Razstrelitev letala na letu MH17 od Amsterdama do Kuala Lumpurja je šokirala svetovno javnost. Tako barbarsko dejanje je težko opisati z besedami in mu skoraj ni precedensa na evropski celini. Nemogoče si je predstavljati trpljenje družin, ki so v napadu izgubile svoje otroke, starše, sestre in brate.
Vmesno poročilo nizozemske uprave za varnost je ugotovilo, da razbitine sprednjega dela letala kažejo, da je letalo malezijske državne letalske družbe razpadlo v zračnem prostoru nad vzhodno Ukrajino pri kraju Hrabove, ker so ga zadeli številni »visoko energijski predmeti« (str. 30). Strokovnjaki so izključili tehnične in človeške napake, kot razlog za razpad in strmoglavljenje letala, pri čemer je vprašanje ali bomo kdaj z gotovostjo izvedeli, kdo je odgovoren za razstrelitev.
Ali je Evropsko sodišče teritorialno pristojno obravnavati pritožbo sorodnikov žrtev? Letalo so razstrelili v ukrajinskem zračnem prostoru. Ukrajina je že od 11. septembra 1997 država pogodbenica Evropske konvencije za varstvo človekovih pravica in temeljnih svoboščin. Enako velja za Rusijo, ki je država pogodbenica Evropske konvencije od 5. maja 1998. Ruske oblasti naj bi po mnenju nekaterih medijev in vojaških opazovalcev nadzirale paravojaške skupine, ki delujejo v vzhodni Ukrajini. Sorodniki žrtev lahko pred Evropskem sodiščem tako uveljavljajo več kršitev konvencijskih pravic, od kršitve pravice do življenja do prepovedi nečloveškega ravnanja, pri čemer bodo morali najprej izčrpati pravna sredstva pred domačimi sodišči.
Uveljavljajo lahko kršitev tako vsebinskega kot postopkovnega dela pravice do življenja iz 2. člena EKČP. Države so tradicionalno zavezane, da varujejo pravico do življenja tudi v zasebnih razmerjih med zasebnimi subjekti. Slednja obveznost deluje kot obveznost prizadevanja, kar pomeni, da si morajo države prizadevati, da ne pride do kršitve človekovih pravic. Ker so spopadi v vzhodni Ukrajini potekali že pred letošnjim 18. julijem, bi bilo razumno od ukrajinskih oblasti pričakovati, da bi prepovedale komercialni promet nad nestabilnim območjem oboroženih spopadov. Ukrajinske oblasti prostora niso zaprle, zaradi česar zagotovo niso storile vsega, da bi preprečile tragedijo, ki je posledično povzročila množične kršitve pravice do življenja. Da bi lahko postopale učinkoviteje, kaže tudi praksa nekaterih letalskih družb, ki so se že mesece prej izogibale ukrajinskemu zračnem prostoru. Ukrajinske oblasti so s tem po veliki verjetnosti kršile svoje pozitivno obveznost, da si prizadevajo preprečiti kršitev človekovih pravic.
Naslednja možnost, ki jo imajo sorodniki žrtev je, da uveljavljajo kršitev državne postopkovne obveznosti držav, da ustrezno in učinkovito raziščejo kršitev pravice do življenja. Evropsko sodišče je v zadevi Šilih v Slovenija jasno poudarilo, da »procesna obveznost po 2. členu od držav zahteva, da vzpostavijo učinkovit in neodvisen sodni sistem, tako da je mogoče ugotoviti vzrok smrti pacientov, ki so bili v oskrbi zdravstvenih delavcev v javnem ali privatnem sektorju, in da se ugotovi odgovornost tistih, ki so zanjo odgovorni…« (št. 71463/01, 9. april 2014, 192. odstavek sodbe). Mutatis mutandis slednje velja tudi za smrt letalskih potnikov v letalskih nesrečah. Paravojaške skupine še vedno niso nizozemskim preiskovalcem dovolile, da preiščejo celotno območje letalske tragedije. Zato se pojavljajo številni dvomi ali so bili sprejeti začetni ukrepi pri preiskavi tragedije učinkoviti. Istočasno se pojavlja vprašanje ali lahko država izpolni svojo postopkovno obveznost, če omogoči preiskovalcem tuje države, beri Kraljevine Nizozemske, da opravijo forenzične preiskave. Zagotovo morajo v Ukrajini zagotoviti, da bodo vzporedno potekali ustrezni postopki za pojasnitev vseh odprtih vprašanj in pregon odgovornih za kršitve. Res je, da v tem primeru zadevo zapletajo še vedno trajajoči oboroženi spopadi na ozemlju tragedije.
Če držijo podatki različnih svetovnih medijev in civilnodružbenih organizacij, da območja okrog mesta Donetsk de facto nadzirajo paravojaške skupine pod neposrednim nadzorom ruskih oblasti, se ravno tako poraja dilema glede uresničevanja njihovih pozitivnih obveznosti do uresničevanja konvencijskih pravic. Ali so ruske oblasti storile vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi preprečile sestrelitev letala? Slednja postopkovna obveznost deluje podobno kot v razmerju do ukrajinskih, kot obveznost prizadevanja in ne kot obveznost rezultata. V tem primeru lahko Sodišče tako ugotovi deljeno odgovornost med obema državama, kot denimo v zadevi Ilascu in drugi v Moldava in Rusija (št. 48787/99, 15. november 2011) glede odgovornosti za kršenje človekovih pravic v Transnistriji.
Najbližji svojci žrtev se tako vsakodnevno soočajo s trpljenjem in predvsem z nejasnostjo kaj se je pravzaprav zgodilo njihovim družinskim članom. Takšno trpljenje in ravnodušnost državnih organov lahko tekom časa izpolni znake prepovedi nečloveškega ravnanja. Če se bo pasivnost ukrajinskih in ruskih oblasti nadaljevala, lahko pričakujemo, da Evropsko sodišče ne bo imelo težav pri ugotavljanju kršitve 3. člena EKČP (glej zadevo Janowiec and drugi v. Rusija (št. 55508/07 in 29520/09, 16. ).
Sorodniki žrtev se najtežje sprijaznijo z ugotovitvijo, da smrt njihovih družinskih članov ni pomenila kaj dosti. Državljanska vojna se v vzhodni Ukrajini še vedno nadaljuje, ljudje še vedno izgubljajo življenja, mirovni sporazum je oddaljen svetlobna leta, mednarodna skupnost je zaradi ruske grožnje popolnoma paralizirana in kratkoročne spremembe se zdijo zelo oddaljene. Razstrelitev letala je zaenkrat prinesla le to, da letalske družbe ne uporabljajo več ukrajinskega zračnega prostora za lete proti Aziji, in da so morda bolj pazljive pri preletu ostalih območij, kjer potekajo spopadi. Verjetno bodo pretekla leta preden bo ta zadeva prišla do Strasbourga, če se bodo sorodniki žrtev odločili za takšno pot. Odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice bo tako lahko le simbolična. Sorodniki žrtev se morajo vsakodnevno soočati z bolečino in trpljenjem. Letalski potniki pa z negotovostjo, kako velikodušno bo z njimi naključje na njihovem naslednjem letu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
