c S
Saga o dvojezičnih topografskih napisih na avstrijskem Koroškem
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
13.08.2010 Simboli v življenju posameznika in vsakokratni družbi pomenijo veliko. Simboli posameznega naroda pomenijo še veliko več. Pojavljajo se v različnih oblikah in na več načinov. Običajno so simboli prikazani kot predmeti in liki, ki predstavljajo določen pojem. Topografski napisi v slovenskem jeziku nevede simbolizirajo obstoj slovenskega jezika in slovenskega naroda. Zato tudi topografski napisi v slovenskem jeziku izven ozemljskih meja slovenske države na nek način simbolizirajo prisotnost slovenskega naroda na določenem geografskem področju in prenašajo sporočilo o njegovih kulturnih koreninah.

Le težko si je zamisliti, da lahko kaj drugega zapusti naključnemu obiskovalcu bolj globok vtis o večkulturnosti in povezanosti geografskega območja kot topografski napis v slovenskem jeziku, v določeni vasici sredi morja nemško govorečega prebivalstva? Ker imajo simboli takšen odločilen pomen, so bili topografski napisi v slovenskem jeziku na avstrijskem Koroškem vselej tarča skrbno načrtovanega vandalizma. Po drugi strani je res tudi, da so bile pravice slovenske manjšine pogosto sredstvo političnega manipuliranja bivšega totalitarnega režima, ki ni prineslo nič drugega kot le poslabšanje pravic slovenske manjšine.

Dvojezični topografski napisi na avstrijskem Koroškem niso potrebni samo zaradi ustavnopravnih in mednarodnopravnih norm, ampak predvsem zato, ker kažejo na avtohtono ukoreninjenost slovenske skupnosti ter na raznolikost širše skupnosti. Dvojezični topografski  napisi tako simbolizirajo vsebinske pravice slovenske in drugih avtohtonih manjšin v Avstriji. Gre za vprašanje, kot pravi Drago Jančar, 'o pravici do polne identiteti posameznika, o simbolno potrjeni pravici do – biti.' (D. Jančar, Jakobova lestev, Modrijan založba, d.o.o., 2009, str. 152).

Uresničevanje pravic slovenske avtohtone skupnosti na avstrijskem Koroškem in Štajerskem se vleče že nekaj desetletij. Pravzaprav ne gre več za zgodbo, temveč za pravcato sago o urejanju topografskih dvojezičnih napisov. Sagi kljub nekaterim pozitivnim vetrovom ni videti konca. Koroške krajevne oblasti so v nekaterih krajih celo pod večje nemške napise pripenjale manjše napise v slovenščini.

Pravna podlaga za ureditev dvojezičnih topografskih napisov v krajih s slovenskim prebivalstvom je jasna. 3. odstavek 7. člena Avstrijske državne pogodbe določa, da 'v upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim ... prebivalstvom je slovenski ... jezik dovoljen kot uradni jezik dodatno k nemškemu. V takih okrajih bodo označbe in napisi topografskega značaja prav tako v slovenščini ... kot v nemščini.' Avstrijsko Ustavno sodišče je v vrsti zadev v preteklih letih odločilo, da gre besedno zvezo 'upravni in sodni okraj ... s slovenskim prebivalstvom'  razumeti in razlagati, da vsak upravni in sodni okraj, kjer živi več kot deset odstotkov slovensko govorečega prebivalstva (glej na primer odločbo 16.404/2001 z dne 13. december 2001, in odločbi  V20-22/06, V32/06 z dne 26. junija 2006). Ni dvoma, kaj torej besedna zveza 'upravni in sodni okraj ... s slovenskim prebivalstvom'  pomeni. Kljub temu pa v večini okrajev s slovenskim prebivalstvom ni mogoče zaslediti topografskih dvojezičnih napisov enake velikosti.

Avstrijsko Ustavno sodišče je že 13. decembra 2006 razsodilo, da so razlike v velikosti med topografskimi napisi v slovenskem in nemškem jeziku v krajih Pliberk, Drveša vas in Žvabek nezakonite in neustavne ter morajo biti odpravljene (odločba V 81/06). Vendar se po odločbi ni zgodilo nič. Občinske uprave in koroške deželne oblasti so se nato nekaj let izogibale upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča. Letošnjega junija pa je Ustavno sodišče ponovno odločilo, da morata biti slovensko in nemško ime kraja zapisani v enaki velikosti (V 9/10-9). Mestna občina Pliberk je nato in končno po petih letih postavila pet krajevnih tabel in kažipotov na območju mesta Pliberk, postaviti pa jih morajo tudi na nekaj drugih mestih. Dejstvo je, da je do danes Ustavno sodišče samo za eksplicitno mestno občino določilo, da mora biti topografsko dvojezično označena. Obstaja tako še vsaj 173 naselij, kjer bi morali biti postavljeni dvojezični topografski napisi.

Obveznost Republike Avstrije za ureditev vprašanja pa ne izhaja samo iz avstrijskega ustavnega reda, temveč tudi iz mednarodnega prava. Bolj kot razprava o (ne)potrebnosti notifikacije Republike Slovenije o nasledstvu Avstrijske državne pogodbe, je zato smiselna razprava o vsebini dejanskega varstva narodnih skupnosti v avstrijskem ustavnopravnem redu. Težava je v tem, da se normativno varstvo pravic manjšin ne uresničuje v praksi.

Reševanje vprašanja problemov dvojezičnih topografskih znakov je le eden od plasti v urejanju varstva pravic slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Enako pomembno je reševanje težav pri uporabi slovenskega jezika pred sodišči in v upravnih enotah ter pri pridobivanju državnih sredstev za financiranje slovenskih radijskih in televizijskih programov. Še pomembnejše je vprašanje o zagotavljanju poučevanja v slovenskem jeziku na osnovni in srednješolski ravni ter uresničevanje primerljivega in enakopravnega statusa s podobnimi avstrijskimi izobraževalnimi stanovami.

Odločbe avstrijskega Ustavnega sodišča glede topografskih napisov se vse do junija niso spoštovale. Šele junijsko odločitev so krajevne oblasti v Pliberku končno uresničile v celoti, kar je vsekakor korak v pravo smer. Kljub vsem odločitvam avstrijskega Ustavnega sodišča se zdi, da rešitev stoletnega spora ne bo prišla iz Dunaja, temveč morajo do soglasja priti ljudje v lokalni skupnosti. Slednje priča tudi dejstvo, da so že dan po postavitvi dvojezičnega topografske napisa v Pliberku neznanci prebarvali oziroma prečrtali z rdečo barvo.

Vprašanje o dvojezičnih topografskih napisih je vprašanje dozorelosti neke družbe. Izkušnje nam kažejo, da ne gre zreti preveč optimistično v prihodnost ter da neprijetna saga še zdaleč ni končana. Po drugi stani pa v prihodnjih letih vsekakor ne gre pričakovati v preveč pesimistični luči, saj premik na boljše kaže na primer visok vpis otrok nemško govorečih staršev k pouku slovenskega jezika. Navsezadnje tudi večina avstrijskega prebivalstva v zannjih javnomnenskih raziskavah ne nasprotuje dvojezičnim topografskim napisom. Raznolikost med prebivalstvom na določenem geografskem področju je prednost, ki jo je potrebno izkoristiti, ne pa zanemariti. 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.