c S
Deset odmevnejših sodb ESČP v letu 2021
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
31.12.2021 Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v letu 2021 kažejo, da domači pravni redi pogosto ne znajo oziroma celo ne želijo ustrezno zavarovati človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). V zadnji letošnji kolumni izpostavljamo nekaj pomembnejših in zanimivejših sodb ESČP v letošnjem letu. Nekatere izmed njih so pomembne tudi za izboljšanje prakse institucij slovenske demokratične in pravne države.

Evropsko sodišče je v letu 2021 podalo na stotine sodb, številne izmed njih v težkih in očitnih primerih kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izbor je seveda subjektivne narave. Sodbe predstavljamo kronološko.

Sodišče je v zadevi Lăcătuş v. Švica (št.  14065/15, 19. januar 2021) presojalo skladnost odločitve švicarskih oblasti, ki so oglobile pritožnico s 500 švicarskimi franki zaradi prosjačenja, s pravico do družinskega in zasebnega življenja iz 8. člena EKČP. Sodniki so soglasno ugotovili, da so švicarske oblasti kršile pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, saj ni obstajala nujna družbena potreba, da so ranljivo pritožnico tako ostro in nesorazmerno kaznovale.

Sodniki Evropskega sodišča so v zadevi Xhoxhaj v. Albanija (št. 15227/19, 9. februar 2021) obravnavali pritožbo, ki jo je vložila nekdanja sodnica albanskega Ustavnega sodišča. Zadeva se nanaša na kočljivo vprašanje izvora premoženja nosilcev javnih funkcij v tranzicijskih ustavnih demokracijah. Neodvisna komisija je leta 2018 na podlagi Zakona o preverjanju ugotovila, da sodnica ni znala pojasniti in predložiti zakonitih izvorov svoje nepremičnine.  Komisija je zato odločila, da ji mandat ustavne sodnice preneha. Evropsko sodišče je zavrnilo njeno pritožbo, saj ni ugotovilo kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Poudarilo je, da je boj proti korupciji nujno potreben za uresničevanje vladavine prava in varstva človekovih pravic.

Velik senat ESČP je v zadevi Hanan v. Nemčija (št. 4871/16, 16. februar 2021) preučeval domnevno odgovornost nemških oblasti za smrti pritožnikovih sinov v letalskem napadu blizu mesta Kanduza v Afganistanu. Napad je odobril poveljnik nemških vojaških sil. Sodniki so soglasno odločili, da nemške oblasti niso kršile svojih postopkovnih obveznosti glede pravice do življenja iz 2. člena EKČP, saj so nemška sodišča vse postopke glede domnevne kazenske odgovornosti poveljnika za storjeno dejanje izpeljala skrbno, neodvisno in pošteno.

ESČŠ je v zadevi Venken in ostali v. Belgija (št.  46130/14, 6. april 2021) obravnavalo pet pritožb posameznikov, ki so bili pridržani na psihiatričnih oddelkih običajnih zaporov. Belgijske oblasti jim na teh oddelkih niso nudile dostopa do strokovne pomoči s področja duševnega zdravja. Sodniki so zato glede treh pritožnikov ugotovili kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega se ravnanja oziroma kaznovanja, kot tudi kršitev različnih delov pravice do svobode iz 5. člena EKČP glede nekaterih pritožnikov.

Sodišče je v zadevi Xero Flor w Polsce sp. z o.o. v. Poljska (št. 4907/18, 7. maj 2021) obravnavalo zadevo, ki izhaja iz še naprej trajajoče krize vladavine prava na Poljskem. Večina sodnikov je ugotovila, da so poljske oblasti kršile pravico do poštenega sojenja, ker poljsko Ustavno sodišče, zaradi nepravilnosti pri izvolitvi enega izmed sodnikov v konkretni zadevi, ni zakonito sodišče v smislu 6. člena EKČP (290. odstavek sodbe).

Sodniki so v zadevi Ömu¨r Çagdaş Ersoy  v. Turčija (št. 19165/19, 15. junij 2021) obravnavali kazensko obsodbo pritožnika zaradi kritičnega izražanja o turškem predsedniku vlade na zborovanju pred sodiščem v Ankari. ESČP je sledilo svoji dolgoletni sodni praksi, ko je razsodilo, da so turške oblasti kršile svobodo izražanja iz 10. člena EKČP, saj kazenska obsodba kritika oblasti ni bila nujna v demokratični družbi, ki črpa iz vrednot pluralizma in strpnosti.

ESČP je v zadevi Carter v. Rusija (št. 20914/07, 21. september 2021) ugotovilo, da so ruske oblasti kršile tako vsebinske kot tudi postopkovne pravice v okviru pravice do življenja iz 2. člena EKČP glede zastrupitve in posledične smrti Aleksandra Litvinenka v letu 2006. Sodišče je presodilo, da sta dve osebi ravnali kot agenta v imenu ruske države, ko sta zastrupili Litvinenka (162. – 169. odstavek sodbe).

Evropsko sodišče je v zadevi »Democracy and Human Rights Resource Centre« in Mustafayev v. Azerbajdžan (št. 74288/14 in 64568/16, 14. oktober 2021) razsodilo, da so azerbajdžanske oblasti kršile več pravic iz EKČP, vključno s kršitvijo omejitev uporabe restrikcij pravic iz 18. člena EKČP, ko so zamrznile bančne račune civilno družbene organizacije in njenega predsednika ter vzpostavile prepoved potovanj. Zadeva je še ena v vrsti sodb, kjer ESČP kršitve človekovih pravic povezuje z zlorabami vladavine prava.

Sodniki so v zadevi Miroslava Todorova v. Bolgarija (št. 40072/13, 19. oktober 2021) odločili, da je bolgarska država z disciplinskim postopkom zoper pritožnico, nekdanjo bolgarsko sodnico in predsednico sodniškega društva, kršila pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP in kršilo 18. člen EKČP glede omejitve uporabe restrikcij pravic. Po mnenju sodišča je bil namen postopkov »...kaznovanje in ustrahovanje pritožnice zaradi njenega kritičnega stališča do Vrhovnega sodnega sveta in izvršilne oblasti« (213. odstavek sodbe).

V zadevi Leon Madrid v. Španija (št. 30306/13, 26. oktober 2021) je Evropsko sodišče obravnavalo prakso španskih upravnih organov, kjer otrok ob rojstvu prejme kot prvega priimek očeta in kot drugega mame. Sodniki so odločili, da takšna praksa ni več nujna v demokratični družbi, saj krši pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena in prepoved diskriminacije iz 14. člena EKČP.

Evropsko sodišče kot najvišji sodni organ na evropski celini obravnava najhujše kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Primerjalno pravno na drugih celinah ne najdemo enako močnega in vplivnega sodišča, ki lahko sproža pozitivne spremembe v domačih pravnih redih. Pritožbe v Strasbourg ne prihajajo le iz držav srednje in vzhodne Evrope, temveč tudi iz zrelih ustavnih demokracij na severu Evrope. Res je, da pritožbe iz držav srednje in vzhodne Evrope pričajo, da njihovi pravni redi ne delujejo dobro. Vse več je pritožb zaradi domnevnih kršitev pravic v povezavi z zlorabo vladavine prava, kar kaže na sistematične in strukturne težave v številnih državah srednje in vzhodne Evrope. Vodstvo Evropskega sodišča kot tudi države pogodbenice so zato pred težkim izzivom, kako bolj učinkovito zavarovati vladavino prava v državah srednje in vzhodne Evrope. Vsaj nekatere sodbe ESČP zoper Slovenijo v zadnjih dveh desetletjih kažejo, da je vpliv EKČP v domačih pravnih redih omejen, če institucionalne elite ne želijo oziroma niso zmožne ponotranjiti njenih vrednot, načel in pravil.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.