c S
Pet pred dvanajsto v Abjeiji
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
31.12.2010 Na afriškem kontinentu ljudje zaskrbljeno pričakujejo začetek novega desetletja. Še posebno negotovo pa ga pričakujejo v južnem Sudanu, kjer je za drugo januarsko nedeljo razpisan referendum o samostojnosti in neodvisnosti južnega – pretežno krščanskega - dela Sudana.  Na referendumu pa ne bo šlo zgolj za odločanje o samostojni državi južnega Sudan, ampak za mnogo več.

V južnem delu Sudana se nahajajo velike zaloge naravnih bogastev, vključno z bogatimi zalogami nafte in vodnih virov. Južni del Sudana tudi ni etnično homogen, saj prebivalstvo pripada več sto etničnim skupinam. V severnem delu Sudana, v pokrajini Darfur in v Nubskih gorah je prihajalo in prihaja do bolj izrazitih hudodelstev zoper človečnost in kršenja temeljnih človekovih pravic, vendar je tudi južnem delu veliko nespoštovanja človekovih pravic in svoboščin. Nepotizem, kronizem ter neučinkovito uporabljanje javnih virov pa niso tuji obema od režimov v Kartumu in Džabi.

Za veljavnost referenduma se ga mora udeležiti najmanj šestdeset odstotkov volilnih upravičencev. Kljub vsemu se bodo na referendumu prebivalci južnega dela Sudana skoraj zagotovo odločili za samostojno in neodvisno državo. Bolj negotov je rezultat v mejni pokrajini med južnim in severnim delom - Abjei, ki je zelo bogat z naravnimi viri, in kjer se bodo istega dne prebivalci verjetno odločali tudi o tem ali želijo biti del severnega ali južnega Sudana. Poznavalci poudarjajo, da se bo na referendumu odločalo o miru ali vojni. Odločitev za samostojni južni Sudan bo verjetno prinesla notranje spore v vladajočih skupinah tako južnega kot severnega Sudana, kot tudi spore o določitvi državnih meja med severnim in južnim Sudanom.

Evropske velesile so mednarodne meje Sudana določile v osemdesetih letih devetnajstega stoletja, zaradi česar vedno znova prihaja do spopadov med različnimi etničnimi skupinami, predvsem med muslimanskim severom in prebivalci juga, ki so pretežno kristjani oziroma tradicionalnih verovanj. V Sudanu so med leti 1880 in 1956 vladali britanski kolonialni gospodarji. Že ob koncu britanske kolonialne nadvlade so različne etnične skupine v Sudanu izrazile željo po neodvisnosti.

Vendar so sudanske mednarodne meje ostale nespremenjene na osnovi mednarodnopravnega načela uti possidetis iuris, ki zapoveduje ohranjanje obstoječih kolonialnih oziroma administrativnih meja. Da je šlo za salomonsko rešitev, se je pokazalo že nekaj mesecev po razglasitvi neodvisnosti Sudana, ko je na jugu Sudana izbruhnil oborožen upor. Državljanska vojna med jugom in severom Sudana se je končala šele pred skoraj šestimi leti, s  sklenitvijo predhodnega mirovnega sporazuma med sudansko vlado in uporniki iz juga.

Sudanska vlada in glavna uporniška skupina, sudanska osvobodilna vojska (SOV) sta 9. januarja 2005 v Naivashi v Keniji  podpisali mirovni sporazum, ki je po enaindvajsetih letih končal državljansko vojno. V državljanski vojni je življenje izgubilo dva milijona ljudi, od tega večina civilnega prebivalstva, štiri milijone ljudi pa je bilo razseljenih in so životarili v begunskih taboriščih, kjer so jih oblasti načrtno stradale. Na podlagi sporazuma je bila ustanovljena predhodna vlada za obdobje šestih letih.  Obe strani trenutno sporazum še spoštujeta, čeprav je njegova usoda po izteku šestletnega sporazuma negotova. 

Sporazum  je določal, da si sudanska vlada in SOV delita  naftne prihodke, ki jih bosta prejela v predhodnem obdobju. V skladu s sporazumom iz Nairobija, se bodo prebivalci na jugu po šestletnem predhodnem obdobju, na plebiscitu lahko odločili za neodvisnost in morebitno odcepitev od severnega dela.  Ker se na jugu Sudana nahajajo velike naftne zaloge, ki se jim sudanska vlada v Kartumu po vsej verjetnosti ne bo hotela odpovedati, poznavalci ocenjujejo, da lahko po referendumskem odločanju pričakujemo nadaljevanje oboroženega spopada.

Razmere v Sudanu so po večletnih spopadih tako v Darfurju, v južnem in vzhodnem delu Sudana ter Nubskih gorah slabše kot kadarkoli prej. Mrtvih Darfurcev res ne preštevajo več v tisočih, kar pa ne pomeni tudi, da se razmere izboljšujejo. V domači in svetovni javnosti že nekaj let prevladuje prepričanje, da je mogoče humanitarno situacijo v največji afriški državi rešiti s čarobno palico britanskih ali drugih zahodnoevropskih diplomatov. Pa seveda ni, in nikoli ni bilo tako. Politično rešitev sudanskega vprašanja je potrebno poiskati samo v mirovnih pogajanjih med vsemi sudanskimi etničnimi in verskimi skupinami. Odgovornost za razmere v Sudanu ni mogoče pripisati samo vladi v Kartumu, ampak tudi trenutnim razmeram v mednarodni skupnosti in različnim interesom bivših kolonialnih sil.

Razmere v Sudanu tako v marsičem odražajo razmerje moči v mednarodni skupnosti. Kartumska vlada se slednjega dobro zaveda in igra na karto, da bo mednarodna skupnost težko dosegla soglasje v pogajanjih. Predstavniki različnih držav imajo veliko predlogov, kako mora mednarodna skupnost podvojiti napore za rešitev razmer v pokrajini. Pri tem mnogi pozabljajo na koristi, ki jih nekatere države imajo od nestabilnega Sudana. Kitajska orožarska in naftna industrija sta močno prisotni ne samo v južnem delu Sudana, ampak tudi v drugih afriških državah.  Enako so v  devetdesetih let prejšnjega stoletja v južnem Sudanu začele črpati nafto velike severnoameriške in zahodnoevropske gospodarske družbe, ki pa so se zaradi pritiskov domače javnosti umaknile iz Sudana. Njihovo mesto so zavzela kitajska in indijska podjetja, ki pa še manj spoštujejo temeljne človekove pravice.

Ker vsestranskega mirovnega sporazuma pred referendumskim odločanjem ni bilo, lahko ponovno pride do oboroženega spopada, ko se bodo prebivalci drugo januarsko nedeljo izrekali o neodvisnosti južnega dela Sudana. Tega pa si ne želi nihče. Sudanska vlada in SOV bi naftne prihodke morali uporabiti za razvojne namene, da bi sudansko prebivalstvo pridobilo vsaj del koristi, ki jih prinašajo trajen mir in sudanska naravna bogastva.

Poglavitnega pomena je tudi, da se preneha sistematično kršenje temeljnih človekovih pravic civilnega prebivalstva. Sudanska vlada bi morala sodelovati z mednarodnim kazenskim sodiščem v preiskovanju vojnih hudodelstev in hudodelstev proti človečnosti. Naraščajoča negotovost in nadaljevanje nasilja lahko postopoma ogrozi tudi možnost za začetek mirovnega procesa. Zato je potrebno podpreti prizadevanja za začetek novih mirovnih poganjaj, v katerih bi sodelovale vse strani, ki so udeležene. Res pa je tudi, da takšni pogovori ne morejo obroditi nikakršnih sadov, če bo sudanska vlada še naprej mižala na obe očesi ob grozodejstvih v Darfurju in drugod v Sudanu.

V tem trenutku ni videti nikakršne rešitve, kako preseči šah mat položaj, ki ga bo verjetno prineslo referendumsko odločanje v južnem Sudanu. Ni presenetljivo, da prošnje lokalnih prebivalcev za napotitev mirovnih sil Združenih narodov v Abjeijo, niso bile uslišane. Od vseh strani obroženih sil je pričakovati, da se vzdržijo kakršnih koli dejanj, ki bi lahko ogrozila spoštovanje referendumske odločitve in temeljnih človekovih pravic.

V celotnem Sudanu pa do sprememb oziroma trajne stabilnosti ne more priti brez sodelovanja vseh uporniških skupin in sudanske vlade. Prav zato bi bilo potrebno skleniti vsestranski mirovni sporazum, čeprav je malo verjetno, da bo do takšnega sporazuma prišlo. Mirovne sile Združenih narodov lahko pripomorejo k ureditvi miru v Sudanu le, če se bodo vse sudanske strani predhodno dogovorile o trajnem miru. Če trajnega miru ne bo, tudi mirovne sile ne bodo potrebne. Le vsestranski mirovni sporazum lahko prispeva k trajnostnem miru in stabilnosti v celotnem Sudanu.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.