bilo prijetno ugotoviti, da trenutnim generacijam znatno bolje uspeva razreševati kemijske uganke, ker nam se ni posrečil prav noben kemijski poskus. Mogoče je to soprispevalo k mojemu zasuku v družboslovje. Učilnica 216 z enojnimi mizami in rezervirana zgolj za teste je še vedno videti in diši enako.
Ugotovila sem, da je gimnazija še vedno prijetno zelena in majhna. Prav slednje se mi je vedno zdela prednost. Če bi že v srednji šoli želela vstopiti v ogromen sistem, bi se odločila za drugo gimnazijo. Kljub majhnosti gimnazije, ki ni bila pozicionirana nekje v centru, sem bila tistega leta ena izmed šestnajstih zlatih maturantov v Sloveniji z vsemi doseženimi točkami (Po razrednikovih besedah: Primorka, zmanjkala ti je točka do 35.). Ni vse v centrih in središčih, čeprav na žalost zadnje čase vsi gravitiramo tja in s tem neizogibno uničujemo preostalo zunaj središč. Dobro podlago dobimo lahko tudi v drugih šolah. Ampak dostikrat starši v želji zagotoviti najboljše izvažamo otroke s sabo v bližino delovnega mesta. Če ne drugega, matura je test, na podlagi katerega je mogoče narediti primerjavo, saj so rezultati objektivni. Ne more pa biti seveda matura edini vsemogočni cilj gimnazije, s katero se straši dijake že od prvega letnika naprej. Čeprav, po pravici povedano (drugače od moževe izkušnje), se jaz takega strašenja niti ne spomnim.
Hkrati sem ob tem srečanju ponovno ugotovila, kako enostavneje je bilo za nas takrat v najstniških letih, ko so se nam sicer naše dileme zdele gromozanske in nerazrešljive, a v primerjavi s sedanjimi bistveno manjše teže. In kako neizogibno je, da gremo vsi psihološko in čustveno nepovratno naprej, da kljub temu, če bi si tega kdaj želeli, ne moremo več nazaj. To obdobje in dileme, povezane z njim, smo prerasli. Prav tako naš odnos s sošolci in učitelji. S slednjimi je sedaj neizbežno drugačen, dostikrat bolj domač. Prijetno je kdaj pa kdaj stopiti nazaj in pokramljati z osebami, ki so nam bile včasih pomembne. Meni je bilo v gimnazijskih časih kljub običajnim ljubezenskim, prijateljskim in učnim peripetijam prijetno, srečna pa sem, da sem si po tem lahko izbrala svoje področje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
