Institucije države in javne uprave morajo v ustavni demokraciji uresničevati človekovo dostojanstvo in temeljna ustavna načela ter pravice, in si prizadevati za višji življenjski standard vseh državljanov in prebivalcev slovenske države. Močne institucije demokratične in pravne države pogojujejo kakovost vsakokratne ustavne demokracije, ki temelji na vladavini prava. Moč institucij demokratične in pravne države je pogojena s kakovostjo, meritornostjo, poštenostjo, nepristranskostjo in neodvisnostjo ljudi, ki v njih vsakodnevno opravljajo delo. Max Weber, eden izmed utemeljiteljev sodobne javne uprave, je v svojih delih vseskozi utemeljeval, da je meritornost javnih uslužbencev predpogoj za kakovostno delovanje javne uprave, saj lahko le tako učinkovito uresničujejo in varujejo javni interes.
Zaposlitve v državni in javni upravi so v slovenski družbi izjemno zaželene. Delno takšno stanje pogojuje omejenost slovenskega trga dela, delno tudi višina osebnih dohodkov, ki je v zasebnem sektorju občutno nižja, delno seveda tudi drugi kriteriji. Dejstvo je, da imajo najvišji življenjski standard tiste regije, kjer je najvišji odstotek prebivalcev zaposlenih v javni upravi. Ljudje vedo, da ko enkrat vstopijo v javno upravo, bodo imeli, če bodo le želeli, zagotovljen mir do upokojitve, lahko bodo popoldne hribolazili, vrtičkali, smučali in hodili na počitnice brez skrbi za svoje preživetje. Zato se tudi večina mlajših generacij želi služb v javni upravi oziroma tudi z državo tako ali drugače povezanimi podjetji. Službe so tudi zato v javni upravi slovenske države pogosto predmet divjega plenjenja ob vsakokratni menjavi oblasti.
Slovenski ustavni red sicer teoretično varuje enakopraven dostop do zaposlitve, saj 49. člen Ustave RS o svobodi dela v 3. odstavku določa, da je »vsakomur ... pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto.« Še več, Zakon o javnih uslužbencih določa, da »Zaposlovanje javnih uslužbencev se izvaja tako, da je zagotovljena enakopravna dostopnost delovnih mest za vse zainteresirane kandidate pod enakimi pogoji in tako, da je zagotovljena izbira kandidata, ki je najbolje strokovno usposobljen za opravljanje nalog na delovnem mestu.« Zakon o javnih uslužbencih sicer v veliki meri sodobno ureja dostop do zaposlitev in skrbno določa pogoje za sklenitev delovnega razmerja v javni upravi. A zagotovo trenutna ureditev ni brez priložnosti za izboljšanje, ki bi odpravila tveganja za arbitrarno odločanje izbirnih komisij. 2. odstavek 61. člena istega zakona določa, da se »Izbirni postopek ... lahko opravi v več fazah, tako da se kandidati postopno izločajo. Opravi se v obliki presojanja strokovne usposobljenosti iz dokumentacije, ki jo je predložil kandidat, pisnega preizkusa usposobljenosti, ustnega razgovora ali v drugi obliki.« Korupcijska tveganja se pogosto pojavljajo pri subjektivnih delih izbirnega postopka kot so denimo razni ustni razgovori in podobno. Normativna ureditev sicer določa nadzor nad izbirnim postopkom, ki pa je v praksi neučinkovit. V pravni državi kot je slovenska, je pravico do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji težko uveljavljati, saj je v javni upravi večkrat predmet »zaslugarstva«.
Takšen modus operandi je globoko vpet v delovanje slovenske javne uprave tako, da se nihče več ne razburja, ko se vsake toliko časa pojavijo dokazi o arbitrarni zaposlitvi osebe blizu te ali one politične stranke ali omrežja. Dilema, ki jo takšne samovoljne prakse sprožajo, je, kaj te pomenijo za kakovostno delovanje slovenske države in njene uprave ter uresničevanja javnega interesa? Če izbirne komisije izbirajo javne uslužbence na podlagi meritornih kriterijev, bo javna uprava lahko kakovostno krmarila skozi čeri vsakodnevnih težkih odločitev in zunanjih lobističnih ter koruptivnih pritiskov. Če pa v javno upravo vstopajo posamezniki na podlagi povezav tega ali onega omrežja, smo lahko prepričani, da ne bodo primarno delovali v javno korist, saj bodo odgovarjali tistim, ki so jim »zrihtali« delovno razmerje in bodo še naprej na njihovi vrvici, saj bodo morali dolgove poravnati najprej njim.
Tekom zadnjih desetletij se je v slovenski javni upravi ustvaril sistem »zaslugarstva« oziroma sistem »daj-dam«, kjer so si določene politične stranke, neformalna omrežja in tudi posamezniki ustvarili krog javnih uslužbencev, ki so jim »zrihtali« službe in so jim zato neposredno podrejeni. Takšni javni uslužbenci so od njih odvisni ter zato delujejo kot lutke, ki so vselej na razpolago takšnim posameznikom. Javna uprava, ki naj bi po birokratskem modelu Maxa Webra delovala v skupno dobrobit, se preko in zaradi takšnih ustaljenih arbitrarnih praks obrne v svoje nasprotje. Takšna javna uprava pa ne more varovati javnega interesa in uresničevati vladavine prava, saj je edino zmožna, da upravlja z državo ne na podlagi prava, temveč le s pomočjo prava. Ustavna demokracija tako izpuhti v zrak, saj jo nadomesti avtokratski režim, ki hrani različne zasebne in partikularne interese.
Institucije demokratične in pravne države in javna uprava slovenske države pogojujejo ljudje, ki so v njih zaposleni. Ustavna demokracija in vladavina prava zato padeta ali se obdržita zaradi poštenosti in meritornosti ljudi, ki svojo energijo vložijo v uresničevanje in varovanje javnega interesa. Sistem dostopa do zaposlitev v slovenski javni upravi je zato potreben holistične reforme. Reformirati je treba normativno ureditev, vključno z Zakonom o javnih uslužbencih, po zgledu natečajnega modela za stalne zaposlitve v institucijah Evropske unije, ki v dobršni meri sledi birokratskemu modelu Max Webra, ter izboljšati nadzorne mehanizme, ki bodo izkoreninili prakso navideznih in dejanskih navzkrižij interesov ter mentaliteto umazane povezanosti. Le dosledno uresničevanje ustavne demokracije in vladavine prava lahko prepreči, da se institucije slovenske pravne in demokratične države ter njena uprava ne bodo še naprej razvijali po »klanskem« modelu »zrihtati«.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
