c S
Univerzalnost človekovih pravic
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
11.03.2011 Vstaje zadnjih mesecev v arabskem svetu so znova obudile staro debato o univerzalnosti človekovih pravic. Ali so človekove pravice univerzalne, ter če so vse pravice univerzalne oziroma zgolj le nekatere? Arabske države običajno priznavajo veljavnost človekovih pravic, če ne nasprotujejo islamskemu pravu. V praksi slednje velikokrat pomeni, da državni organi izvršujejo oblast neomejeno in arbitrarno, človekove pravice pa ostanejo le črnilo na papirju.

Zato se porodi vprašanje ali je lahko pojem univerzalnosti človekovih pravic realističen oziroma utopičen? Ali vse človekove pravice izhajajo iz vrednot kot so človekovo dostojanstvo, enakost in svoboda, in ki so skupne vsem družbam tega sveta? Revolucije v Tuniziji, Egiptu, Bahreinu in Libiji jasno kažejo, da tudi tamkajšnji prebivalci želijo, da državne oblasti varujejo njihove temeljne človekove pravice ter ne samo privilegije vladarja in njegove družine.

Univerzalnost človekovih pravic pomeni, da je pojem človekovih pravic mogoče najti v vseh oziroma v večini družb na tem svetu. Generalna skupščina Združenih narodov je 10. decembra 1948 sprejela in razglasila Splošno oziroma univerzalno deklaracija človekovih pravic. Deklaracija Združenih narodov označuje človekove pravice kot splošne. V 5. odstavku preambule določa, da  ‘…ljudstva Združenih narodov ponovno (so) potrdila svojo vero v temeljne človekove pravice in dostojanstvo in vrednost človekove osebnosti, v enakopravnost moških in žensk…’. Ljudstva Združenih narodov naj bi potrdila 'vero v temeljne človekove pravice', čeprav pomen besedne zvezni ni natančneje pojasnjen.

Čeprav Splošna deklaracija o človekovih pravic nosi naslov 'univerzalna', je bilo njeno sprejetje vse prej kot univerzalno, saj je zanjo glasovalo le 48 držav, pri čemer se jih je 8 vzdržalo, med njimi celoten komunistični blok, vključno z našo bivšo državo. Še več, zanjo so glasovale le tri afriške države (Egipt, Etiopija in Liberija), kar je razumljivo, saj je bila večina afriških držav takrat še pod okovi kolonialnih oblastnikov. Tudi azijskih držav, ki so glasovale za deklaracijo, je bilo le za peščico. Zato se poraja senca dvoma o univerzalnosti deklaracije, ki jo je sprejelo tako omejeno število članic mednarodne skupnosti.

Univerzalnost človekovih pravic lahko razdelimo na vrednostno in normativno univerzalnost. Vrednostna univerzalnost človekovih pravic pomeni, da obstajajo neke temeljne etične in moralne vrednote, ki so skupne vsem družbam tega sveta. Normativna univerzalnost pa se nanaša na normativno varstvo človekovih pravic na domači, regionalni in univerzalni ravni.

O normativni univerzalnosti človekovih pravic bi bilo težko govoriti. V domačih pravnih redih varstvo človekovih pravic ni univerzalno niti v pravnih virih niti v praksi. Le najbolj demokratične in pravne države lahko varuje človekove pravice vsem prebivalcem. Četudi večina ustav vsebuje kataloge človekovih pravic, pa je njihovo uresničevanje neobstoječe, neučinkovito ter marsikdaj celo arbitrarno.

Regionalno varstvo človekovih pravic je še bolj pomanjkljivo urejeno. Če denimo trije posamezniki v Sloveniji, Vietnamu in Egiptu dvomijo o nepristranskosti in neodvisnosti sodišča, ki odloča o obtožnici  v kazenskem postopku, in zato uveljavljajo kršenje pravice do poštenega sojenja, ima posameznik samo v Sloveniji možnost, da vloži pritožbo na regionalno institucijo (Evropsko sodišče za človekove pravice) za varstvo človekovih pravic zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja. Azija ne pozna Azijske konvencije o človekovih pravicah in posledično tudi ne regionalne institucije za njihovo varstvo. Afriške države so sicer sprejele Afriško listino o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, vendar je njeno uresničevanje neučinkovito, saj so odločitve Afriške komisije za človekove pravice pravno neobvezujoče. Afriško sodišče za človekove pravice pa je pričelo delovati šele pred dvema letoma, in ima trenutno le dve državi pogodbenici.

Varstvo človekovih pravic na ravni Organizacije združenih narodov je normativno dobro urejeno, saj trenutno obstaja devet mednarodnih pogodb za varstvo človekovih pravic, a nobene ni bila univerzalno ratificirana. Največje število ratifikacij je dosegla Pravica o varstvu pravic otrok, ki so jo ratificirale vse države razen Somalije in Združenih držav. Nadzorni mehanizmi Združenih narodov za spoštovanje in uresničevanje omenjenih pogodb pa lahko sprejemajo priporočila neobvezujoče narave.

Zato normativno univerzalnosti človekovih pravic vsaj na pozitivno pravni ravni težko zagovarjamo, več možnosti za takšno argumentacijo je v vrednosti komponenti univerzalnosti oziroma v običajnem pravu. Pojem vrednostne  univerzalnosti človekovih pravic se nanaša na izvor in uporabnost človekovih pravic. 

Temeljne človekove pravice izhajajo iz nacionalnih in mednarodnih vrednostnih  sistemov. Izhajajo iz pomena, ki ga posamezna družba pripisuje vrednotam človekovega  življenja in dostojanstva.  Vrednote utemeljujejo normativno varstvo človekovih pravic, pri čemer priznavajo vsako človeško bitje kot dragocenega člana vsakokratne družbene skupnosti. Spoštovanje človekovega življenja in človekovega dostojanstva je predpogoj za spoštovanje in uživanje drugih temeljnih človekovih pravic, ker je le-ta temeljna človekova pravica conditio sine qua non za uživanje drugih človekovih pravic. 

Družbe, od vasice v Zambiji preko mestec v Združenih arabskih emiratih do industrijskih mest na kitajski obali, naj bi povezovala zavezanost nekaj temeljnih vrednotam. Vrednotam, ki so skupne in jih morajo spoštovati vsi posamezniki na tem svetu. Domači in mednarodni vrednostni sistemi izhajajo iz skupnih, ki obsegajo človekovo dostojanstvo, enakost in svobodo. Te vrednote utemeljujejo spoštovanje temeljnih človekovih pravic.

Veljavnost kateregakoli domačega pravnega reda temelji na načelih človekovega dostojanstva, enakosti in svobode. Temeljne človekove pravice izhajajo iz domačega in mednarodnega prava kot tudi iz moralne in etične plasti vsakokratne družbe. Univerzalne moralne vrednote in temeljne človekove pravice se medsebojno prekrivajo. Prepletanje med vrednotami in temeljnimi človekovimi pravicami zajema temeljno enotnost med jezikom prava in jezikom morale.

Domači in mednarodni vrednostni sistemi zato izhajajo iz temeljnih vrednot, ki so skupne vsem skupnostim v svetu. Iz skupnih vrednot pa tako lahko oblikujemo normativne človekove pravice, ki so skupne vsem družbam tega sveta, kot so denimo prepoved suženjstva, prisilnega dela, rasne diskriminacije, genocida ter hudodelstev zoper človečnost.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.