Minuli teden je odprl novo poglavje v zgodbi o slovenski pravni državi. Politika je znova pokazala, da ji za učinkovito in pošteno pravno državo v resnici ni mar. Najpomembnejše pa je, da sta se Sodni svet in sodniško društvo odzvala drugače kot včasih. Ne zaradi varovanja lastnih koristi, temveč sistemsko in ad rem. V skrbi za ohranitev tistega, kar od pravne države še ostaja.
Ravnanje politike je bilo problematično vsaj na štirih točkah.
Prvič, napovedana »reforma« ni reforma. Je zloraba reformnega jezika za cilje, ki so v nasprotju z dobrim upravljanjem v pravni državi in kršijo Ustavo.
Drugič, najizrazitejši primer kršitve Ustave je poskus zakonskega podaljšanja mandata aktualnemu predsedniku Vrhovnega sodišča. To bi dosegli s posebnim dvigom upokojitvene starosti samo za njega. Predsednica parlamentarnega odbora za pravosodje je v zakonodajni paket želela vriniti amandma, ki bi koristil enemu samemu človeku.
Tretjič, predlog slabi že tako šibke pristojnosti sodnega sveta. Očitno zato, ker ta končno deluje v skladu z Ustavo. Način »reformiranja« – nepregledna kopica amandmajev k trem zakonom – ustvarja kaos. Strokoven, prepričljiv in hiter odziv nanje je skoraj nemogoč. Politika si je s tem ustvarila veliko prostora za oblastno samovoljo.
Četrtič, koalicija je z »reformo« čakala do izteka svojega mandata. Uveljavitev, zlasti izvedbene predpise, je potisnila v naslednji mandat. Tako po madžarskem vzoru omejuje manevrski prostor prihodnje vlade in podaljšuje ter celo slabi že tako ali tako slab status quo.
Vse to zbija zaupanje državljank in državljanov. Slabi moralo v sodstvu in pravosodju kot celoti. Država postaja manj odporna na organizirani kriminal, korupcijo in preplet politike s podzemljem – domačim in tujim. Če se trend nadaljuje, bo škoda za pravno državo lahko nepopravljiva.
Slovensko pravosodje zato potrebuje resnično, iskreno in sistemsko reformo.
Z ljudmi in sredstvi, ki jih imamo na voljo, se moramo potruditi doseči največ. Za močno pravno državo potrebujemo močne institucije: sodstvo, tožilstvo in državno odvetništvo, ki jih je hkrati treba razbremeniti s prenašanjem večjega dela storitev na notarje in odvetnike. Vse naštete pa je treba odločevalsko, kadrovsko, strokovno in tehnološko okrepiti.
Potrebujemo kabinetni sistem in enotno digitalno platformo e-pravosodja. Ta mora zagotoviti varen informacijski sistem za vse deležnike. Vsak naj na svojem področju izkoristi priložnosti digitalizacije in umetne inteligence. Cilj je en sam: učinkovito in pošteno preprečevanje ter razreševanje sporov.
Državljanke in državljani potrebujejo tudi učinkovit, sistematičen in enoten nadzor nad izvršilno oblastjo. Danes tak nadzor – zlasti nad zakonitostjo podzakonskih predpisov države in občin – praktično ne deluje. Zato je nujna krepitev upravnega sodstva. To je edino jamstvo, da je najnevarnejša veja oblasti podvržena učinkovitemu nadzoru, ki deluje tudi odvračilno.
Aktualna oblast je priložnost za reformo zapravila in zlorabila. Kriza pravne države se je poglobila.
Vendar ni vse izgubljeno. Vemo, kaj je treba storiti, in to spoznanje raste tudi znotraj pravosodja, ki je sicer predolgo vztrajalo pri statusu quo.
Upanje torej ostaja.
Predlagano »reformo« je treba opustiti; sicer bo padla na Ustavnem sodišču. V prihodnjem mandatu, pa katerekoli vlada to že bo, bo treba povezati vse deležnike, stroko in odgovorno politiko. Predvsem zadnja bo morala, tudi v nasprotju s svojimi kratkoročnimi interesi, podpreti reformo, po kateri bodo institucije pravne države bolj učinkovito in pošteno nadzorovale oblast.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
